Jedro

Izjavo z dne 28.07.2004 o vrnitvi stroja je treba šteti za poravnavo. Iz izjave je jasno razvidno, da je na njeni podlagi tožena stranka vrnila tožeči stranki sporno kartonirko s strojem za lepljenje kartonov in vso ostalo pripadajočo opremo in da je s tem medsebojni odnos strank v zvezi s to kartonirko dokončno zaključen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.514.655,00 SIT in zamudne obresti od 03.12.2004 dalje, glede pravdnih stroškov pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženi v znesku 325.870,27 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.09.2006 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je primopredajni zapisnik z dne 28.07.2004 štelo kot poravnavo, s katero sta stranki dokončno uredili svoje razmerje z medsebojnimi popuščanji oziroma štelo, da se je s podpisom izjave z dne 28.07.2004 tožeča stranka odpovedala tožbenemu zahtevku, ki ga uveljavlja v tej pravdi. To izjavo je namreč tožeča stranka podpisala zgolj zaradi enostavnega dejstva, da je stroj lahko sploh prevzela. Tudi zaslišana priča M.Š., sicer zaposlen pri toženi stranki, je na obravnavi dne 21.09.2006 jasno izjavil, da je šlo za podpis prevzemnega zapisnika ter da se pri podpisu zapisnika niso nič pogovarjali o morebitnih medsebojnih zahtevkih. Dejansko pa je bil stroj ob vrnitvi močno zamazan, kar je potrdila tudi sama tožena stranka. Glede na to, da mora ob morebitnem prenehanju pogodbenega razmerja vsaka stranka vrniti drugi stranki to, kar je prejela in to v stanju, v kakršnem je prejela, je jasno, da bi morala stroj ustrezno počistiti oziroma povrniti škodo, ki je zaradi zamazanosti stroja nastala. Sicer pa ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje sploh izvajalo kakšne dokaze, če pa je štelo, da se je s podpisom omenjene izjave tožeča stranka odpovedala vsem zahtevkom.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih dejanskih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je treba izjavo z dne 28.07.2004 o vrnitvi stroja šteti za poravnavo, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. Iz izjave je jasno razvidno, da je na njeni podlagi tožena stranka vrnila tožeči stranki sporno kartonirko s strojem za lepljenje kartonov in vso ostalo pripadajočo opremo in da je s tem medsebojni odnos strank v zvezi s to kartonirko dokončno zaključen. Tožeča stranka v pritožbi tudi nekorektno citira izpoved priče M.Š. na naroku za glavno obravnavo dne 21.09.2006. Ta priča je sicer res govorila o prevzemnem zapisniku, vendar pa je potrebno izjavo z dne 28.07.2004 presojati po njeni vsebini in ne po nazivu, ki mu ga da stranka ali priča. Priča je tudi res povedala, da se ob podpisu zapisnika niso nič pogovarjali o medsebojnih zahtevkih, je pa povedala, da so zapisali izrecno, da je s prevzemom stroja zadeva dokončno zaključena, zato, ker so imeli stroške iz naslova izpada proizvodnje, kar dejansko pomeni, da se je s podpisom te izjave, ki je kot rečeno po vsebini prava poravnava, tudi tožena stranka odrekla svojim morebitnim zahtevkom. Ob takem dejanskem stanju pa tožeča stranka res ne more ničesar več zahtevati od tožene stranke, ker se je vsem svojim nadaljnjim zahtevkom odrekla s podpisano izjavo z dne 28.07.2004. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, ki so se kasneje izkazali kot nepotrebni, pa seveda ne pomeni nobene kršitve postopka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj v njem ni ničesar takega, kar bi dodatno razjasnilo zadevo, tako da le-ta ni bil potreben.