Jedro

Odvetnik, ki je bil z odločbo pristojnega organa za BPP določen za izvajanje pravne pomoči, je upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljanim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Tožnik je priglasil nagrado upoštevajoč 12. člen ZOdvT, tožena stranka pa se je pri odmeri v konkretnem primeru oprla na 36. člen ZOdvT, ki določa nagrado glede na vrednost spornega predmeta. Nagrade in povračila stroškov, ki se izplačajo iz državnega proračuna pa so znižane glede na določbo 12. člena ZOdvT. Tožena stranka je zato pravilno uporabila določbo 36. člena ZOdvT.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu – Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), predlogu tožnika za odmero stroškov za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 178/2011 z dne 25. 5. 2011 delno ugodil in priznal 271,68 EUR, ki bodo izplačani v 30 dneh po prejemu računa odvetniške družbe, v preostalem delu pa je predlog zavrnil. Z odločbo Bpp 178/2011 z dne 25. 5. 2011 je bila prosilki A.A. dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč, za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 37/2009 z dne 15. 3. 2011. Za izvajanje BPP je bil imenovan tožnik, ki je 31. 5. 2011 vrnil izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov. Na podlagi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) je odvetnik, ki je bil z odločbo pristojnega organa za BPP določen za izvajanje pravnega svetovanja in zastopanja za opravljanje pravne pomoči, upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljanim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Tožnik je priglasil nagrado za pritožbo po tari. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 1.259,20 EUR, pavšal za ptt. stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in pripadajoči DDV v višini 255,84 EUR. Vrednost spornega predmeta je bila 71.800,00 EUR. Upoštevajoč 36. člen ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, je bila določena nagrada v višini 271,68 EUR v skladu z 44. členom ZBPP, pri čemer se upošteva količnik 1,0 pri vrednosti nad 30.000,00 EUR, torej v predmetni zadevi 258,00 EUR. Upoštevajoč navedeno je tožnik upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3102 v višini 206,40 EUR (258,00 EUR X 0,8). Priznana je bila tudi priglašena nagrada po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter 20% DDV v višini 45,28 EUR torej skupaj 271,68 EUR.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. Tožnik je priglasil nagrado upoštevajoč 12. člen ZOdvT, tožena stranka pa se je pri odmeri v konkretnem primeru oprla na 36. člen ZOdvT, ki določa nagrado glede na vrednost spornega predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna in določa znižane nagrade v primerjavi z določbo 12. člena ZOdvT. Tako je namesto priglašene nagrade v višini 1.534,80 EUR tožniku priznala le 271, 68 EUR. Tožnik ne izpodbija predmetnega sklepa v delu, kjer je tožena stranka odmerila nagrado po tar. št. 3502 in ne po tar. št. 3210, marveč ga izpodbija v delu, ki je posledica okoliščine, da je tožena stranka odločitev oprla na določbo 36. člena ZOdvT namesto na 12. člen ZOdvT in tožniku odmerila prenizko nagrado za 779,52 EUR, saj je namesto priglašene nagrade v višini 1.534,80 EUR priznala zgolj 271,68 EUR. Izpodbijani sklep je oprt na 36. člen ZOdvT, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-C), ki je začel veljati 9. 5. 2009, v celoti razveljavljen. Na podlagi prehodne določbe iz prvega odstavka 19. člena ZOdv-C pa se ZOdvT v celoti uporablja še do uveljavitve predpisa, ki bo urejal odvetniško tarifo in bo sprejet na podlagi spremenjenega 19. člena ZOdv-C. Tožnika mani, da je razveljavljeni 36. člen ZOdvT neskladen s 14. členom Ustave RS, saj vzpostavlja razlikovanje pri pravici do nagrade odvetnika, pooblaščenca in drugih izvajalcev BPP (notarji, izvršitelji, sodni izvedenci). Posledično pa je tudi 19. člen ZOdv-C neskladen z Ustavo RS. Tožnik meni, da je podano razlikovanje med pooblaščenci odvetniki v isti zadevi in navaja določbe 12. člena, 14. člena, 17. člena in 36. člen ZOdvT. Prikazuje izračun nagrade, ki bi jo dobil odvetnik v pravdi in odvetnik na podlagi 36. člena ZOdvT. Podano je tudi razlikovanje odvetnikov, kot izvajalcev BPP glede na druge izvajalce brezplačne pravne pomoči. V nadaljevanju navaja 26. člen ZBPP. Med upravičence do nagrade iz sredstev proračuna za BPP sodijo poleg odvetnikov tudi izvedenci, izvršitelji, vročevalci in stečajni upravitelji. Odmera nagrade za izvajanje BPP s strani notarjev je urejena v Pravilniku o notarski tarifi, ki ne vsebuje določb, da se notarjeve nagrade v primeru opravljanja BPP odmerjajo nižje kot v primerih, ko notar storitev opravlja po naročilu stranke. Nagrado sodnih izvedencev in sodnih cenilcev določa Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nagrado sodnih tolmačev pa ureja Pravilnik o sodnih tolmačih. Nobeden od pravilnikov ne predvideva, da se sodnemu izvedencu, cenilcu ali tolmaču izplača nižja nagrada pri izvajanju BPP. Nagrado upravitelju v postopku insolventnosti in prisilne likvidacije ureja Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopku zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen. Tudi ta ne določa, da se v primeru, da se upravitelju nagrada izplača iz sredstev BPP, upravitelju ta nagrada zniža. Tako je podana diskriminacija na podlagi osebne okoliščine. Za diskriminacijo na podlagi opravljanja poklica oz. dejavnosti zakonodajalec ni imel opravičenega razloga. V premoženjskem pogledu ni mogoče delati razlik med poklici, ki so dejanski izvajalci BPP. Zakonodajalec je dolžan obravnavati vse poklice enako. Takšno razlikovanje je po mnenju tožnika v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS.

V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZOdv se odvetnik res prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oz. seznam odvetnikov, ki izvaja BPP. Vendar pa odločitev ni popolnoma prosta. Na podlagi četrtega odstavku 5. člena ZOdv se v primeru, ko predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznam odvetnikov ne zadošča za izvajanje zagovorništva po uradni dolžnosti oz. BPP, določi odvetnika po abecednem vrstnem redu izmed vseh odvetnikov, vpisanih v imenik na območju posameznega okrožnega sodišča. To pa je v prosti presoji predsednikov sodišč. Tako obstaja verjetnost, da bo odvetnik določen za izvajanje BPP, čeprav prostovoljno ni uvrščen na seznam odvetnikov za izvajanje BPP. Tožnik meni, da ureditev iz 36. člena ZOdvT posega v odvetnikove človekove pravice (premoženjske in pravic iz dela), kar je tudi v nasprotju s 1. členom protokola Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nagrada za opravljeno BPP je nesorazmerno znižana glede na nagrado, ki bi jo prejel odvetnik v primeru zastopanja stranke po pooblastilu, ne glede na obseg odvetnikovega angažiranja v zadevi. Z vrednostjo spornega predmeta narašča kompeksnost in pomembnost zadeve, kar pa 36. člen ZOdvT ne upošteva. Delež brezplačnosti odvetnikove storitve progresivno narašča glede na vrednost spornega predmeta. Gre tako za poseg v odvetnikove človekove pravice, ki varujejo njegove premoženjske interese in ekonomsko neodvisnost in za diskriminacijo ter kršitev 14. člena Ustave RS. Razlikovanje pa je dopustno le pod pogojem, da za sprejeto ureditev obstaja upravičen in utemeljen razlog. Gre za nesorazmerje med odvetnikovo nagrado in zahtevnostjo storitve. Razlog za ureditev, da je odvetnikovo plačilo iz sredstev za BPP znižano, pa dejansko ne obstaja. Odvetnik mora v primeru izvajanja storitev BPP prav tako čakati na plačilo za opravljeno delo. Sistem financiranja BPP ni urejen tako, da bi odvetnik plačilo zanesljivo prejel v zakonsko predvidenih rokih.

Skupščina odvetniške zbornice je že 10. 4. 2010 sprejela sklep o sprejemu odvetniške tarife, ki je bil 12. 4. 2010 posredovan v soglasje pristojnemu ministrstvu. To pa soglasja še ni dalo. Tako se 36. člen ZOdvT uporablja že več kot dve leti potem ko je bil razveljavljen. Takšna prehodna določba je tudi v neskladju z 2. členom Ustave RS. Iz navedenega sledi, da je tudi 19. člen ZOdv-C v neskladju z Ustavo RS (2. in 14. člen). Tožnik sodišču predlaga, da prekine upravni spor in pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 19. člena ZOdv-C, kolikor ta določa, da se do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv-C, uporablja 36. člen ZOdvT. Tožnik sodišču tudi predlaga, da s sodbo zavrnilni del sklepa tožene stranke Bpp 178/2011 z dne 8. 6. 2011 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pravilno uporabila veljavno določbo 36. člena ZOdvT, ki določa nagrade odvetnikom, ki se izplačujejo iz državnega proračuna, saj gre v konkretnem primeru za odvetnika oz. odvetniško družbo, ki je bila prosilki za BPP postavljena z odločbo. Tudi na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS II U 488/2009 z dne 25. 8. 2010 se odmerijo odvetniške storitve za BPP z upoštevanjem 36. člena ZOdvT. Po oceni tožene stranke pa zatrjevana protiustavnost 36. člena ZOdvT oz. 19. člena ZOdv-C ni podana. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožba vložena pravočasno, saj je oddana po pošti 18. 7. 2011. V citiranem judikatu pa ni izpostavljeno vprašanje ustavnosti ureditve 36. člena ZOdvT oz. 19. člena ZOdv-C. Tožena stranka pa ni upoštevala ugovorov tožnika o neskladnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani sklep in zavrnila tožnikov zahtevek. Opravljanje BPP pomeni izvrševanje storitve za državo. Pretežni del stroškov zagotavljanja pravice do BPP pa je v obliki pravnega zastopanja odvetnika. Tako je država prevalila breme na izvajalce BPP. Gre za poseg v premoženjske pravice, ki jih jamči 33. člen Ustave RS in 1. člen protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnik navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-315/05 z dne 1. 3. 2006. Tožnik je gospodarski subjekt zasebnega prava. V danem primeru gre tudi za poseg v njegovo lastninsko upravičenje, varovano s 33. členom Ustave RS.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, za odločitev pa so tudi navedeni pravilni in utemeljeni razlogi. Iz upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna višina nagrade za opravljeno BPP, ki jo je tožena stranka odobrila na podlagi odločbe Bpp 178/2011 z dne 25. 5. 2011, s katero je bila prosilki A.A. dodeljena izredna BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 37/2009 z dne 15. 3. 2011. Tožnik ne izpodbija predmetnega sklepa v delu, kjer je tožena stranka odmerila nagrado po tar. št. 3502 in ne po tar. št. 3210, marveč ga izpodbija v delu, ki je posledica okoliščine, da je tožena stranka odločitev oprla na določbo 36. člena ZOdvT, namesto na 12. člen ZOdvT. Na podlagi šestega odstavka 30. člena ZBPP je odvetnik, ki je bil z odločbo pristojnega organa za BPP določen za izvajanje pravnega svetovanja in zastopanja za opravljanje pravne pomoči, upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljanim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Tožnik je priglasil nagrado upoštevajoč 12. člen ZOdvT, tožena stranka pa se je pri odmeri v konkretnem primeru oprla na 36. člen ZOdvT, ki določa nagrado glede na vrednost spornega predmeta. Nagrade in povračila stroškov, ki se izplačajo iz državnega proračuna pa so znižane glede na določbo 12. člena ZOdvT. Po presoji sodišča je tožena stranka je pravilno uporabila določbo 36. člena ZOdvT, saj gre v predmetni zadevi za odvetniško družbo z odvetnikom, ki je bil prosilki za BPP dodeljen z odločbo o BPP. Tudi sama višina povrnjenih stroškov je določena pravilno. Vrednost konkretnega predmeta je bila 71.800,00 EUR, kar med strankama ni sporno. Na podlagi 36. člen ZOdvT je bil tudi pravilno upoštevan količnik 1,00. Tožena stranka je pravilno priznala priglašeno nagrado po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in pripadajoči DDV v višini 45,28 EUR. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka uporabila pravilno pravno podlago (36. člen ZOdvT) za določitev višine nagrade in povračila stroškov za predmetno BPP in tako tožniku pravilno priznala 271,68 EUR. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je oprt na določbo 36. člena ZOdvT, s katerim je zakonodajalec brez utemeljenega razloga vzpostavil razlikovanje med odvetniki, ki nudijo BPP ter odvetniki po pooblastilu, kakor tudi notarji, izvedenci, sodnimi tolmači, izvršitelji, vročevalci in stečajnimi upravitelji, kar v tožbi obsežno opiše. Po mnenju tožnika gre tudi za diskriminacijo in za poseg v tožnikove premoženjske pravice iz 33. člena Ustave RS ter za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Vendar pa sodišče ni našlo zatrjevane kršitve ustavnih pravic in tako tudi ni sledilo predlogu tožnika, da naj pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 19. člena ZOdv-C, kolikor ta določa, da se do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv-C, uporablja 36. člen ZodvT.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic niti EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.