Jedro

Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, ZOR ne odgovarja, zato je pojem "nevarna stvar" po svoji vsebini pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 4.570.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter odškodnine za premoženjsko škodo v višini 332.511,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1998 do plačila ter za povračilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 464.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper to sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo z vmesno ugotovitveno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, podrejeno, da jo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa odredi postopek pred drugim sodnikom iz razlogov 6. odst. 70. čl. ZPP, saj so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice. Navaja, da je na ogledu dne 30.9.2003, ko je sodnica napovedala, da bo obravnavanje zaključila, pooblaščenka tožeče stranke navedla, da gre za objektivno odgovornost in je podana vsaj deljena odgovornost, tedaj je sodnica pooblaščenko vprašala, če se uveljavlja objektivna odgovornost, nakar je preverila tožbene navedbe in sprejela sklep, da se obravnava zaključi. Očitno tekom postopka ni bila seznanjena s tožbenim temeljem in tožeča stranka meni, ob upoštevanju vseh ostalih pritožbenih navedb, da je podana pristranskost sodnice, saj odločitev sodišča nasprotuje sodni praksi (sodba in sklep II Ips 4/99). Tožena stranka je le pavšalno prerekala temelj zahtevka. Ni oporekala svoji objektivni odgovornosti. V 6. tč. III. poglavja Elaborata ureditve gradbišča celo priznava svojo objektivno odgovornost. Opravljanje gradbene dejavnosti pomeni povečano nevarnost. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala le, da je storila vse predvideno za varnost na gradbišču. Ni zatrjevala odgovornosti same tožnice - dokazno breme je na toženi stranki. Ni zatrjevala, da je škoda nastala brez njene krivde. Zato je bilo kršeno razpravno načelo, saj sodišče ne more sprejeti kot podlage odločbe nobene navedbe, ki je ni postavila ena od pravdnih strank (7. čl. ZPP). Upoštevajoč razpravno načelo in dokazno breme bi moralo sodišče prve stopnje šteti tožbeni zahtevek po temelju za dokazan in pristopiti k ugotavljanju višine škode. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbo 286. čl. ZPP v korist tožene stranke. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala Elaborat o varstvu pri delu in elaborat ureditve gradbišča, kar naj bi predložila naknadno. V skladu s 1. odst. 286. čl. ZPP bi ju morala predložiti najkasneje na prvem naroku, pa ju ni. Sodišče je na prvem naroku sprejelo dokazni sklep in ni dopustilo dokaza z vpogledom elaborata, pridržalo si je pravico odločanja o ostalih dokazih, na zadnji obravnavi, na ogledu kraja pa sprejelo ta dokaz. Tudi dnevnik o izvajanju del oz. terminski plan je tožena stranka predložila z vlogo z dne 13.6.2003, dokazni sklep pa je bil sprejet na ogledu kraja 30.9.2003. Sodišče je dopustilo izvedbo dokazov, glede katerih je tožena stranka bila prekludirana in zato ne bi smeli biti podlaga izpodbijani odločbi, z načinom vodenja obravnave pa je tožeči stranki onemogočilo pravočasno predlaganje dokazov. Dokazno breme, da je tožena stranka izvedla pokrit prehod za pešce in kdaj, je na njej, tega pa ni dokazala s potrebno gotovostjo - ni dokazala, da je tega izvedla pred nezgodo. Iz dnevnika izvajanja del to ne izhaja (ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna), ne gre verjeti, da je pokrit prehod izvedla v okviru pripravljalnih del in da tega ni posebej vpisala. To dopušča verjetnost, da je ta prehod izvedla po nezgodi (kar pa ni mogla več vpisati). Iz kopij dnevnika tudi ne izhajajo pripravljalna dela. Predvidenost v načrtih in izvedbo pokritega prehoda za pešce pred nezgodo je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem prič - svojih delavcev ali nekdanjih delavcev ali sodelavcev, ki pa so vse za postopek zainteresirane priče, saj so pri gradbenih delih ali projektih sodelovali, sodišče pa ne razpolaga s potrebnim znanjem za čitanje gradbenih projektov. Priče D.S., M.P., B.P., dokazujejo trditev tožnice, da v času nezgode ni bilo nadstreška nad obokom vhoda v Zdravstveni dom, saj so se dela na višini začela izvajati veliko kasneje, pokrit prehod pa je bil predviden kot zaščita pred padci z višine in s strani. Elaborat predvideva izdelavo pokritega prehoda za pešce pred rušitvenimi deli kot zaščito pred padci z višine in s strani. Tožena stranka ni dokazala, kdaj je pričela z rušitvenimi deli (iz izvedenih dokazov izhaja, da so se gradbeni posegi vršili najprej v notranjosti stavbe B, pri čemer so se izvajala tudi rušitvena dela (dnevnik o izvajanju del z dne 9.7. in 11.7.1997 - predelne stene) in na inštalacijah v okviru istega gradbišča. V času nezgode tožena stranka ni izvajala del na višini in možno je, da glede na vrstni red del zato ni bilo potrebno takoj izvesti pokritega prehoda. Tudi če bi se dokazalo, da je tožena stranka pravočasno izvedla vse ukrepe (pokrit prehod), ni dokazala, niti zatrjevala, da je izvedla vse dejanskim razmeram potrebne varnostne ukrepe. To bi lahko dokazala le z izvedencem gradbene stroke. V 6. tč. III. poglavja Elaborata ureditve gradbišča je zapisano, da je tekom gradnje potrebno nadzorovati potek vseh del ter sproti izvajati in označevati nevarna mesta. Tožena stranka ni zatrjevala, da marmornata površina ne predstavlja nevarne stvari in je kot take ni bilo potrebno označiti in zavarovati. Pokrit prehod za pešce je bil predviden zaradi zaščite mimoidočih pred padci predmetov z višine in s strani in ne kot protiprašna zaščita. Taka ugotovitev sodišča je protispisna. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da so na marmornatih tleh pesek, prah..., ni pa ugotovilo, da so tla spolzka. Dejstvo je, da je tožnici v času izvajanja gradbenih del zdrsnilo, tudi njenemu sinu (ki se je ujel in ni padel), o tem pa sodba nima razlogov. V programu varnostnih ukrepov je zapisano, da je med rušenjem zaradi zaprašenosti potrebno predvideti možnost polivanja ruševin z vodo. Lahko, da je to polivanje povzročilo spolzkost, sicer bi dnevno prihajalo do nezgod. Tožena stranka ni zatrjevala, da je do zdrsa prišlo zaradi spolzkih ploščic, za kar naj ne bi bila odgovorna. Splošno znano je, da so marmornate ploščice v določenih okoliščinah drsne. Zato bi morala tožena stranka na marmornata tla pred vhodom v Zdravstveni dom položiti deske, karton in podobno zaščito. To ni bilo predvideno, niti izvedeno, niti zatrjevano. Po nezgodi pa je tako zaščito tožena stranka postavila, pred tem pa so dvakrat dnevno tla pometali. Tožena stranka bi morala izvesti zaščito, ki bi preprečevala zdrse na marmornatih ploščicah, glede na to, da so v bližini izvajali gradbena dela. O tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno (potrebnost take zaščite, ali bi se tožena stranka kot profesionalna pravna oseba morala zavedati zdrsa, ali bi ga lahko pričakovala, se izognila....). Tožena stranka v tej smeri ni ničesar navajala. Zato tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da z vmesno ugotovitveno sodbo tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, po pravilu dokaznega bremena, upoštevaje, da je tožena stranka prekludirana pri navajanju novih dejstev in dokazov, soodgovornosti ne more več zatrjevati, ne more predlagati izvedenca glede zaščite marmornatih ploščic, da ta ni bila potrebna, da marmornate ploščice ne predstavljajo nevarno stvar, da škoda izvira izven nevarne stvari, da zdrsa ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti. Sodišče je odločilna dejstva napačno ugotovilo, v nasprotju z listinskimi dokazi, zato je napačno uporabilo materialno pravo. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba zaradi bistvenih kršitev postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (ali so marmornate ploščice v času nezgode zaradi izvajanja gradbenih posegov bile spolzke ali ne, torej o zatrjevanem dejstvu). Tožeča stranka še navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek, pri čemer ni upoštevalo, da ga je z vlogo z dne 17.3.2003 prilagodila načelnemu pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V pritožbi navaja, da ko je bil opravljen ogled na kraju samem je sodišče presodilo, da je stvar zrela za odločitev in objavilo zaključek glavne obravnave. Verjetno je pooblaščenka tožeče stranke kaj narobe razumela, ko je sodnica povedala, da bo zavrnila dokazni predlog z imenovanjem izvedenca zdravstvene stroke in je ona to komentirala, saj takih komentarjev sodnice, kot se omenjajo v pritožbi tožeče stranke, tožena stranka ni zasledila. Pooblaščenka tožeče stranke pa je imela sicer kaj nekaj komentarjev glede dokazov. Tožena stranka tudi ni mogla biti prekludirana, če je dokaz glede predmetnih listin predlagala že v odgovoru na tožbo. Prišlo je namreč do pripojitve družbe k P. d.d., do odhoda oz. menjave določenih kadrov, zato se je morala tožena stranka najprej seznaniti s to in vrsto drugih odprtih zadev. In v posledici poiskati predmetne listine. Sicer pa je tožeča stranka nasprotovala, da bi se dopustilo vložitev dokaznih listin naknadno, istočasno pa je sama prosila, da se ji odobri rok, da dostavi dokazila v zvezi z zatrjevano invalidnostjo tožnice. Sodišče je obe pravdni stranki obravnavalo enako. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je poskrbela za vse potrebne varnostne ukrepe na gradbišču in okolici. Zatrjevana nezgoda pa se je pripetila izven gradbišča, v delu, kjer niso potekala gradbena dela, medtem ko je bil prehod, kjer bi morda lahko prišlo do padca predmetov..., ustrezno zavarovan. Delo na gradbišču predstavlja delo s povečano nevarnostjo, vendar tožnica ni delala, niti hodila po gradbišču, niti ni prišlo do nezgode, ker bi tožena stranka kršila kakšno od svojih obveznosti, niti zaradi drugega ravnanja tožene stranke. Tožnica ni uspela niti dokazati, da je padla. Nihče ni potrdil njene izjave, da bi jo videl pasti oz. ji pomagal vstati. Tudi nobenega poročila ni o padcu, nihče ni bil seznanjen z nezgodo, skratka nobene zabeležke o tem, kar bi se vsekakor zgodilo, če bi bila ta registrirana. V izvidu Splošne bolnice I. sploh piše, da je razlog nezgode v tem, da je nerodno stopila in si zvila nogo. Tožnica ni izkazala, da obstaja vzročna zveza med njeno poškodbo in gradbiščem v bližini. Pri ogledu na kraju samem je tožena stranka vztrajala, kakšno je običajno stanje pred vhodom v Zdravstveni dom, to je, da zaradi stalne vleke zračnih tokov med obema obokoma pred vhodom tja vselej nanaša na tla droben pesek in vedno obstaja možnost zdrsa na marmorju pred tem stopniščem, sploh pa, če dežuje. Če pa je bila rosa, potem bi tožnica morala, sploh pa po marmorju, hoditi še toliko bolj previdno. Torej stanje je bilo ob ogledu pred Zdravstvenim domom takšno kot je zatrjevala tožnica, da je bilo na dan nezgode - neviden prah oz. drobni kamenčki na marmornatih tleh pred stopnicami. Tožnica je veliko hodila v Zdravstveni dom (po lastni izpovedi) in je dobro vedela, da je tam marmor in da veter nanaša listje in pesek, kar narekuje previdnost pri hoji in je za eventuelni padec sama odgovorna. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnice v postopku na prvi stopnji, iz razlogov po 6. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP, tožnica ni izkazala. Iz zapisnika o ogledu kraja dne 30.9.2003, na katerega se pritožba sklicuje, zatrjevane okoliščine ne izhajajo, teh ni zaznala niti tožena stranka, kot izhaja iz njenega odgovora na pritožbo. Tudi zatrjevana kršitev določbe 286. čl. ZPP v korist tožene stranke ni podana. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala Elaborat o varstvu pri delu in Elaborat ureditve gradbišča, na prvem naroku za glavno obravnavo 8.5.2003 (list.št. 52 spisa) pa je prav tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki naloži predložitev gradbenega dnevnika in terminskega plana in sodišče je toženi stranki določilo rok 15 dni za predložitev navedenih dokaznih listin, tožeči stranki pa prav tako rok 15 dni za predložitev odločbe o invalidnosti. S tem je torej ugodilo predlogu obeh pravdnih strank in ne tako kot trdi tožeča stranka, le v korist tožene stranke. Napačna je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka priznala svojo objektivno odgovornost, glede na to, da je v 6. tč. III. poglavja Elaborata ureditve gradbišča navedeno, da gradbena dela sodijo v dela s povečano nevarnostjo (priloga B3 spisa). Tožena stranka je tožbeni zahtevek po temelju, torej objektivno odgovornost prerekala, čeprav je pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni zatrjevala ekskulpacijskih razlogov v smislu 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v danem primeru še uporablja glede na določilo 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ampak le, da je storila vse potrebno za zaščito gradbišča in mimoidočih, torej, da ni kriva, kar pa na zadošča za razbremenitev objektivne odgovornosti. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da povzročitelj škode odgovarja zanjo že brez svoje krivde, samo zaradi določenih okoliščin, ki so na njegovi strani, v večini primerov zato, ker je imetnik nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Elementi objektivne odgovornosti so, da škoda izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in se pri tem šteje (domneva), da škoda izvira iz te nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Oškodovanec pa mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če so ta izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. In če ta domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine iz 177. čl. ZOR. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnica zatrjevala, da se ji je zdrsnilo in je padla ter se poškodovala pri vstopu v Zdravstveni dom, na katerem je tožena stranka izvajala gradbena dela, vsled ostankov gradbenega materiala, drobnega peska na marmornatih tleh. Peska ni bilo videti, začutila ga je pod nogami šele, ko je stopila na marmornata tla. Zatrjevala je, da prehod preko gradbišča do vhoda v Zdravstveni dom na dan nezgode ni bil zaščiten, pokrit prehod je tožena stranka naredila šele tri dni po nezgodi. Postavlja se torej vprašanje, ali je tožnica dokazala obstoj škodnega dogodka in v zvezi s tem, ali škoda izvira iz stvari, ki je nevarna. O tem je sodišče zaslišalo tožnico ter priče. Ugotovilo je, da o škodnem dogodku policija ni bila obveščena, priče R.A., T.H. in B.P., zdravnica in medicinski sestri, ter hišnik P.M., ki naj bi vsi pomagali tožnici, se dogodka ob zaslišanju niso spominjali. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje priče, sina B.P. in K.K. ti dve priči je sodišče zaslišalo, vendar njunih izpovedb, predvsem izpovedbe tožničinega sina, kateremu je istega dne, ko je na klic o materini nezgodi prihitel v zdravstveni dom, zdrsnilo pred vhodom v zdravstveni dom in se je ujel in zato ni padel, ni ocenilo. Izpodbijana sodba zato jasnega dokaznega zaključka o obstoju škodnega dogodka in v zvezi s tem, ali škoda izvira iz stvari, ki je nevarna (marmornata tla z ostanki gradbenega materiala - peska) in torej o objektivni odgovornosti tožene stranke, nima. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, ZOR ne odgovarja, zato je pojem "nevarna stvar" po svoji vsebini pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. Tožnica je zatrjevala, da ji je zdrsnilo in je padla zaradi ostankov gradbenega materiala, peska, na marmornatih tleh pred vhodom v Zdravstveni dom, na katerem je tožena stranka izvajala gradbena dela. Na vprašanje, ali so marmornata tla zaradi ostankov gradbenega materiala, peska spolzka, tedaj stvar iz katere rabe je tudi pri običajni pazljivosti izhajala večja nevarnost za uporabnike - tožnico, izpodbijana sodba ne odgovarja. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Sodišče prve stopnje je izvajalo obširen dokazni postopek predvsem v zvezi s trditvijo tožene stranke, da je storila vse potrebno za zaščito gradbišča in mimoidočih, predvsem z vidika predpisov varstva pri delu in v zvezi s tem in trditvijo tožeče stranke, da je tožena stranka pokrit prehod za pešce pred vhodom v zdravstveni dom naredila šele tri dni po nezgodi. Ugotovilo je, da je bil pokrit prehod napravljen že v fazi ureditve gradbišča pred nezgodo ter da je bila nameščena tudi opozorilna tabla gradbišča. Dokazna ocena izpovedi prič in listinskih dokazov o tem je izčrpna, natančna in prepričljiva. Zato nasprotna obširna pritožbena razlogovanja o tem niso utemeljena. Pravilno pa pritožba opozarja na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila protiprašna zaščita z vidika pokritosti prehoda (namestitev PVC folije) sicer izvedena v skladu z Elaboratom o ureditvi gradbišča (2. odst. 9. str. sodbe), medtem ko po tleh zaščita ni bila predvidena, niti izvedena (1.odst. 8. str. sodbe). Tudi do tega pomembnega dejstva pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vendar kot že navedeno, se pri objektivni odgovornosti zavezana oseba svoje odgovornosti ne more rešiti s tem, da dokaže, da ni kriva, ampak da dokaže posebne okoliščine, ki jih zakon posebej predvideva, zaradi katerih se svoje odgovornosti lahko razreši (177. čl. ZOR). Zato ni mogoče mimo nasprotujočih si sodbenih razlogov (na 9.str.sodbe), ko sodišče zaključuje, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, nato pa, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnice, zato je tožena stranka prosta svoje odgovornosti, torej objektivne odgovornosti, glede na oprostitveni razlog po 2. odst. 177. čl. ZOR. Tega ekskulpacijskega razloga tožena stranka niti ni zatrjevala. Ker torej sodišče prve stopnje ni celovito ocenilo dokazov v sm. 8. čl. ZPP glede obstoja škodnega dogodka (ocena tožničine izpovedi v povezavi z drugimi dokazi, listinskimi in predvsem izpovedbami vseh zaslišanih prič) in ali škoda izvira iz nevarne stvari (drsnost marmornatih tal vsled ostankov gradbenega materiala, peska, prahu) in o teh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima jasnih razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ob upoštevanju napotkov tega sklepa pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajati iz dokaznega bremena tožnice in ugotoviti, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. V kolikor bo ugotovilo, da je tožena stranka za škodo nastalo tožnici objektivno odgovorna, pa ekskulpacijskih razlogov po 177. čl. ZOR, katerih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, ne bo moglo upoštevati.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.