Jedro

Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničino¹ prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III² za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 23. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnica samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 6. 1. 2026 v Republiki Sloveniji podala prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njenih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bila 23. 12. 2025 že vnesena v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnice. Prejela je odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za njeno obravnavo.

3.Kot povzema toženka, je tožnica na osebnem razgovoru, ki je potekal 9. 2. 2026 s pomočjo tolmača in na katerem je bila seznanjena s potekom dublinskega postopka, povedala, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Pojasnila je, da ji tam grozi nevarnost, saj so policisti in varnostniki v azilnih domovih zelo kruti do LGBT+ oseb, hrvaška družba pa konzervativna, kar ogroža njeno varnost. Kot trans-spolna oseba mora redno uživati hormonsko terapijo, v nasprotnem primeru je lahko ogroženo njeno življenje. Poudarila je še, da je na Hrvaškem podala zgolj namero za mednarodno zaščito. Policisti so jo na mrazu zadrževali več ur. V azilni dom ni bila odpeljana, je pa bila tja napotena, a so skupaj s prijatelji raje najeli sobo na zasebnem naslovu. Na podlagi novic in zgodb znancev je izvedela, da je v azilnem domu nevarno. Na Hrvaškem je bila en dan in pol. Pojasnila je še, da v azilnem domu v Sloveniji obiskuje psihiatra in redno jemlje predpisana zdravila. Dobila je diagnozo, da je trans-spolna oseba. Dodala je, da so po njenem vedenju vsi azilni domovi na Hrvaškem zasedeni, zato ob vrnitvi ne bo imela možnosti bivati tam. Četudi se bo prostor našel, pa bo v nevarnosti.

4.Čeprav je prosilka na osebnem razgovoru izpostavila, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka zaključila, da ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ugotovila je tudi, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti ali druge okoliščine, ki bi preprečevale tožničino vrnitev. Njene izjave glede ravnanja hrvaške policije ne morejo biti upoštevne, saj je bistveno, kako se ravna z osebami po pridobitvi statusa prosilca, o čemer se je Vrhovno sodišče že izreklo. Teh izkušenj tožnica po oceni toženke nima, saj v azilni dom ni odšla, stika z uradnimi osebami, ki so obravnavale njeno prošnjo, pa ni imela. Po mnenju toženke tožnica nadalje ni izkazala, da naj bi bili pripadniki LGBT+ skupnosti na Hrvaškem podvrženi krutemu ravnanju, ki bi vodilo v nečloveško ali poniževalno ravnanje. Nezanesljivost tovrstnih navedb dodatno dokazuje tudi pavšalna navedba o zapolnjenosti azilnih domov, saj slednje ni izkazano. Tožnica nadalje ni izkazala takšnega zdravstvenega stanja, ki bi glede na standarde, ki jih je postavilo ESČP, lahko oviralo predajo odgovorni državi. Toženka se opredeli tudi do posameznih člankov in poročil, ki ji je tožnica predložila v upravnem postopku, ter oceni, da ne izkazujejo utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi na Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Bistvene navedbe strank postopka

5.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo, s katero uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov sodnega postopka.

6.Toženki očita, da ni preverila stanja na Hrvaškem (še posebej glede LGTB+ skupnosti), čeprav je sama predložila zadostna dokazila in podala ustrezne trditve, ki so bile zavrnjene brez obrazložitve. Poudarja, da so "neizkazane navedbe toženke, da je bila tožnica nastanjena v azilnem domu v Kutini, kjer so nastanjene ranljive osebe in da to pomeni spoštovanje njenih pravic". Opozarja na neprimerne razmere azilnega doma v Kutini, kjer bi morala skrivati identiteto pred stanovalci, ki prihajajo iz okolij, kjer je homoseksualnost kazniva. Dolgotrajno življenje v stanju strahu, z občutkom izolacije in nemoči povečuje tveganje za njene duševne težave. Vztraja, da obstojijo ovire za njeno vrnitev na Hrvaško. Kršena ji bo pravica do izražanja spolne identitete, saj le te ne bi smela biti prisiljena skrivati. Toženka z opredelitvijo do člankov in poročil dejansko zanika stanje, ki se v resnici dogaja, tj. da bo tožnica po vrnitvi na Hrvaško in pred izčrpanjem sodnega varstva poslana na mejo v Bosno brez možnosti vložitve pravnih sredstev. Dodaja, da na enak način s prosilci ravnajo tudi slovenski organi. Toženka slednjega (zlasti možnosti vložiti pravno sredstvo pred deportacijo) ni raziskala. Enako tudi obstoja resne grožnje zaradi tožničinega zdravstvenega stanja.

7.V nadaljevanju se tožnica sklicuje na različna poročila, sodbe in članke, iz katerih naj bi bil razviden obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Meni, da toženka tudi ni upoštevala načela nevračanja. Če bo predana Republiki Hrvaški, jo bo slednja vrnila naprej, zaradi česar ji bodo kršene njene človekove pravice. Obstaja tveganje, da bo njena prošnja zavrnjena brez vsebinske obravnave. Toženki očita, da ni pridobila nobenih podatkov o tem, v kakšnih razmerah in okoliščinah se je vodil postopek na Hrvaškem in, ali bi bila v primeru vrnitve vrnjena v varno državo. Tam je bila že izpostavljena sistemski pomanjkljivosti, kar je vplivalo na njeno zdravje. Poudarja, da se ni moč avtomatično zanesti na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami. Toženki očita, da ni ustrezno sodelovala s tožnico v smeri, da bi zbrala in preverila vse informacije, ki jih je podala, pri čemer bi jih morala preveriti po uradni dolžnosti. Izpodbijan sklep o tem ne vsebuje razlogov oziroma so razlogi neobrazloženi. Toženka se hkrati sklicuje na sodne odločbe, ki se ne nanašajo na primerljivo dejansko stanje, saj tožnica pripada posebni skupini. Meni, da ni zadostna izjava hrvaških organov, da bo spoštovano njeno zdravstveno stanje. Iz predloženih poročil je namreč razvidno, da Hrvaška zanika nespoštovanje pravic, zato obstaja tveganje za kršitev 1., 4., 7., 18. oziroma drugega odstavka 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje in predloži številne članke in poročila.

8.Tožnica je skupaj s tožbo podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče že odločilo, in sicer s sklepom z dne 9. 4. 2026.

9.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se tožbeni očitki večinoma nanašajo na vsebino, do katere se je že opredelila. Enako velja za poročila in članke, ki jih tožnica izpostavlja zelo selektivno. Dodaja, da gre za več kot dve leti stara gradiva, ki se nanašajo še na starejše dogodke, pri čemer se številni med njimi ne nanašajo na okoliščine, v katerih se ob vrnitvi znajdejo prosilci v dublinskih postopkih. Meni, da je izpolnila svojo obvezo sodelovanja s tožnico. Svojo odločitev je utemeljila na aktualnih in zaupanja vrednih podatkih. Tožničina dokazila niso dosegala zahtevane stopnje resnosti, ki bi zahtevala dodatno preverjanje aktualnih podatkov. Tudi zatrjevane "prezasedenosti" hrvaških nastanitvenih kapacitet ne potrjuje nobeno aktualno poročilo. Dodaja, da bi Hrvaška v nasprotnem primeru zavrnilna sprejem prosilcev. Dodaja, da iz tožbe ni razvidna starost podatkov glede azilnega doma v Kutini, tudi sicer pa to ni edina nastanitev na Hrvaškem. Poudarja še, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, zato imajo prosilci tam enake oziroma primerljive pravice kot v Sloveniji. Iz podatkov iz javno dostopnih virov (poročila AIDA, EUAA), do katerih se je opredelila v izpodbijanem aktu, ni razvidnih sistemskih pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite na Hrvaškem.

10.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi vztraja, da je s predloženimi dokazili izkazala zahtevano stopnjo resnosti. Trditve toženke, da ne bo nameščena v azilni dom v Kutini, so neizkazane. Dodaja, da je predložila poročila iz leta 2025, toženka pa nasprotno ni pridobila aktualnejših poročil, ki bi izkazala spremembo zatrjevanega stanja. Predloži tudi zdravstveno dokumentacijo prof. dr. Petra Preglja, iz katere izhaja diagnoza duševne bolezni, za katero se zdravi. Dodaja, da zdravniške dokumentacije brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, saj se je nahajala pri zdravniku.

Dokazni postopek

11.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-47/2026, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnice, in sicer izpodbijan sklep (priloga A2), odločbo o imenovanju (priloga A3), Poročilo AIDA za Hrvaško (priloga A4), članek in priporočila Human Rights Watch "Kot, da sva bila samo živali" (priloga A4), ugotovitve BVMN z dne 3. 6. 2019 (priloga A4), članek ILGA z naslovom "Zakaj prosilci za azil LGBTI iščejo in si zaslužijo mednarodno zaščito (priloga A5), članek z naslovom "Po vsem svetu ljudi napadajo zgolj zaradi tega, kar so (priloga A6), Povzetek poročila FRA iz marca 2017 v prevodu (priloga A7), ECRI poročilo o Hrvaški s prevodom (priloga A8), izseki poročila ILGA EUROPE 2025 v prevodu (priloga A8), poročilo Centra za mirovne študije v prevodu (priloga A9), članke z naslovom "Iranskom LGBT filmašu odbijen zahtjev z azil, štrajka glađu (priloga A10), "Policija iz Hrvatske protjerala LGBT ljude? Ako se vrate u svoju zemlju, idu v zatvor" (priloga A11) in Sramotni plakati proti gejem in beguncem so se pojavili v središču Zagreba" (priloga A12), poročilo Ljudska prava u Hrvatskoj, pregled stanja za 2021 (priloga A13), članek z naslovom "Hrvaška zanika napade migrantov na meji po novih poročilih o brutalnih potiskih" (priloga A14), Poročilo Centra za mirovne študije z naslovom "Behind bars, Not guilty, but indebted" v prevodu (priloga A15), Poročilo Zagreb Pride o Republiki Hrvaški 10/2018 (priloga A16), članek z naslovom "Hrvaška policija obtožena zažiganja telefonov in potnih listov prosilcev za azil" (priloga A17) ter kopije zdravniških izvidov prof. dr. A. A. (priloga A18). Tožnico je tudi zaslišalo.

12.Sodišče je tožničine dokazne listine dopustilo, čeprav so bili predloženi šele v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, saj je uspela izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti prej (52. člen ZUS-1). V upravnem postopku namreč ni bila zastopana po svetovalki za begunce, hkrati pa se je določena medicinska dokumentacija nahajala pri zdravniku in jo je uspela dobiti šele naknadno. Posledično so pravočasne tudi s tem povezane navedbe toženke, ki jih je podala šele v odgovoru na tožbo in na naroku, saj ob izdaji izpodbijanega sklepa s tovrstnimi navedbami ni bila seznanjena in se o njih ni bila dolžna izreči.³

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

13.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

O postopkih po Uredbi Dublin III

14.V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je tožnico kot prosilko v Centralno evidenco EURODAC 23. 12. 2025 vnesla Hrvaška, ki je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njeno obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje prošnje, saj je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

Sodišče uvodoma poudarja, da bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške. Zato ta (vsebinska) vprašanja tudi ne morejo biti obravnavana v sklopu sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

O sistemskih pomanjkljivostih

Tožnica, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

SEU je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Tožnica se posledično neutemeljeno sklicuje na neprimerno ravnanje policije. Kar je pravilno poudarila že toženka v izpodbijanem sklepu, bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je sama. Tudi sicer tožnica ne trdi, da bi jo hrvaški policisti obravnavali diskriminatorno v povezavi z njeno spolno identiteto. Trdi zgolj, da so jo skupaj s preostalimi prosilci pustili čakati na mrazu, pri čemer so jo po odvzemu prstnih odtisov napotili v azilni dom, kamor pa se ni odločila iti. Opisano tako ne predstavlja takšnega ravnanja hrvaških policistov, ki bi kazalo na nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje.

Ker tožnica v tožbi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi toženke, da s pristojnimi osebami za sprejem prosilcev in odločanje o mednarodni zaščiti ni imela osebnih izkušenj, saj je na Hrvaškem bivala zgolj en dan in pol, v azilni dom pa sploh ni odšla, je toženka utemeljeno zaključila, da sistemske pomanjkljivosti niso izkazane. Tožnica je sicer na osebnem razgovoru izpostavila nevarnost, ki naj bi ji kot trans-osebi pretila v azilnem domu, pri čemer tovrstne nevarnosti ni z ničemer specificirala, s čimer tudi po presoji sodišča ni podala navedb, ki bi lahko izkazale sistemske pomanjkljivosti celotnega hrvaškega sistema mednarodne zaščite. Enako velja za splošne trditve o "homofobni hrvaški družbi", nizki ravni zaupanja v policijo med ranljivi skupinami, tudi pripadniki LGBT+ skupnosti ter zavračanju posameznih prošenj za mednarodno zaščito. Toženka je zato tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in SEU pravilno pojasnila, kdaj oz. v katerih primerih je moč govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja še, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa glede Republike Hrvaške niso znane niti sodišču niti jih v tožbi ni predstavila tožnica.

Glavnina tožbenih očitkov se sicer osredotoča na trditev, da toženka ni ustrezno sodelovala in po uradni dolžnosti upoštevala informacij v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Pri tem tožnica spregleda, da se je toženka celovito in podrobno opredelila tako do njenih navedb, izpostavljenih na osebnem razgovoru, kot tudi do poročil, ki jih je v upravnem postopku predložila. Ob ugotovitvi, da se podane informacije bodisi nanašajo na ravnanje policistov pri obravnavi oseb ob prehodu državne meje, kar za presojo sistemskih pomanjkljivosti ni relevantno, bodisi na splošen odnos družbe do LGBT+ skupnosti, dolžnost zbiranja informacij po uradni dolžnosti ni nastopila. Le ta v skladu z ustaljeno sodno prakso nastopi šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Iz tožničinih izjav v upravnem postopku je sicer razvidno problematiziranje razmer v zvezi z odnosom družbe do trans-spolnih oseb, vendar toženka glede na Poročilo ILGA EUROPE za leto 2025 pravilno zaključi, da se z izzivi na tovrstnem področju soočajo številne države članice EU, vključno s Slovenijo. Ker iz poročila nadalje ni razvidno, da bi Hrvaška pri tem izstopala kot posebej nestrpna in nevarna, ali da bi državne institucije tovrstno prakso podpirale ali celo spodbujale, je na mestu zaključek toženke, da ni izkazano, da bo prosilka kot trans-oseba po predaji na Hrvaškem izpostavljena nevarnosti ali da bodo njene pravice zaradi tega omejene z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih je postavilo v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Kot take je spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Toženka se je nadalje v zadostni meri opredelila tudi do trditev o prezasedenosti hrvaških azilnih domov. Tako je po pregledu Poročila ECRI in Centra za mirovne študije ugotovila, da temelji na starih podatkih, ki niso več aktualni, hkrati pa ne potrjujejo trditev, da se v nastanitvenih kapacitetah trans-osebe izpostavljene tveganju nasilja in diskriminacije.

Toženka se je opredelila tudi do poročil, ki opisujejo t. im. prisilna vračanja ("push-back") v Bosno in Hercegovino (BiH). Po oceni sodišča je pravilno zaključila, da niti na tej podlagi in ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnico, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, da ne bo resno obravnavala njene prošnje oziroma da jo bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Sodišče glede na navedeno v celoti sprejema dokazno oceno toženke in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. Tožnica posledično s ponovnim izpostavljanjem posameznih izsekov že predloženih poročil ne more uspeti. Slednjega ne spremenijo niti izseki člankov in poročil, ki jih prvič izpostavi šele v tožbi. Očitek, da je " toženka navedla, da je bila tožnica nastanjena v azilnem domu v Kutini, kjer so nastanjene ranljive osebe in da navedeno pomeni spoštovanje njenih pravic" iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja, zato sodišče tovrstno okoliščino šteje za brezpredmetno. Med strankama namreč ni sporno, da tožnica v azilni dom na Hrvaškem ni odšla, prav tako pa ni nujno, da bo v primeru vrnitve sploh nastanjena v Kutini. Drži sicer, da poročilo AIDA za leto 2024 (priloga A4, tožnica ga povzema na 5. strani tožbe) izpostavlja pritožbe prosilcev glede razmer v azilnem domu v Kutini, pa tudi v Zagrebu (prenatrpanost, pojav umazanije, stenic in ščurkov), a gre za posamezne primere, ki so bili glede na poročilo rešeni bodisi znotraj pritožbenega postopka v azilnem domu bodisi po posredovanju Varuhinje za človekove pravice.

Sodišče v tem delu pritrjuje odgovoru toženke, da bi Hrvaška zavrnila sprejem prosilke, če ji ne bi mogla nuditi ustrezne nastanitve. Iz tožbenih navedb po presoji sodišča tako izhajajo le negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški (v letu 2024), ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Tožnica, ki nesporno v azilni dom sploh ni odšla, tudi sicer nima nobene osebne izkušnje z aktualnimi razmerami. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se predaja iz Slovenije v Hrvaško praviloma izvaja po kopnem na mejnem prehodu Obrežje na način, da prosilca sprejmejo hrvaški migracijski organi ter ga odpeljejo v nastanitvene kapacitete, česar tožnica v tožbi ne prereka. Po presoji sodišča zato ni nevarnosti, da Republika Hrvaška glede prosilcev, ki so vrnjeni v dublinskem postopku, ne bi spoštovala standardov sprejema in nastanitve.

Preostali predloženi članki in povzetki poročil ("Zakaj prosilci za azil LGBTI iščejo in si zaslužijo mednarodno zaščito - priloga A5; Amnesty International: "Po vsem svetu ljudi napadajo zgolj zaradi tega, kar so" in Evropska komisija: "Ukrepi za enakost LGBTIQ+ oseb" - priloga A6; Poročilo FRA: Current migration situation in the EU: Lesbian, gay, bisexual, transgender and inersex asylum seeker, marec 2017 - priloga A7, ), na splošno opisujejo težave in diskriminacijo, s katero se soočajo pripadniki LGBT+ skupnosti, bodisi v izvornih državah bodisi kot prosilci za mednarodno zaščito. Kot taki posledično ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Hkrati povzemajo neaktualne podatke (tudi iz leta 2017), ki v konkretnem primeru, ob odsotnosti aktualnejših poročil, ne morejo biti uporabljivi.

Na tožničin položaj ne vplivajo niti povzetki člankov oziroma poročil, ki se nanašajo na Hrvaško, z naslovi: "Iranskom LGBT filmašu odbijan zahtjev za azil, štrajka glađu" z dne 23. 1. 2023 (priloga A10); "Kaj sta vidva mavrična?" (priloga A8), "Policija iz Hrvaške protjerala LGBT ljude..." z dne 11. 5. 2021 (priloga A11); "Sramotni plakati proti gejem in beguncem so se pojavili v središču Zagreba" z dne 9. 10. 2022 (priloga A12), "LGBT osebe u Hrvatskoj su nominalno zaštićene i uglavnom imaju jednaka prava, no praksa je posve drugačaja" z dne 30. 2. 2022; "Ljudska prava u Hrvatskoj: pregled stanja za leto 2021 (priloga A13); Poročilo Zagreb Pride o dokumentaciji Republiki Hrvaški iz oktobra 2018 (priloga A16)," saj na splošno ugotavljajo razmere za tovrstno skupnost na Hrvaškem, pri čemer temeljijo na starih podatkih. Hkrati poročanje o posameznih zavrnitvah prošenj pripadnikov LGBT+ skupnosti še ne izkazujejo trditev, da Hrvaška kategorično zavrača vse prošnje za mednarodno zaščito ter, da zoper tovrstne odločitve ne zagotavlja sodnega varstva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU kot rečeno izhajati iz načela medsebojnega zaupanja. V okviru dublinskih postopkov, kot že navedeno, se tudi sicer ne presoja razlogov za podajo prošnje za mednarodno zaščito, zato se sodišče do delov poročil in člankov, ki obravnavajo takšno problematiko, ne bo dodatno opredeljevalo.

Na tožničin položaj nadalje ne vplivajo preostali povzetki člankov in poročil (tožnica jih povzema na straneh 6 in od 9 do 13 tožbe

) v delih, kjer izpostavljajo nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito. Vračanje osebe s tem statusom v BiH ("push back") pa ne bi bilo logično, saj mora Republika Hrvaška spoštovati pravila skupnega evropskega azilnega sistema, zato ni verjetno, da se bo to v primeru predaje tej državi zgodilo tudi tožnici. Poleg tega gre za starejše objave, ki ne odražajo trenutnih razmer, do česar se je toženka že opredelila.

Odločitve sodišča ne more spremeniti niti tožničino sklicevanje na sestavek Behind the bars, Not guilty, but indebted, Center za mirovne študije, 2025, (priloga A15), saj problematizira obravnavo pridržanih oseb (tujcev) in ne prosilcev za azil, vrnjenih v okviru dublinskih postopkov. Enako velja za povzemanje sodbe ESČP v zadevi Y.K. proti Hrvaški, saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje. Tako se osredotoča predvsem na ravnanje hrvaških organov na meji in ne ugotavlja splošnih sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema za prosilce, ki so že vključeni v postopek mednarodne zaščite. Enako velja za sodbi v zadevah M.H. in Daraibou15, ki jih tožnica na kratko omeni pri povzemanju Poročila Centra za mirovne študije (priloga A9, str. 9 tožbe).

V zvezi s posplošenimi in neizkazanimi tožničinimi trditvami, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja, saj jo bo izročila izvorni državi, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).16 ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.17 Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, če tožnica v Republiki Hrvaški ne bo več imela statusa prosilke za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičena do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožničina trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

O morebitnih drugih okoliščinah, ki bi preprečevale predajo

Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, izhaja, da se, četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.18,19 Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna.20 Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.21

Za odločitev, ali je tožnica izkazala zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njeno zdravstveno stanje (1) ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, v primeru pozitivnega odgovora pa tudi (2) obstoj dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.

Tožnica v tožbi trdi, da ji njene zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški. Poudarja, da ji je postavljena diagnoza duševne bolezni, za kar jemlje tudi zdravila ter redno obiskuje psihiatra v azilnem domu. Zaslišana na naroku poudari, da vztraja pri svojih navedbah na osebnem razgovoru, da ima diagnozo depresivne epizode ter, da je v postopku iskanja zaposlitve.

Po presoji sodišča trditve in predloženi dokazi ne kažejo na to, da njeno zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni. Sodišče tožnici sicer verjame, da jo celotna situacija spravlja v stisko, a ji po presoji sodišča ni uspelo izkazati, da so njene trenutne zdravstvene težave takšne, da predaje na Hrvaško ni moč izvesti. Iz psihiatričnih izvidov (priloga A18) sicer izhaja, da ima določene psihične težave, ki pa vseeno ne predstavljajo zelo hude duševne bolezni. Iz teh izvidov je namreč razvidno, da je pogovorljiva, bistre zavesti, orientirana, brez posttravmatske stresne motnje, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Navaja podoživljanje preteklih stresnih dogodkov, skrb glede prihodnosti, motnje spanja ter trajno željo po spremembi spola. Iz zadnjih treh izvodov, datiranih na 26. 2., 10. 3. in 31. 3. 2026, je razvidno izboljšanje njenega počutja, kar sodišče utrjuje v prepričanju, da ne gre za posebej resno duševno oziroma fizično bolezen, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

Sodišče hkrati ne sledi tožnici, da bi v drugačno odločitev vodile sistemske pomanjkljivosti hrvaškega zdravstvenega sistema. Tožnica se pri podaji tovrstnih navedb sklicuje na Poročilo centra za mirovne študije (priloga A9). Izraža dvom, da bo ob prihodu na Hrvaško pravilno registrirana ter, da bo medicinska dokumentacija oddana pravočasno, kar lahko znatno ovira ali prekine njeno zdravljenje. Sodišče tudi v tem delu sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se sklicuje na odgovor Hrvaške glede zdravstvene oskrbe prosilcev, ki ga tožnica v tožbi specificirano ne prereka. Kot neizpodbite se tako izkažejo dejanske ugotovitve toženke, da preglede prosilcev na Hrvaškem opravljajo zdravniki mednarodne organizacije Medecins du Monde, da je na voljo možnost stalne, individualizirane, specifične in kulturno ozaveščene podpore za zagotavljanje spremljanja in oskrbe v centrih ter, da zdravljenje vključuje tako prvi zdravniški pregled ob prihodu, kot tudi zagotavljanje individualnih psiholoških/psihoterapevtskih posvetovanj, urejanje specialističnih pregledov skupaj z zagotavljanjem prevoza in spremstva, urejanje pregledov na podlagi napotnic ter podobno. Da je Hrvaška pripravljena vse navedeno spoštovati (kar pravilno poudarja toženka v izpodbijanem sklepu), izhaja tudi iz njenega odgovora, ki vsebuje poziv toženki naj Republiko Hrvaško pred predajo obvesti o morebitnih tožničinih psihičnih, fizičnih ali drugih občutljivih okoliščinah. Prav to pa nakazuje na ugotovitev, da se ta država zaveda svojih obveznosti po Uredbi Dublin III.

Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnice ne bi spoštovala prava Evropske Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnica pa ni uspela izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ali drugih okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanjo pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Glede stroškov postopka

V obravnavani zadevi tožnico zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožničinih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).