Jedro

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, ki mu je 31. 12. 2013 prenehala veljava, se ne more več spreminjati ali dopolnjevati. Zato je vsaka sprememba ali dopolnitev odloka po tem datumu nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4224-6774/2017-003713-06-110-05 z dne 28. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2017 za nepremičnino na naslovu ..., v višini 215,52 EUR. Pri odmeri se je sklicevala na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ84) in Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (Uradne objave Primorske novice št. 48/2003 in naslednji, v nadaljevanju Odlok). Iz izreka odločbe izhaja, da je bila pri odmeri nadomestila upoštevana površina 74,45 m2 ter 695 točk, v obrazložitvi pa je navedeno, da vrednost točke za zazidano stavbno zemljišče znaša 0,0003471 EUR/m2 (Uradni list RS št. 90/14).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevana vrednost točke, ki je bila določena v Ugotovitvenem sklepu o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran za leto 2015 (Uradni list RS št. 90/14), ki se uporablja od 1. 1. 2015 dalje. Ugovore glede nezakonitosti in neustavnosti tega sklepa se lahko uveljavlja izpodbija le pred Ustavnim sodiščem. V zvezi z ugovorom glede točkovanja z dodatnimi točkami na podlagi 9. člena Odloka pojasnjuje, da je podatke o tem, da tožnica stavbe ne uporablja v skladu z namenom, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, pridobila iz uradnih evidenc, prav tako pa tudi pritožnica dejstva, da navedeno nepremičnino uporablja za stanovanjske objekte, ne prereka.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ZSZ84 ne daje podlage za uporabo kriterija koriščenja pri odmeri NUSZ, zato je 9. člen Odloka nezakonit. Poleg tega izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz nje ne izhaja, kakšna naj bi bila ugotovljena dejanska raba, niti kakšna naj bi bila raba, določena v gradbenem dovoljenju oz. prostorskem izvedbenem aktu. Odločitve zato ni mogoče preizkusiti, tožnica pa se glede tega ni imela možnosti se izjaviti. Sodišče predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči o stvari oz. zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotilom, naj o zadevi ponovno odloči, brez upoštevanja 9. člena Odloka. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi je med drugim sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi 9. člena Odloka, ki določa dodatno točkovanje stavbe ali objekta, če je dejanska raba v nasprotju z rabo, določeno v prostorsko izvedbenem aktu ali v nasprotju z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba ali objekt zgrajena.

6. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba.

7. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba te zahteve ne izpolnjuje, na kar utemeljeno opozarja tožnica. V njej so namreč navedene in citirane le določbe predpisov, in sicer ZSZ/84, ZSZ, ZGO-1, Odloka, Sklepa o določitvi vrednosti točke, Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ZUP.

8. Predvsem pa ne iz izreka, ne iz obrazložitve konkretno ni razvidno, na podlagi česa je toženka štela, da so v obravnavnem primeru podani razlogi za dodatno točkovanje objekta v skladu z 9. členom Odloka. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je treba zato odpraviti že iz navedenega razloga.

9. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je uporaba navedene določbe Odloka (9. člena), ki določa dodatno točkovanje objekta, tudi če je njegova raba v nasprotju z rabo, določeno v gradbenem dovoljenju, nezakonita.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je Občinski svet Občine Piran z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran z dne 22. 12. 2015 navedeno določbo odloka spremenil tako, da je kot razlog za dodatno točkovanje po navedeni določbi določil tudi rabo stavbe ali objekta v nasprotju z rabo, določeno v gradbenem dovoljenju. Pred tem navedena določba takega razloga za dodatno točkovanje ni določala.

11. Zakon, ki je bil v obravnavanem primeru podlaga za izdajo Odloka, je ZSZ84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Določba 61. člena ZSZ84 v prvem odstavku določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 12. Navedeni predpisi (VI. poglavje ZSZ84 in Odlok), ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, so z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr, 33. člen) prenehali veljati (1. januarja 2014), je pa kasneje Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so tudi navedeni predpisi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (VI. poglavje ZSZ84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi navedenih predpisov).

13. Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče RS pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. 14. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, VI. Poglavje ZSZ84 in Odlok nista začela ponovno veljati, pač pa se le uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njune veljave. Predpis, ki mu je veljava prenehala, kljub temu da se ga še uporablja, pa ne more biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

15. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da se Odlok, ki mu je 31. 12. 2013 prenehala veljava, ne more več spreminjati ali dopolnjevati. Zato je vsaka sprememba ali dopolnitev Odloka po tem datumu nezakonita, kar v obravnavnem primeru pomeni, da je nezakonit tudi Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka z dne 22. 12. 2015, ki je, kot rečeno, kot razlog za dodatno točkovanje po navedeni določbi določil tudi rabo stavbe ali objekta v nasprotju z rabo, določeno v gradbenem dovoljenju.

16. To pomeni, da je za odmero NUSZ za leto 2017 v obravnavnem primeru treba uporabiti Odlok v vsebini, kot je veljal 31. 12. 2013, kar se nanaša na vsebino 9. člena Odloka in tudi na vrednost točke.

17. Sodišče pa se tudi strinja s tožnico, da dodatno točkovanje objektov, izven meril, določenih v 61. členu ZSZ84, ni zakonito.

18. Ustavno sodišče je v odločbi U-I217/97 z dne 5. 3. 1998 poudarilo, da čeprav 61. člen prejšnjega ZSZ občinam omogoča, da ob primeroma naštetih kriterijih za predpisovanje nadomestila predpišejo tudi druge kriterije, morajo biti seveda tidodatni kriteriji v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom, določenim v prejšnjem ZSZ. Iz VI. poglavja tega zakona je razvidno, da gre pri nadomestilu za dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, in to glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Kriteriji njegovega predpisovanja in določanja morajo biti zato povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje,kvaliteta lokacije zemljišča ipd.). Če občina določi kriterije, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, pač pa se kot predmet dajatve navajajo tudi druge okoliščine, npr. raba stavb ali objektov v nasprotju z namenom, določenim v prostorskem izvedbenem aktu ali z rabo, določeno v gradbenem dovoljenju, so z zakonom predpisani pogoji ZSZ s tem prekoračeni, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa se spremeni v dajatev druge vrste, v obravnavanem primeru v neke vrste kazen zaradi nenamenske uporabe objekta.

19. To pomeni, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), nepravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zato v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo brez presoje ostalih tožbenih navedb. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru zadevo vrne organu, ki je odpravljeni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ v tem postopku vezan na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi ter upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Posledično je sodišče odpravilo tudi odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijanem obsegu.

20. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

21. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).