Jedro

Vrednotenja izven podzakonskih predpisov postopki denacionalizacije ne predvidevajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano dopolnilno odločbo upravičenki do denacionalizacije A.A. za zmanjšano vrednost denacionalizirane nepremičnine - ½ dela parc. št. 906 k.o. ..., in sicer tistega dela, ki je po parcelacijskem načrtu podjetja B. d.o.o., z dne 24. 10. 2003 zaznamovan kot parc. št. 906.1 stanovanjska stavba v izmeri 316,64 m2 in v naravi predstavlja C. vilo na naslovu ..., določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 9.413,67 DEM (prva točka izreka); da se premoženje iz prve točke da v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere D.D. (druga točka izreka); in odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti obveznice v roku 3 mesecih po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (tretja točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je z odločbo, št. 464-369/2007-18 z dne 20. 3. 2009, vrnila ½ dela parc. št. 906 k.o. ... in sicer tistega dela, ki je po parcelacijskem načrtu zaznamovan kot parc. št. 906.1 – stanovanjska stavba v izmeri 316,64 m2 in v naravi predstavlja C. vilo na naslovu ... in ½ parcele 907/2 – zelenica v izmeri 982,65 m2. Odločba je postala pravnomočna dne 2. 9. 2009. Predmet postopka je zmanjšana vrednost vrnjene nepremičnine.

Nepremičnina danes v naravi predstavlja zelenico in stavbo „C.“, ki je bila z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Murska Sobota (Uradne objave 8/91) razglašena za kulturni spomenik. Enota dediščine C. EŠD ... ima območje spomenika določeno na podlagi parcelnih podatkov pripadajočih strokovnih osnov za razglasitev. V RKD obsega območje spomenika parc. št. 907/2 in 906 (del) k.o. ... Iz grafičnega prikaza – izrisa kulturnega spomenika je razvidno, da je evidentiran le tisti del parc. št. 906 na katerem stoji stavba. Upoštevaje določbo 3. točke 54. člena ZDen, je Ministrstvo za kulturo pristojno za reševanje denacionalizacije tistega dela parc. št. 906, na katerem stoji „C.“ in zemljišča s parc. št. 907/2 k.o. ... Vila stoji na parc. št. 906, ki sicer meri 2342,25 m2 in poleg obravnavane vile med drugim obsega tudi novo zgrajeno stavbo, gospodarsko poslopje dvorišče, ki ne sodijo v pristojno reševanje tožene stranke. Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo je na ustni obravnavi dne 14. 10. 2008 podala zahtevek za povrnitev zmanjšane vrednosti nepremičnin. Tožena stranka je zahtevek obravnavala po določbi 1. odstavka 26. člena ZDen in višino zmanjšane vrednosti ugotavljala po določbah 44. člena ZDen, z izvedencem D.D. Izvedenec je po pripombah Slovenske odškodninske družbe ugotovil, da vrednost ½ zahtevane nepremičnine v času podržavljenja znaša 232.754,24 DEM in v času vračanja 223.340,57 DEM. Zmanjšana vrednost torej znaša 9.413,67 DEM. Vlagateljica je glede na izračunano vrednost navedla, da ne sprejema cenitve izvedenca E.E., niti izvedenca D.D. in predlaga cenitev po novem sodnem izvedencu, ki naj oceni zmanjšano vrednost vile in zemljišča z dovozom skozi zapornico z daljincem. Pojasnjevala je, da je imela vila v času zaplembe direkten neoviran dovoz iz ulice ... po lastnih zemljiščih. Vrnjena nepremičnina nima niti polovice vrednosti in je manjša vsaj za 100.000,00 EUR. Tožena stranka odgovarja, da se zmanjšana vrednost določi na podlagi določbe 44. člena ZDen. Obravnavana nepremičnina se je vrednotila na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemom točkovanja ter na podlagi Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Osnovna vrednost se je določila po stanju na dan podržavljenja, na dan predpisov iz 2. in 3. odstavka 44. člena ZDen oziroma 1. odstavka 85. člena ZDen. Faktor dodane vrednosti stavbe je 1,2. Tožena stranka ugotavlja pri pregledu cenitvenega poročila izvedenca D.D., da je ta upošteval vse prisilne predpise za vrednotenje obravnavane nepremičnine. ZDen pa ne predvideva zmanjšane vrednosti v ekonomskem smislu kakor nakazuje vlagateljica. Spor zaradi odstranitve zapornice na sosednjem zemljišču ne sodi v pristojnost tega upravnega organa, niti ni stvar denacionalizacijskega postopka. Ugotavlja, da cenitvi same vile vlagateljica ne oporeka. V vlogi z dne 22. 2. 2006 je sicer podala pripombe, vendar se te nanašajo le na zemljišče. Opozorila je, da je zemljišče v času podržavljenja skupaj merilo 21.351,69 m2 in upravičenki za razliko med v naravi vrnjenim zemljiščem in zemljiščem katerega vrnitev v naravi ni mogoča, pripada odškodnina. V vlogi z dne 20. 4. 2006 opozarja na cenitev porušene drvarnice in podzemne obokane kleti. V zvezi s temi pripombami tožena stranka navaja, da je z odločbo z dne 20. 3. 2009 upravičenki vrnila podržavljeno vilo in tisti del vili pripadajočega zemljišča, ki sodi v njeno pristojnost. Ostalo premoženje, ki ga navaja vlagateljica torej zemljišče, porušena drvarnica in obokana klet, z Odlokom o razlastitvi nepremičnin in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor, ni bilo razglašeno za kulturni spomenik, zato tudi denacionalizacija ali povrnitev zmanjšane vrednosti ne sodi v pristojnost tožene stranke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 20. 3. 2009 upravičenki vrnila ½ C., druga polovica z delom zemljišč pa je bila vrnjena v sodnem postopku N 40/98. Po odločbi UE Murska Sobota, Oddelek za okolje in prostor z dne 24. 11. 2009 pa je bila v naravi vrnjena še ½ parc. št. 907/1 in 235/1614 parc. št. 908. Današnje oštevilčenje parcel po parcelacijskem načrtu je začasno in je v delu nova parcelacija, ki bo omogočala zemljiško knjižno izvedbo vpisov vseh C. vrnjenih nepremičnin, saj gre pri nekaterih parcelah, ki trenutno niso pravilno oštevilčene, za solastništvo med tožečo stranko in Mestno občino Murska Sobota. Mestna občina Murska Sobota je obravnavano nepremičnino imela v lasti in posesti od 1945 leta. Danes je nepremičnina potrebna tolikih nujnih popravil, da je ceneje zgradbo podredi in zemljišče na novo pozidati, ker pa gre za kulturni spomenik, zgradbe ni dovoljeno podreti. Tožeča stranka ne sprejema nobene dosedanje cenitve, ker dejstva, da je vila dotrajana te cenitve v času izdaje dopolnilne odločbe ne upoštevajo. Dejstvo je, da je bila vila zaplenjena v odličnem stanju z neoviranim dovozom, z velikim okoliškim zemljiščem, pomožno stavbo (drvarnico) in kletjo – zemljanko, za ti pomožni zgradbi, ki nedvomno spadata k vili, pa tožeča stranka ni prejela odškodnine. Vila je danes vrnjena brez neoviranega dovoza, ker je mestna občina dovozno služnostno pot k vili v mesecu avgustu 2008 zaprla z zapornico, ki je od vhoda vile oddaljena 90 metrov in tožeči stranki ponudila daljinec za odpiranje zapornice. Vila je poslovna stavba (do sedaj otroški vrtec) dovoz do nje pa je sedaj z zapornico močno oviran za tretje osebe. Tržna vrednost vile in zemljišča pa razpolovljena. Novi paviljon vrtca ima dovoz urejen iz ulice ..., ob kateri ima tudi novo zgrajeno parkirišče, zato ga zapornica ne zanima več, sodeloval pa je postopku njene postavitve. Ob takem stanju nedostopnosti do vile tožena stranka v svoji dopolnilni odločbi zatrjuje, da zaradi zapornice ne gre za zmanjšano vrednost, saj gre za postopek na sosednjem zemljišču, ki naj ne bi vplival na vrednost v naravi vrnjene vile. Tožena stranka trdi, da ima vrnjena vila brez dovoza enako vrednost kot vila z neoviranim dovozom, ker naj bi ZDen ne predvideval zmanjšanja vrednosti v ekonomskem smislu. Če podzakonski akt ne predpisuje meril za ugotavljanje zmanjšanja vrednosti zaradi neoviranega dostopa, bo potrebno to zmanjšanje ugotavljati na drugačen način, t.j. s pomočjo izvedenca na podlagi zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine. Sedanje vrednotenje je za tožečo stranko nesprejemljivo in nezakonito. Predlaga ponovno cenitev s tem, da se postavi zapriseženega cenilca gradbene stroke, ki naj hkrati ponovno ovrednoti vrednost vile sedaj , ko v zadnjih letih ni bil vložen niti cent za vzdrževanje vile. Povsem dotrajani so fasada, streha, parket, vrata, okna, inštalacije, ni električnega priključka (tudi ne števca) ter ni vodovodnega priključka (tudi ne števca) niti centralnega ogrevanja ipd., ker so zgradbo odklopili od novega paviljona. Prilaga soglasje za postavitev zapornice z dne 27. 6. 2008, skico lokacijo zapornice, prikaz parcele, račune, delovni nalog. Sklicuje se na navedbe v tožbi P 447/2009. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odškodnina določena za zmanjšano vrednost v denacionalizaciji vrnjene nepremičnine, po višini in podlagah.

Po določbi 1. odstavka 26. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. V zadevi je izvedenec D.D. izračunal vrednost ob podržavljenju in ob vračanju. Po uskladitvi obeh vrednosti, z izvedencem zavezanke Slovenske odškodninske družbe za plačilo odškodnine, je tožeča stranka ugotovljeni višini odškodnine ugovarjala ter predlagala, da se ponovno oceni vrednost vile in zemljišča, pri čemer naj se upošteva, da je danes predviden dovoz skozi zapornico z daljincem. Ocenila je tudi predvideno zmanjšanje vrednosti odškodnine zaradi navedenega dovoza na vsaj 100.000,00 EUR. Upravni organ ugovora pravilno ni mogel upoštevati.

Predmet odločitve upravnega organa je tisti del parc. št. 906 na katerem stoji „C.“ in zemljišče s parc. št. 907/2 k.o. ..., konkretno 316,64 m2 parc. št. 906 k.o. ..., območje spomenika kot je določeno na podlagi razglasitve za kulturni spomenik.

Pri ugotavljanju zmanjšanje vrednosti nepremičnine nepremičnine po 26. členu ZDen se izračun opravi na podlagi meril na katere napotuje 44. člen ZDen. V skladu z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen je potrebno ugotoviti vrednost premoženja v času podržavljenja in nato vrednost po stanju ob vračanju. Kot izhaja iz določb 25., 26. in 44. člena ZDen, se vrednost podržavljenih nepremičnin, vrednost ob vračanju in razlika med tema dvema vrednostima izračuna na podlagi istih predpisov. Po določbi 2. odstavka 44. člena ZDen se vrednost stanovanj, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81). Ker pa gre v obravnavani zadevi tudi za kulturni spomenik je bil pravilno uporabljen tudi Pravilnik o metodologiji za ocenjevanj kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list RS, št. 24/92), na katerega napotuje 4. odstavek 44. člena ZDen. Za izračunano zmanjšano vrednost nepremičnine, ki je predmet postopka, so bile uporabljene pravilne podlage. Ugovor, da je vrnjena brez dostopa, kar je potrebno ovrednotiti, če pa tega podzakonski akt ne predvideva pa s tržno vrednostjo, ni utemeljen. Vrednotenja izven podzakonskih predpisov namreč postopki denacionalizacije ne predvidevajo. Ugovora kot ga torej tožeča stranka po vsebini uveljavlja organu ni bilo treba upoštevati. Razen navedenega sodišča ugotavlja, da ne gre za nepremičnino brez dostopa niti za oviran dostop, saj ima tožeča stranka dostop do vrnjene nepremičnine, ki ji je omogočen z daljincem. Ostali ugovori, da je imela nepremičnina veliko okoliškega zemljišča ter pomožni stavbi (drvarnico in klet), pa v obravnavanem postopku (iz razloga, kot je sodišče že navedlo, da gre za omejen predmet obravnavanja, del podržavljenega zemljišča, ki je kulturni spomenik) ne morejo biti upoštevni, ker predmet odločanja upravnega organa presegajo. Nadaljnji ugovor, da tožeča stranka ne sprejema cenitve, ker se dejstev, da je nepremičnina dotrajana ni upoštevalo, sodišče zavrača. Namreč ugovor, da izvedenec ni pravilno upošteval dotrajanosti oziroma nekaterih postavk (pri čemer sodišče pojasnjuje, da bi lahko izvedenec upošteval le postavke oziroma inštalacije v nepremičnini, ki so že obstajale ob podržavljenju), bi morala tožeča stranka uveljavljati v upravnem postopku (pa ga kot izhaja iz listin v upravnem spisu ni), za obravnavo v upravnem sporu pa so ti tožbeni ugovori novota in neupoštevni. Sodišče torej ocenjuje postopanje tožene stranke kot pravilno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.