Jedro

Predmet javnega razpisa je pod točko 3 zajemal sofinanciranje promocij turistične ponudbe tematskih turističnih proizvodov na nacionalni ravni. Za izpolnjevanje pogojev javnega razpisa pa so morali prijavitelji dokazati, da delujejo na področju turizma in da predstavljajo tematski turistični proizvod že vsaj eno leto od datuma prijave na razpis in da delujejo na nacionalnem nivoju. Tožnik pa (primarno) ne deluje na področju turizma in ne zastopa tematskega turističnega proizvoda, zato je tožena stranka vlogo tožnika zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sofinanciranje projekta „...“. V svoji obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za gospodarstvo v Uradnem listu RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010 objavilo Javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj - ESRR za promocijo turistične ponudbe tematskih turističnih proizvodov na nacionalni ravni v letu 2010 in 2011 (v nadaljevanju: razpis). Strokovna komisija je vse pravočasne in popolne vloge pregledala z vidika izpolnjevanja pogojev za kandidiranje in pri tem ugotovila, da tožnikova vloga ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje, ker tožnik ne deluje na področju turizma in ker tožnik ne zastopa tematskega turističnega proizvoda. V zvezi s pogojem, da tožnik ne deluje na področju turizma, tožena stranka navaja, da so v skladu z razpisnimi določili lahko kandidirale le organizacije, ki delujejo na področju turizma. Iz tožnikove vloge, kot tudi iz Statuta tožnika, v katerem so opredeljene njegove dejavnosti, izhaja, da tožnik ne deluje na področju turizma, temveč na področju kulture. V zvezi z nadaljnjim pogojem, da tožnik ne zastopa tematskega turističnega proizvoda, pa tožena stranka navaja, da iz predloženih dokazil, ki jih je tožnik priložil k svoji vlogi, izhaja, da predmet prijave na razpis ni turistični, temveč kulturni proizvod, ker je vsebina vseh navedenih gradiv vezana na predstavitev muzejev in galerij. Ker tožnikova vloga ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje, je bilo treba odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja s toženčevo oceno, da ne deluje na področju turizma oziroma, da predmet njegove prijave na razpis ni turistični proizvod. Navaja, da se je na razpis prijavil s projektom „...“ katerega predmet je spletni portal www.....si kot enotna vstopna točka za domače in tuje obiskovalce, ki se želijo seznaniti s kulturnim dogajanjem v Sloveniji. Tožnik s svojim delovanjem javnosti predstavlja in promovira dogajanje v slovenskih muzejih in galerijah ter preko njih celotno kulturno in naravno dediščino. Prav kulturna dediščina pa je eden ključnih elementov turistične ponudbe Slovenije in v tem smislu tožnik deluje tudi na področju turizma, kljub temu, da gre za primarno kulturno organizacijo, na turističnem trgu pa ponuja turistične in s turizmom povezane dejavnosti. Prav kultura pa je eden tistih elementov, ki močno spodbujajo turizem. Nadalje tožnik navaja, da ga toženčeva obrazložitev preseneča tudi zato, ker toženec v svojih lastnih dokumentih, npr. v Razvojnem načrtu in usmeritvah slovenskega turizma 2007 do 2011 (v nadaljevanju RNUST) zastopa enako stališče, kot ga zastopata tožnik in Evropska komisija, da je namreč turizem integrirana dejavnost, ki posega na vsa področja gospodarskega in družbenega življenja, da je potrebno intenzivneje vključevati kulturno dediščino, sodobno kulturno delovanje in naravne vrednote iz njihovega okolja v integralne turistične projekte (v nadaljevanju ITP) in da kulturna dediščina še ni ustrezno vključena v turistično ponudbo. Glede na navedeno je kultura prepoznana kot eno izmed temeljnih področij turistične ponudbe in turisti povprašujejo po ITP, ki je sestavljen iz vrste turističnih storitev, med drugim tudi kulturnih zanimivosti turistične destinacije. Zato je celostno ohranjanje in trajnostna raba kulturne dediščine eden izmed ključnih pogojev trajnostnega razvoja na področju turizma. Kulturna dediščina je torej ključni del slovenske turistične ponudbe tudi po mnenju toženca, hkrati pa je spletna predstavitev v dobi, ko evropska skupnost teži k e-storitvam in e-vsebinam eden izmed najučinkovitejših načinov posredovanja informacij in je skladno s tem tudi eden izmed ciljev RNUST, da je potrebno zagotoviti večjo vključenost naravnih vrednot in kulturne dediščine v turistične namene. Turistična ponudba torej brez dvoma vključuje tudi kulturno dediščino. Glede na navedeno je tožnik prepričan, da je bila njegova prijava na razpis ocenjena neskladno s toženčevimi lastnimi smernicami in je kot taka neustrezna, saj tožnik primarno sicer res deluje na področju kulture, vendar pa je kultura oziroma naravna in kulturna dediščina bistveni sestavni del turistične ponudbe, tako da tožnik v širšem smislu deluje na področju turizma. V tem smislu pa je prijavljeni projekt v osnovi kulturni, kot tak pa tudi turistični proizvod, saj mora biti kulturna dediščina vključena v turistično ponudbo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep razveljavi in da naj se njegova vloga, s katero se je prijavil na razpis toženca, ponovno oceni. Zahteva tudi povrnitev nastalih stroškov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila tožnikova vloga zavrnjena, ker ni izpolnjevala pogojev za kandidiranje, ker tožnik ne deluje na področju turizma in ne zastopa tematskega turističnega proizvoda. Poudarja, da je bilo v II. poglavju razpisne dokumentacije v 4. točki določeno, da morajo vsi prijavitelji delovati na področju turizma in da morajo predstavljati tematski turistični proizvod že vsaj eno leto od datuma prijave na razpis in delovati na nacionalnem nivoju. Tožena stranka se sicer strinja s tožečo stranko, da je kulturna dediščina pomemben element turistične ponudbe, vendar pa meni, da tožeča stranka ne navaja razlike med pojmi kultura, turizem in kulturni turizem. Kulturni turizem je res del turizma, vendar tožnik ni dokazal, da deluje na področju kulturnega turizma, saj je dokazal le, da deluje na področju kulture. Kulturni turizem pa je zvrst turizma, pri kateri je osnovni motiv potovanja zavestno in aktivno spoznavanje ter doživljanje kulture ob obisku krajev ali/in pridobivanje znanja. S povezavo pojmov kultura in turizem je ustvarjen nov pojem kulturni turizem, pri katerem gre za turistične storitve s poudarkom na kulturnih vsebinah. Kulturni turizem predstavlja dežnik, pod katerim najdemo kopico turistične ponudbe, povezano s kulturo. Kulturne prvine je torej potrebno najprej vključiti v storitev kulturnega turizma in jih prilagoditi določeni ciljni skupini, ki ji je storitev namenjena. Posamezna kulturna prvina namreč predstavlja v sklopu turistične ponudbe le eno izmed „surovin“ (vir : Strategija razvoja kulturnega turizma na Slovenskem, STO, 2009). Tožnik v svojem spletnem portalu, katerega nadgradnja je tudi osrednji predmet prijave na razpis, ne omenja niti turistov, niti turizma in nikjer ni moč najti besede o turističnih paketih in podobnih prvinah turizma. Poleg tega omenja, da bo nadgrajeni portal postal tematski turistični proizvod, da bo nadgrajen za potrebe turizma, kar kaže na to, da trenutno to še ni, s čemer prav tako izkazuje neizpolnjevanje pogoja za prijavo na razpis, ki določa, da mora prijavitelj predstavljati tematski turistični proizvod vsaj eno leto od datuma prijave na razpis. Tožnik navaja, da je prijavljeni projekt v osnovi kulturni, kot tak pa tudi turistični proizvod, kar po mnenju tožene stranke ne drži. Tožnik bi moral izpolniti osnovni pogoj za sodelovanje na razpisu in sicer bi moral delovati na področju turizma in že vsaj eno leto zastopati tematski turistični proizvod, kar bi bil v njegovem primeru kulturni turizem. Kulturni turizem je res pomemben del turizma, vendar kulturni turizem predstavlja turistične storitve s poudarkom na kulturnih vsebinah, česar pa tožnik ne predstavlja. Tožnik deluje izključno na področju kulture, saj prvin kulturnega turizma iz njegove vloge kot tudi iz javno dostopnih dokumentov ni bilo moč potrditi. Tožnik ni dokazal, da bi s svojim delovanjem ustvaril turistične nočitve ali oglede turističnih skupin. Tožnik torej ni uspel dokazati, da deluje na področju turizma in da zastopa turistični proizvod. O tem, da je kulturni turizem pomemben del turizma ni dvoma, vendar pa tožnik ni bil zavrnjen, ker kultura ne bi bila zanimiva za turiste, ampak zato, ker ne deluje na področju turizma. Tožnik ni predstavil niti ene turistične storitve, ki bi jo tržil ali turistični produkt, ki bi ga zastopal, saj navaja le kulturne storitve in kulturne proizvode, ki jih neupravičeno predstavlja kot turistične. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2011 poudarja, da iz njegovih različnih dokumentov, kot tudi iz obstoječega portala izhaja, da muzeji in galerije delujejo na področju kulturnega turizma in da je portal ....si kulturno turistični proizvod. Sodišču ponovno predlaga, da tožbi ugodi, ugovore tožene stranke pa zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke, s katerim je bila tožnikova vloga za sofinanciranje projekta „...“ zavrnjena.

Predmet javnega razpisa je pod točko 3 zajemal sofinanciranje promocij turistične ponudbe tematskih turističnih proizvodov na nacionalni ravni, s prednostno usmeritvijo, določeno pod 4. točko „Uvoda“ razpisne dokumentacije, podpreti investicije v turistično infrastrukturo v določeni destinaciji. Za izpolnjevanje pogojev po 5. točki predmetnega javnega razpisa pa so morali prijavitelji dokazati, da delujejo na področju turizma in da predstavljajo tematski turistični proizvod že vsaj eno leto od datuma prijave na razpis in da delujejo na nacionalnem nivoju.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih določil predmetnega javnega razpisa in razpisne dokumentacije, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je tako po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da tožnik (primarno) ne deluje na področju turizma in da ne zastopa tematskega turističnega proizvoda. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka po presoji sodišča pravilno postopala, ko je vlogo tožnika na podlagi 5. točke javnega razpisa v (izbirnem) postopku zavrnila.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Izpodbijani sklep je bil izdan v okviru razpisnih pogojev, skladno s 5. točko razpisa in skladno s 4. točko „Uvoda“ razpisne dokumentacije. Sofinanciranje je bilo predvideno za promocijo turistične ponudbe tematskih turističnih proizvodov, s poudarkom na investiranju v turistično infrastrukturo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.