Jedro

1. Po ugotovljenem je pogodba sklenjena med tožencema zasledovala cilj po urejenem življenju prvotoženca in torej ne drži, da takšna pogodba nasprotuje morali oz. da je nagib za sklenitev takšne pogodbe moralno nedopusten.

2. Ob takšnih trditvah pa se izkaže, da ni izpolnjen pogoj za vsebinsko utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka. Povedano drugače, tožba je v tem delu nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala naj se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba s klavzulo izvršljivosti za prodajo parcele 427/95 in parcele 427/96, obe k.o. S., sestavljena pri notarju med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko nična in naj se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice pri teh nepremičninah na drugotoženo stranko neveljavna in da se pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se lastninska pravica ponovno vknjiži na prvotoženo stranko; da se ugotovi, da je vknjižba hipoteke pri teh dveh nepremičninah v korist N. d.d. neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se vpisana hipoteka izbriše in da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se pri teh nepremičninah izrecno in nepogojno dovoljuje v korist tožeče stranke vknjižbo pravice služnosti stanovanja, ki obsega pravico neodplačne in dosmrtne uporabe stanovanja v pritličnem prostoru stanovanjske hiše na naslovu St. in uporabo garaže ter souporabo dvorišča in kurilnice, ki se vse nahaja na nepremičninah z omenjenima parcelnima številkama, v roku petnajstih dni, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki imetniki služnostne pravice stanovanja, ki obsega pravico neodplačne in dosmrtne uporabe stanovanja v pritličnem prostoru stanovanjske hiše na naslovu St. in uporabo garaže ter souporabo dvorišča in kurilnice, ki se vse nahaja na parcelah 427/95 in 427/96, k.o. S. in se na podlagi pravnomočne sodbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru pri teh dveh parcelah vknjiži pravica služnosti stanovanja, ki obsega pravico neodplačne in dosmrtne uporabe stanovanja v pritličnem prostoru stanovanjske hiše na naslovu St. in uporabo garaže ter souporabo dvorišča in kurilnice na obeh nepremičninah v korist tožnikov. Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžna prvotožnica in drugotožnica prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške vsaka v znesku 465,74 EUR, drugotoženi pa vsaka v znesku 570,60 EUR in da je tretjetožnica dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 232,87 EUR, drugotoženi pa v znesku 285,30 EUR, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje, četrtotožnico pa je oprostilo plačila pravdnih stroškov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je primarni tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da se za prodajo parcel 427/95 in 427/96 obe k.o. S. prvotožnik ni odločil iz nedopustnega nagiba, pa tudi če bi bil pri njemu tak nagib pri sklenitvi pogodbe prisoten, zanj zagotovo drugotožena stranka ni vedela oz. ni mogla vedeti. Ugotovilo je, da pogodba ne nasprotuje moralnim načelom, kar je tožeča stranka sicer zgolj pavšalno zatrjevala in da niso izpolnjeni pogoji, ki jih OZ določa v 40. in 86. členu za nastop ničnostne sankcije pogodbe. V obravnavo podrejenega zahtevka tožeče stranke, t.j. na ugotovitev priposestvovanja služnosti stanovanja se ni podrobneje spustilo, ker je štelo, da je bilo glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem stanovanja že pravnomočno razsojeno v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 1 kjer so bila že zavzeta določena stališča na katera se zato sklicuje.

Iz vseh pritožbenih razlogov takšno sodbo izpodbija tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in primarnemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovilo, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo materialnega prava in v končni fazi nepravilno odločitev. Glede nedopustnega nagiba prvotožene stranke v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenim navedbam, da je prvotožena stranka kljub temu, da je vedela, da imajo tožeče stranke pravico uporabe, in da jim je sodišče v dveh sporih to pravico priznalo, sklenila prodajno pogodbo in s tem izigrala njihove pravice in jim onemogočila, da bi dosegle vpis svoje pravice v zemljiško knjigo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila pravico uporabe na podlagi sodne odločbe in kot takšna ni vpisana v zemljiški knjigi je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Bistveno za presojo nagiba prvotožene stranke pri sklepanju kupoprodajne pogodbe z dne 24.3.2008 je, ali je prvotožena stranka ob sklepanju pogodbe vedela, da imajo tožeče stranke na podlagi ugotovitev sodišča v pravnomočnih sodbah opr. št. P 2 in P 3 možnost, pa čeprav preko drugega sodnega postopka, doseči vpis njihove pravice uporabe stanovanja, garaže in souporabe kurilnice in dvorišča na nepremičnini 427/95 in 427/96 k.o. S. v zemljiško knjigo in to nepremičnino tudi do smrti uporabljati in da jima bo s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 24.3.2008 to pravico onemogočila oz. izničila. Slednjega v izpodbijani sodbi sodišče ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje v tem bistvenem delu neugotovljeno, podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpostavlja tudi, da je sodišče napravilo tudi sicer napačno dokazno oceno glede nagiba prvotožene stranke. Ob nespornem dejstvu, da je vedela za vsebino sodb, ki so ji bile kot stranki v postopku vročene in iz njih jasno izhaja, da ima tožeča stranka pravni naslov za bivanje v nepremičnini na podlagi darilne pogodbe, ter ob pravilni dokazni oceni izpovedb prvotoženca, ki je jasno povedal, da hiše ni mislil nikoli prodati, se je pa za to odločil, ker je imel probleme s tožniki, je jasen zaključek, da je bil njegov nagib nedopusten - izigrati tožnike. Logično in življenjsko je, da tega direktno ne priznava, vendar pa je posredno to potrdil s svojo izpovedjo. Tudi zaključek, da drugotožena stranka ni mogla vedeti za nedopusten nagib pri sklenitvi sporne pogodbe ni pravilen. Poudarja, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna, kar pa za drugo toženo stranko v konkretnem primeru ne moremo trditi. Izpodbijana sodba tudi glede tega nima razlogov in je prav tako obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama je prepričana, da drugotoženka v konkretnem primeru ni ravnala pošteno, kar so nedvomno potrdili izvedeni dokazi. V stanovanju so tožniki stanovali in prebivali, povprečno skrben in pošten kupec bi pred nakupom to ugotovil ter se o pravicah bivati v nepremičnini, glede na to, da gre za pravno osebo pozanimal. Povprečno skrben in pošten kupec bi se, potem, ko je dokazni postopek nesporno potrdil, da je bila drugotožena stranka še preden je nakazala 93% kupnine s strani tožnikov opozorjena na njihovo pravico rabe stanovanja na sodišču pozanimala o verodostojnosti izjav tožnikov in se ne zadovoljila zgolj s pavšalnim odgovorom prodajalca, ki se je dokazano nenazadnje nanašal na lastninsko pravico tožnikov in ne na pravico rabe, na katero so se izrecno sklicevali tožniki. Zaključiti gre, da drugotožena stranka ni ravnala pošteno in se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je drugotožena stranka ob sklenitvi pogodbe nedvomno vedela in bila seznanjena z nedopustnim nagibom prvotoženca, to je izigrati tožnike v njihovi pravici rabe spornega stanovanja. Sodba nima razlogov, da kupnina po kupoprodajni pogodbi ni bila v celoti plačana, o neskladju v notarskem zapisu kupoprodajne pogodbe kjer je kot datum sklenitve pogodbe naveden 24.3.2008, priložene listine pa imajo kasnejše datume in o neskladju glede višine kupnine, kar pa se sodišču prve stopnje očitno ni zdelo bistveno. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi zavrnitve podrejenega zahtevka sklicevalo na obrazložitev sodbe opr. št. P 1, zaradi česar je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsaka sodba predstavlja samostojno procesno dejanje in mora vsebovati vse sestavine, ki jih predvideva zakon, saj je le na tak način stranki zagotovljeno ustrezno pravno varstvo in pravica do pritožbe. V zadevi z opr. št. P 1 pa je sodišče odločalo o priposestvovanju lastninske in ne služnostne pravice, šlo je za popolnoma drugačen zahtevek in sodišče dejstev, ki so potrebna za ugotovitev priposestvovanja služnosti sploh ni ugotavljalo. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Prvotoženec v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ni imela nikoli pravice uporabe na spornem stanovanju. Ne drži, da bi jim sodišče kadarkoli to pravico priznalo. Ker te pravice niso imele, prvotožena stranka pri sklepanju pogodbe tudi ni za to pravico vedela. V kolikor bi jo imele, bi bila gotovo pravica vpisana v zemljiško knjigo. Sama je sklenila pogodbo 24.3.2008, ko je omenjeno stanovanje bilo prosto vseh bremen, pogodba je veljavna le da jo prvotožena stranka ne more do konca izvršiti. Ostalih pritožbenih navedb ne bo komentirala, predlaga naj se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tudi drugotožena stranka, v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in tudi sama priglasila stroške pritožbenega postopka. Povsem logično in življenjsko je, da se je zaradi problemov z ostalimi družinskimi člani prvotoženec kot lastnik hiše odločil za njeno prodajo. Sploh ni sporno, da je njen izključni lastnik. Pritožbene trditve glede pričakovanega ravnanja drugotožene stranke pa so nelogične in neživljenjske. Vsak pošten in dobroveren ter skrben kupec bi sklenil takšno kupoprodajno pogodbo glede na čisto stanje v zemljiški knjigi in revizijsko sodbo VS RS opr. št. II Ips 764/2005 z dne 28.2.2008, ki je potrdila pravnomočno zavrnitev vsakršnih pravic in zahtevkov tožnikov na sporni nepremičnini. Pravica rabe, na katere se sklicujejo tožniki, bi morala biti vpisana v zemljiško knjigo, v primeru da ni bila vpisana v zemljiško knjigo, pa bi morala obstajati vsaj pravnomočna sodna odločba v izreku katere bi bila le-ta v njihovo korist ugotovljena. Ne glede na nagibe, ki so vodili prvotoženca pri prodaji nepremičnine, kupoprodajna pogodba ne more biti nična, saj je drugotožena stranka ravnala pošteno in se zanesla na podatke o pravicah, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi in zato ne sme trpeti škodljivih posledic. Gre za odraz načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga določa 10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1, pri čemer drugi odstavek 8. člena ZZK-1 določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice, oz. pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svoji korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Drugotožena stranka se je pri nakupu lahko zanašala na to, da bodo tožniki prostovoljno zapustili stanovanje, na katerem nimajo nobene pravno priznane pravice za posest in uporabo. Na to se lahko zanese kot povprečno skrben in pošten kupec kot tudi na to, da bo oče, ki kot edini lastnik prodaja hišo, za to poskrbel. Neutemeljene so pritožbene trditve, da kupnina po kupoprodajni pogodbi ni bila v celoti plačana, tekom postopka pa je tudi pojasnila nelogičnosti zakaj so listine k priloženi prodajni pogodbi kasnejšega datuma, saj je tožeča stranka predložila notarski zapis dne 7.5.2008, ki je bil narejen za potrebe hipoteke. Glede višine kupnine je dokazni postopek jasno pokazal, da je bila kupnina plačana, od nje pa tudi davek na promet nepremičnine.

Pritožba ni utemeljena.

K primarnemu tožbenemu zahtevku: Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ta pritožbeni razlog je povsem pavšalno uveljavljan in zato nanj pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

Čeprav sama tožeča stranka uporablja za pravico, ki naj bi jo pridobila na podlagi sklenjenega ustnega dogovora s prvotožencem v letu 1975, izraz „pravica uporabe“, je za presojo tega zahtevka bistvena trditvena tožbena podlaga, ta pa je v tem, da je kupoprodajna pogodba za prodajo parcel 427/95 in 427/96 obe k.o. S. med prvo in drugotožencem nična zato, ker jo je prvotoženec sklenil iz nedopustnega nagiba, drugotoženec pa naj bi za ta nedopusten nagib vedel ali bi bil moral vedeti. Ker naj bi bila po tožbenih trditvah pogodba sklenjena z namenom izigrati pravico hčere prvotoženca (prvotožnice) in njene družine, potrditvah tožeče stranke pogodba nasprotuje tudi moralnim načelom.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je prvotoženec za prodajo nepremičnine odločil zaradi nenehnih težav in nesporazumov s tožečo stranko, med drugim tudi zato, ker zoper prvo in drugotožnico teče kazenski postopek zaradi poskusa uboja. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da prvotoženec s prvotožnico (hčerko) ne govori že 15 let, pred sodišči pa med strankama tečejo še številni drugi spori in so odnosi med strankami skrajno skrhani. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob takšnih ugotovitvah pravilno ocenilo, da nagib, zaradi katerega se je prvotoženec odločil za prodajo nepremičnine, ni nedopusten nagib v smislu 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi z 86. členom OZ (v smislu, da bi nasprotoval morali). Presoja zatrjevane ničnosti sporne pogodbe, opravljena po sodišču prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Določilo drugega odstavka 40. člena OZ določa, da je pogodba nična le v primeru, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Sodišče prve stopnje je po povedanem ugotovilo, da je prvotoženec sklenil pogodbo zato, da bi razrešil nenehne težave in nesporazume s tožečo stranko, kar je nesporno izkazano, in ker je hkrati ugotovilo, da tak nagib ni nedopusten, se je po nepotrebnem ukvarjalo še z vprašanjem ali je drugi pogodbenik za ta nagib vedel (ali bi bil moral vedeti), ker je to ob ugotovitvi, da nagib ni bil nedopusten, povsem brezpredmetno. Nagib za sklenitev pogodbe pomeni interes, ki ga skuša pogodbena stranka uresničiti s sklenitvijo pogodbe, interes prvotoženca pa je bil po ugotovljenem v tem, da se preprečijo nadaljnji spori. Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ pa je nična tista pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Morala je nesamostojen pravni vir, ki za razliko od pozitivnega prava ni v naprej kodificirana, pač pa je prožna in se njene vrednostne sodbe tesno prilegajo okoliščinam vsakega posameznega primera, torej tudi obravnavanega. Gre torej za konkretno presojo, ali je bilo z ravnanjem prvotoženca kakšno moralno pravilo kršeno do take mere, da je utemeljena potreba po sodnem varstvu in posledično izrek najhujše ničnostne sankcije. Po ugotovljenem pa je pogodba sklenjena med tožencema zasledovala cilj po urejenem življenju prvotoženca in torej ne drži, da takšna pogodba nasprotuje morali oz. da je nagib za sklenitev takšne pogodbe moralno nedopusten.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da bi morala drugotožena stranka vedeti za nedopusten nagib (kar je sicer po povedanem brezpredmetno), ker je bila 6. 5. 2008 še pred nakazilom kupnine s strani tožnikov opozorjena na njihove pravice, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ob drugačnih ugotovitvah ta pritožbeni razlog ne bi mogel biti relevanten, ker mora biti nedopusten nagib izkazan že v času sklenitve pogodbe, po ugotovljenem pa je bila pogodba sklenjena že 24. 3. 2008. K odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku: Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zavrnitvi podrejenega zahtevka. Sodba razloge vsebuje, vendar pa so materialnopravno nepravilni. Odločitev o zavrnitvi zahtevka pa je pravilna, kar izhaja iz spodnje obrazložitve.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je bil med prvotožnico in prvotožencem v letu 1975 sklenjen dogovor o rabi stanovanja, namen dogovora pa je bil, da se reši stanovanjski problem prvotožnice (in njene družine). Trdila je, da je prvotoženec hčerki z družino dovolil uporabo stanovanja in garaže ter souporabo dvorišča in kurilnice. Ob takšnih trditvah pa se izkaže, da ni izpolnjen pogoj za vsebinsko utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka. Povedano drugače, tožba je v tem delu nesklepčna. Če namreč stranki ustanovita civilnopravno razmerje z dogovorom, kot je ugotovljeno, da sta ga v obravnavanem primeru, ima tak dogovor prednost pred pridobitvijo pravic oziroma pred nastankom razmerja na podlagi zakona (s priposestvovanjem). Če pogodbenik brez soglasja drugega pogodbenika dovoljenje za uporabo začne samovoljno razglašati za stvarno pravico (služnost), s tem namreč trči ob prepoved priposestvovanja po drugem odstavku 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

1primerjaj sodbo VS RS II Ips 296/2001 Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega, potem ko uradni preizkus ni pokazal kakšne od kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člen ZPP).