Jedro

Pri odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse se smiselno uporabljajo določbe ZPP. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je na predlagatelju. Predlagatelj olajšave je torej tisti, ki mora prepričati sodišče v utemeljenost predloga; ni dolžnost sodišča, iskati razloge za ugoditev predlogu. Poleg tega je sodišče vezano na strankine trditve; njihovo pravilnost pa lahko preizkusi samo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v točkah I, II in IV izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predloga tožeče stranke za oprostitev ali odlog plačila plačila sodne takse. Ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo sodne takse. Plačilni nalog, na temelju katerega bi morala tožeča stranka plačati sodno takso v enkratnem znesku, je prvostopenjsko sodišče razveljavilo.

2. Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da naj bi izrek sklepa nasprotoval razlogom v obrazložitvi. Sodišče naj bi ugotovilo, da tožeča stranka trenutno ne razpolaga z zadostnimi likvidnimi sredstvi za plačilo sodne takse. Lahko pa bi si jih priskrbela do leta 2020. Plačilo sodne takse naj bi bilo zato odloženo do takrat; v izreku sklepa pa je predlog za odlog plačila sodne takse zavrnjen. Sodišče naj bi v obrazložitvi ugotovilo, da je predlog za odlog plačila sodne takse tako utemeljen kot tudi neutemeljen (1. in 3. odstavek na 3. strani obrazložitve). Takšna obrazložitev naj bi bila protislovna. Sodišče naj bi tudi ne obrazložilo razlogov za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse. Prvostopenjsko sodišče ni konkretno pojasnilo, na katere podatke je oprlo svojo odločitev. Tudi ni podalo nobenih razlogov, iz katerih je sklepalo, da bo lahko tožeča stranka v naslednjem letu pridobila dovolj denarja za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne odločilo o predlogu tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse, čeprav naj bi ga tožeča stranka dala v dopolnitvi predloga z dne 1. 2. 2019. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne obrazložilo zavrnitve predloga tožeče stranke, da se ji omogoči plačilo takse v 24 mesečnih obrokih, saj ji je naložilo plačilo v 10 obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

4. Sodišče oprosti pravno osebo plačila takse, če nima denarja za plačilo sodne takse in ga tudi ne more priskrbeti (1. in 3. odstavek 11. člena ZST-1).

5. Pri odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse se smiselno uporabljajo določbe ZPP (3. odstavek 1. člena ZST-1). Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je na predlagateljici, torej na tožeči stranki (212. člen ZPP). Predlagatelj olajšave je torej tisti, ki mora prepričati sodišče v utemeljenost predloga; ni dolžnost sodišča, iskati razloge za ugoditev predlogu. Poleg tega je sodišče vezano na strankine trditve; njihovo pravilnost pa lahko preizkusi samo (2. odstavek 12.b in 10. odstavek 12.a člena ZST-1).

6. Višina sodne takse znaša 6.525,00 EUR.

7. Tožeča stranka se je na sodišče obrnila z dvema vlogama: z predlogom za za oprostitev plačila sodne takse (z dne 12. 12. 2018) in z dopolnitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse (z dne 4. 2. 2019).

8. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse je tožeča stranka navedla, da ima 11. 12. 2018 na poslovnem računu 7,85 EUR. To je bila edina trditev o premoženjskem stanju.

9. V dopolnitvi predloga je tožeča stranka navedla višino vplačil in izplačil iz svojega poslovnega računa. Razlika je bila po njenih trditvah negativna v višini 199.981,84 EUR, vplačila pa razmeroma visoka (5.785.000,00 EUR). Stanje na njenem računu naj bi 1. 2. 2019 znašalo 123,52 EUR. Navedla je še, da je imetnica poslovnega deleža v A. d. o. o. v višini 100 % in pa, da ima terjatve v višini 5.370.063,88 EUR. Svoje trditve o terjatvah je dopolnila še s trditvijo, da ima terjatev v višini 1.313.938,59 EUR (z obrestmi), in da zahteva ugotovitev te terjatve tožeča stranka v tem sporu. Uveljavitev te terjatve naj bi bila močno vprašljiva, saj naj bi bilo verjetno, da bo terjatev v stečajnem postopku poplačana do nižjega zneska kot bo znašal znesek naložene ji sodne takse. Drugih trditev ni postavila.

10. Iz trditev tožeče stranke je tako nedvomno mogoče razbrati, da ima terjatve v višini 5.370.063,88 EUR. Iz njenih navedb ni jasno, ali je v navedenemu znesku vključena terjatev v višini 1.313.938,59 EUR do stečajnega dolžnika. Vendar to niti ni pomembno. Celo če se upošteva, da je terjatev v višini 1.313.938,59 EUR vključena v prej navedeni znesek terjatev v višini 5.370.063,88 EUR, ima tožeča stranka terjatve, ki presegajo 4 mio EUR. To so bile trditve, na katere je bilo vezano že prvostopenjsko sodišče, in je tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega ima tožeča stranka še dodatno premoženje v obliki poslovnega deleža. O njegovi vrednosti ni navedla ničesar.

11. Tožeča stranka ni niti z besedo skušala pojasniti, kakšne so te terjatve (ki v vsakem primeru presegajo 4 mio EUR), četudi je bila s sklepom z dne 31. 12. 2018 pozvana, naj sporoči podatke o svojem premoženjskem stanju. Pozvana je bila tudi, naj pisno pojasni, iz česa je mogoče sklepati, da nima denarja za plačilo sodne takse (glej sklep z navedenega dne, točko III izreka in obrazložitev na str. 4). Ne glede na takšen poziv je ostala njena dopolnitev predloga z dne 1. 2. 2019 zelo splošna. Prav višina terjatev in imetništvo poslovnega deleža vplivata na presojo o njenem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju, in s tem na odločitev o kateri od olajšav za plačilo sodne takse (5. odstavek 11. člena ZST-1). Takšen podatek pač vpliva na presojo, ali stranka lahko brez ogrožanja svoje dejavnosti priskrbi potrebni denar za plačilo sodne takse (3. odstavek 11. člena ZST-1). Glede na to, da ni tožeča stranka ničesar navedla o teh terjatvah, je mogoče sklepati, da ni razloga, da jih ne bi sproti vnovčevala za pridobivanje potrebnega denarja za plačilo sodne takse. Smiselno isti sklep je mogoče napraviti tudi glede poslovnega deleža. 12. Glede na trditve tožeče stranke pravzaprav niti ni bilo razloga za to, da se tožeči stranki omogoči kakšna od olajšav pri plačilu sodne takse, z morebitno izjemo obročnega plačila sodne takse. Hkrati pa je glede na veliko višino terjatev tožeče stranke dovolitev plačila sodne takse v 10 obrokih več kot primerna olajšava za tožečo stranko.

13. Pritožnica ima sicer prav, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni brez protislovij. Ugotavlja, da predlog za odlog ni utemeljen, hkrati pa, da si bo lahko priskrbela denar za sodno takso v naslednjem letu. Če se upošteva, da je bil predlog tožeče stranke postavljen v letu 2018, izpodbijani sklep pa v letu 2019, ta protislovnost izgine. Plačilo prvega obroka sodne takse je bilo namreč odloženo do 15. 3. 2019. Iz izreka same odločbe pa je tudi povsem jasno, da je prvostopenjsko sodišče predlog za odlog plačila sodne takse zavrnilo.

14. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse v celoti, je s tem smiselno zavrnilo tudi predlog za delno oprostitev plačila sodne takse. Če pa je tožeča stranka menila, da ni bilo odločeno v celoti, bi lahko kvečjemu predlagala izdajo dopolnilnega sklepa v roku 15 dni od prejema sklepa (332. člen v povezavi s 325. členom ZPP).