Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženka je vlogo tožnice pravilno obravnavala kot zahtevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in je zato pravilno uporabila prvi odstavek 36. člena ZTuj-2, ki določa prekluzivni rok za vložitev vloge za podaljšanje omenjenega dovoljenja, ter vlogo tožnice na tej podlagi zavrgla. Okoliščine prepozno vložene vloge je toženka pravilno ugotovila oziroma tožnica tem dejanskim ugotovitvam v tožbi niti ne nasprotuje.
Tožbeni ugovor, da tožnica živi v Sloveniji z družino (v sorodstvenem razmerju) že 5 let, je po eni strani podan povsem pavšalno, brez kakršnega koli opisa okoliščin in listinskih dokazov, po drugi strani pa gre za novo dejstvo, za katero velja določba 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Tožnica ne navaja nič v opravičilo, zakaj tega dejstva ni uveljavljala že v upravnem postopku, poleg tega ne predlaga nobenih dokazov glede družinskih vezi, zato sodišče tega ugovora ni moglo obravnavati po vsebini.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijanim prvostopenjskim aktom je Upravna enota Krško na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in prvega odstavka 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v povezavi s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 pri odločanju v ponovnem postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS po 51. členu ZTuj-2 odločila, da se zahteva A.A. roj. ..., državljanke Združenih držav Amerike, za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke v Republiki Sloveniji iz drugih utemeljenih razlogov po 51. členu ZTuj-2, ki jo je tožena stranka prejela dne 17. 10. 2012, zavrže. V drugi točki izreka sklepa je odločeno, da mora tožnica Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dneva, ko postane ta sklep dokončen.
V obrazložitvi sklepa je med drugim navedeno, da je tožnica na obrazcu po mnenju Upravnega sodišča (I U 180/2013-7 z dne 6. 2. 2013) povsem jasno navedla, da podaja vlogo za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje zaradi nujnega bolnišničnega zdravljenja, ki je v ZTuj-2 urejen v 20. členu. Za izdajo navedenega vizuma je potrebno, da stranka v Slovenijo lahko vstopi brez vizuma, tako kot določa drugi odstavek 14. člena ZTuj-2, s čimer pa se prvostopenjski organ ni ukvarjal drugače kot, da je v obrazložitvi sklepa povzel, da je stranka sama povedala, da ji je poteklo dovoljeno prebivanje v Sloveniji (90 dni) na podlagi brezvizumskega režima med Slovenjo in ZDA. Skladno z določili 213. člena ZUP bi torej prvostopenjski organ moral v postopku odločiti o zahtevku, ki ga je stranka podala, torej o prošnji za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje, pa ni. Namesto tega je prvostopenjski organ stranko pozival, da se izjasni, ali prosi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje ali za podaljšanje dovoljenja iz drugih utemeljenih razlogov. Po mnenju Upravnega sodišča postopki v zvezi z različnimi načini pridobivanja dovoljenj niso v tolikšni meri enostavno urejeni, da bi tujka, katere materin jezik ni slovenski in ki ima zdravstvene težave, brez pomoči, v smislu dosledne uporabe vseh štirih odstavkov 7. člena ZUP s strani uradne osebe, vedela sama od sebe, kakšne so razlike med postopki in kateri postopki so zanjo ugodnejši. Poleg tega Upravno sodišče ugotavlja, da je stranka v dopisu z dne 2. 12. 2012 nedvoumno podala vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne pa za prvo prebivanje. Upravni organ je v ponovnem postopku zahtevo stranke najprej presojal v smislu vloge za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje po 20. členu ZTuj-2. Iz izjav stranke na zapisnik dne 24. 10. 2012, dopisa z dne 13. 11. in 3. 12. 2012 namreč izhaja, da želi svoje bivanje v RS podaljšati na zakonit način, saj od 21. 10. 2012 dalje v RS prebiva na podlagi brezvizumskega režima med Slovenijo in ZDA, na podlagi katerega ji je dovoljeno prebivati 90 dni, Visa Waiver Program pa ji poteče 19. 1. 2013. Iz dopisa z dne 13. 11. 2011 prav tako izhaja, da Slovenije ne more zapustiti zaradi njenega zdravstvenega stanja in ne verjame, da se bo to izboljšalo do 19. 1. 2013. Prošnjo za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje zaradi bolnišničnega zdravljenja se skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZTuJ-2 vloži pred potekom dovoljenega trimesečnega bivanja v RS pri ministrstvu, pristojnem za zunanje zadeve. V zvezi s tem upravni organ ugotavlja, da strankina vloga izpolnjuje pogoje za vložitev take zahteve in ocenjuje, da bi v smislu celotnega in doslednega upoštevanja določil 7. člena ZUP stranki rešitev tovrstne zahteve v konkretnem primeru omogočila, da svoje bivanje v RS podaljša skladno z veljavno zakonodajo. Vendar pa upravni organ nadalje ugotavlja, da je stranka v dopisu z dne 13. 11. 2012 že sama pojasnila, da ne more zaprositi za vizum D (tretja alineja drugega odstavka 17. člen ZTuj-2) pri Ministrstvu za zunanje zadeve, saj zahtevajo dokumente, ki jih nima. Zaradi navedenega upravni organ meni, da obravnava zahteve v smislu izdaje vizuma za dolgoročno prebivanje ni smiselna. Skladno z zgoraj navedenim stališčem sodišča je upravni organ strankino vlogo v nadaljevanju obravnaval kot vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Temeljni pogoj za uspešno vložitev prošnje za tovrstno dovoljenje je pravočasnost zahteve, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZTuj-2. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZTuj-2 mora biti prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložena pred potekom roka, do katerega velja zadnje veljavno dovoljenje. Iz uradne evidence registra tujcev je razvidno, da je A.A. v Republiki Sloveniji prebivala na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma na podlagi posebnega potrdila o pravnomočno vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje oziroma na podlagi posebnega potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji, to je do 17. 9. 2012. Dne 17. 10. 2012 vložena vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje torej ni bila vložena pred iztekom roka, za katerega je bilo izdano oziroma do katerega je veljalo prejšnje dovoljenje za začasno prebivanje, to je do 17. 9. 2012, pač pa en mesec kasneje, torej prepozno. V zvezi z ugotovitvijo upravni organ nadalje dodaja, da je pri odločitvi v ponovnem postopku skupaj z že izvedenim predhodnim ugotovitvenim postopkom, ustrezno in v zadostni meri upošteval tudi določila 2., 3. in 4. odstavka 7. člena ZUP, saj je stranko že dne 23. 11. 2012, v dodatnem pozivu za odpravo pomanjkljivosti št. 214-1485/2012/6, ustrezno opozoril na način in kraj vlaganja vloge za podaljšanje dovoljenja in jo tudi opozoril na posledice oziroma učinke nepravočasno vložene vloge. Takega opozorila oziroma seznanjanja stranke v primerih nepravočasno vloženih vlog ZUP posebej niti ne določa. Na podlagi navedenega je upravni organ zahtevo A.A. za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, prejeto dne 17. 10. 2012, na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, tako kot je navedeno v prvi točki izreka sklepa. Druga točka izreka temelji na tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2, ki določa, da mora tujec zapustiti državo v roku, ki mu je bil postavljen. Pri določanju roka, v katerem mora tujec zapustiti državo, mora pristojni organ, ki izda odločbo o razveljavitvi vizuma za dolgoročno bivanje, odločbo o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje, odločbo o odpovedi prebivanja, odločbo ali sklep, s katerim je prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori, pri čemer ta rok ne sme biti krajši od 7 in ne daljši od 30 dni. Rok, v katerem mora tujec zapustiti državo, začne teči z dnem, ko je odločba ali sklep, s katerim je rok določen, dokončen.
V pritožbi tožnica pravi, da ne more zapustiti države in da je zanjo nemogoče, da se vrne v ZDA in vloži vlogo za prvo prebivanje. ZUP ni namenjen postopku za obravnavo izjemnih razmer, kot je tožničina, zato je ostala brez pravnega sredstva.
Z drugostopenjskim aktom je tožena stranka pritožbo tožnice zavrnila. Podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ureja ZTuj-2 v 36. členu. ZTuj-2 v tem členu določa materialni rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, kar pomeni, da z zamudo tega roka oseba izgubi tudi materialno pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Glede na navedeno navedba pritožnice, da organ prve stopnje ni sledil stališču sodišča, ki ga je le-to zavzelo v svoji sodbi, ne drži. Ministrstvo pojasnjuje, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je organ prve stopnje prošnjo pritožnice obravnaval kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne kot pomanjkljivo prošnjo, kot je to izvedel v predhodnem postopku.
V tožbi tožnica pravi, da je Upravna enota Krško ponovno sprejela isto odločitev, ki ne sledi sodni odločbi Upravnega sodišča. Živi s slovensko družino že pet let in je v sorodstvenem razmerju.
Tožba ni utemeljena.
Iz pritožbe zoper prvostopenjski akt v povezavi z obrazložitvijo izpodbijanega akta izhaja, da med strankama ni več sporno, katero vlogo je tožnica podala v upravnem postopku. Tožena stranka je pravilno obravnavala vlogo tožnice kot zahtevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka je zato pravilno uporabila prvi odstavek 36. člena ZTuj-2, ki določa prekluzivni rok za vložitev vloge za podaljšanje omenjenega dovoljenja. Okoliščine prepozno vložene vloge je tožena stranka pravilno ugotovila oziroma tožnica tem dejanskim ugotovitvam v tožbi niti ne nasprotuje, zato sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), po katerem sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Tožeča stranka v tožbi tudi nič ne utemeljuje, v čem upravni organ ni upošteval sodne odločbe sodišča iz zadeve I U 180/2013-7 v smislu, ki bi imel vpliv na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tožbeni ugovor o tem, da živi v Sloveniji z družino (v sorodstvenem razmerju) že 5 let, pa je novo dejstvo, ki je po eni strani podano povsem pavšalno, brez kakršnega koli opisa okoliščin in listinskih dokazov, po drugi strani pa gre za novo dejstvo, za katero velja določba 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Po tem določilu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica ne navaja nič v opravičilo, zakaj tega dejstva ni uveljavljala že v upravnem postopku, poleg tega niti ne predlaga nobenih dokazov v namen utemeljevanja družinskih vezi, zato sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo obravnavati po vsebini.
Glede presoje zakonitosti druge točke izreka sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s katero tožnica niti ne daje konkretnih tožbenih ugovorov. Utemeljitvi tožene stranke pa sodišče dodaja naslednje: Med tožnico in toženo stranko sta bila v teku dva upravna spora in sicer je Upravno sodišče s sodbo z dne 22. 1. 2014 v zadevi I U 918/2013-18 odločilo, da se tožba zoper odločbo Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje Krško z dne 9. 1. 2013 zavrne, pri čemer pa je tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 15. 1. 2014 navedla, da je bilo tožnici do 31. 1. 2014 z odločbo Policije, Centra za tujce št. 2253-14/2012(2016-11) dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi 73. člena ZTuj-2. Iz tega sledi, da med strankama ni sporno, da je tožnica imela zakonit pravni naslov za bivanje v Sloveniji od 31. 7. 2013 do 31. 1. 2014 na podlagi odločbe št. 2253-14/2012(2016-11), saj se dovoljenje za zadrževanje lahko izda za dobo 6 mesecev (3. odstavek 73. člena ZTuj-2); izpodbijani akt, ki je z drugo točko izreka nalaga tožnici, da mora v roku 15 dni po dokončnosti sklepa zapustiti Slovenijo, pa je začel učinkovati 8. 5. 2013 - torej pred začetkom učinkovanjem dovoljenja za zadrževanje, ki je začelo učinkovati 31. 7. 2014, zato tudi druga točka izreka izpodbijanega akta ni nezakonita.
Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).