Jedro

V tej fazi postopka več dejstev govori v prid obstoju verjetnosti tožničine terjatve kot proti njemu. Bistveno za prepričljivost dokazne ocene o verjetnem obstoju terjatve je, da je sodišče presojalo trditve in dokaze obeh strank in ugotovilo, da dokazi toženca (ki je predložil elektronska sporočila tožnice tretjim osebam in izpiske njenih sporočil na socialnem omrežju Facebook) ne potrjujejo njegovih trditev, da sporna pogodba odraža resnično voljo strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 4. 2019. 2. Proti navedenemu sklepu je toženec pravočasno vložil ugovor (pravilno: pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih je uporabilo sodišče pa so v nasprotju s prebranimi dokazi. Verjetnost terjatve po mnenju sodišča obstoji, ker so obstoj navidezne pogodbe potrdile priče v svojih pisnih izjavah, vendar nobena izmed prič ni bila neposredna priča dogodkov in dogovarjanj med pravdnima strankama, vse so potrdile le tisto, kar jim je povedala tožnica. Vse priče so tesne prijateljice tožnice. Sodišče verjame tožnici, ker je vseskozi na enak način opisovala okoliščine sporne pogodbe. Dejstvo, da je na vse mogoče naslove pošiljala obvestila o svojem problemu, ne dokazuje navidezne pogodbe. Tudi toženec je v vseh vlogah enako opisoval okoliščine sklenitve pogodbe, kar pa je sodišče v obrazložitvi povsem prezrlo. Iz elektronskih sporočil, ki jih je toženec vložil v spis, izhaja, da je tožnica sistematično več kot dve leti naklepala vložitev predmetne tožbe. Iz elektronskega sporočila A., kjer govori, kako odtujuje denar na TRR svoje prijateljice B., da bo lahko zaprosila za BPP, svoje prihranke v višini 7.500,00 EUR pa hrani za plačilo odvetnikov. Zavajanje sodišča, da ji izda BPP in oprosti plačila sodne takse, je vsaj nemoralno, če ne kaznivo. Sodišče bi se ob tem moralo vprašati, koliko verodostojnosti premore tožnica, če goljufa sodišče, da ji odobri BPP. Notarka, ki je sestavljala sporno pogodbo, je bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica vložila tožbo. Notarka je tožničina sošolka in njena prijateljica. V elektronski pošti osebi C., tožnica pravi: "Imam občutek, da je izpodbijanje pogodbe boljša rešitev kot samo izselitev njega iz stanovanja. Ničnost pogodbe bo istočasno omogočila, da bo stanovanje spet uradno moje in da se bo moral odstraniti iz stanovanja." Pismo odvetniku D. potrjuje tožničin nagib za sklenitev kupne pogodbe. Vrhovno sodišče je v več sodbah poudarilo, da pogodba ne more biti navidezna, če je plačana kupnina, davek in stvar izročena in v zemljiško knjigo vknjižena služnost stanovanja in predkupna pravica. Iz elektronskih sporočil E. in prijateljici C. izhaja, da je tožnica po sklenjeni pogodbi iskala razloge, da bi pogodbo s pomočjo prijateljev prikazala kot navidezno. Če je notarka dejansko napisala in overila pogodbo, ki ni bila izraz prave volje pogodbenih strank, potem je izvršila kaznivo dejanje ponarejanja. Sodišče ni presojalo dejstva, da tožnica zanika prejem celotne kupnine. Tožnik poudarja, da je bila zanj pogodba neugodna, saj dogovorjena služnost stanovanja zanj predstavlja breme. Pogodbeni stranki bi se lahko s pogodbo dogovorili za povratni odkup, če bi želeli skleniti navidezno pogodbo. Nevarnost za odtujitev stanovanja ne obstaja, saj je služnost stanovanja v korist tožnice vknjižena v zemljiški knjigi. Notorno dejstvo je, da toženec ne bi mogel prodati stanovanja po njegovi realni trži ceni, saj tako obremenjenega stanovanja ne bo nihče kupil. Tožnica ima v zemljiški knjigi celo vknjiženo predkupno pravico, tako da toženec brez njene vednosti in soglasja stanovanja ne more prodati. Sodišče očita tožencu, da ni zanikal groženj, da bo prodal stanovanje in da ima že kupca. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi zanikal, da ima kupca ali podnajemnika, kot tudi, da nima namena prodati stanovanja, saj nima možnosti kupiti drugega. Ustavno sodišče RS se je izreklo za restriktiven pristop pri izdajanju začasnih odredb, sodišče pa je izdalo začasno odredbo, brez da bi upoštevalo položaj toženca in njegovo lastninsko pravico na stanovanju. Sodišče ni izvedlo testa reverzibilnosti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženca in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik pod krinko uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izraža le svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (iz primarnega tožbenega zahtevka), in sicer, da je tožnica izkazala za verjeten obstoj nedenarne terjatve zoper toženca (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in verjeten obstoj nevarnosti, da bo njena terjatev onemogočena oziroma precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

Glede verjetnosti terjatve

6. Tožnica trdi, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 30. 1. 2017, s katero je tožencu prodala stanovanje, navidezna in sklenjena le zato, da bi se izognila nevarnosti, da bi njeni upniki segli z izvršbo na stanovanje. Po trditvah tožnice naj bi v pogodbi dogovorjena kupnina 15.000,00 EUR predstavljala posojilo toženca, po vračilu katerega naj bi bilo stanovanje spet prepisano nanjo. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe in izstavitev ZK listine, na podlagi katere se bo vknjižila kot lastnica nepremičnine, ki je predmet pogodbe. S podrednim tožbenim zahtevkom od toženca zahteva plačilo 70.000,00 EUR, kolikor naj bi bilo sporno stanovanje vredno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožničine trditve v svojih pisnih izjavah v celoti potrdile priče F., G., B., H., I. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da nobena od prič ni bila prisotna ob dogovorih. Nasprotno izhaja na primer iz izjave priče B. (A 7), iz katere je razvidno, da je sama toženca vprašala, ali bo tožnici res posodil denar in da je odgovoril, da ji bo. Tudi priča H. je bila „posredno“ prisotna ob pogovoru tožnice s tožencem, ki se je začel med tem, ko je sama govorila s toženko po telefonu in je, ker tožnica njunega pogovora ni prekinila, slišala, kako je toženec tožnici večkrat rekel, da ne bo mogla dokazati posojila, ker ima on pogodbo, kjer vse piše (priloga A8).

8. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje verjetnega obstoja terjatve res zapisalo, da je tožnica tudi v pisni izjavi na CSD in na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe na enak način opisovala okoliščine, in da to dodatno govori v prid verjetnosti terjatve, vendar je to navedeno le kot dodaten argument. Bistveno za prepričljivost dokazne ocene o verjetnem obstoju terjatve je, da je sodišče presojalo trditve in dokaze obeh strank in ugotovilo, da dokazi toženca (ki je predložil elektronska sporočila tožnice tretjim osebam in izpiske njenih sporočil na socialnem omrežju Facebook) ne potrjujejo njegovih trditev, da sporna pogodba odraža resnično voljo strank. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da vsebina elektronskega sporočila (notarke) E. tožnici (kjer piše o tem, da tožnica v primeru osebnega stečaja tvega izpodbijanje pravnega posla in vrnitev spornega stanovanja v stečajno maso in celo kazenski postopek zaradi namernega izigravanja upnikov) prej govori v prid trditev tožnice, da je bila sporna pogodba sklenjena navidezno, in sicer z namenom, da se tožnica izogne možnosti, da bi upniki z izvršbo segli na njeno stanovanje. Enako velja za sporočilo tožnice C. (priloga B 10), kjer se omenja možnost, da bo stanovanje spet uradno tožničino. Glede elektronskih sporočil, ki po mnenju toženca dokazujejo, da je tožnica več kot dve leti naklepala vložitev tožbe, denarna sredstva pa odtujevala na tuje TRR, da bo lahko zaprosila za brezplačno pravno pomoč, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to samo po sebi ob upoštevanju izjav tožničinih prič (za katere v tej fazi postopka ni razloga, da bi se jim odrekla verodostojnost le zato, ker so tožničine prijateljice) ne more vzbuditi dovolj močnega dvoma v verjeten obstoj tožničine terjatve. V tej fazi postopka zato tudi po oceni pritožbenega sodišča več dejstev govori v prid obstoju verjetnosti tožničine terjatve kot proti njemu. Vse posredne okoliščine, na katere opozarja toženec, pa bo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri dokazni oceni ob odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica trdila, da ji toženec grozi, da že ima najemnika za sporno stanovanje pa tudi, da ima kupca, in da teh dejstev toženec v ugovoru ni zanikal, zato jih je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP lahko štelo za priznana. Toženec bi ta dejstva moral zanikati v ugovoru in ne šele v nadaljnji pripravljalni vlogi, kar je prepozno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nevarnost za odtujitev stanovanja ne obstaja, ker je služnost stanovanja v korist tožnice vknjižena v zemljiški knjigi. Toženec je v ugovoru res navedel, da ne bi mogel prodati stanovanja po njegovi realni tržni ceni, če je v zemljiški knjigi vpisana dosmrtna služnost v korist tožnice, slednja pa ima tudi predkupno pravico na predmetnem stanovanju, vendar je to trdil v popolnoma drugem kontekstu. S tem je le nasprotoval tožničinim trditvam glede (višine) podrednega tožbenega zahtevka, in sicer, da stanovanje ni vredno 70.000,00 EUR, ni pa trdil, da zaradi tega ni podan pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo testa reverzibilnosti, ker to v konkretni zadevi glede na naravo izdane začasne odredbe ni bilo potrebno.

11. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Stroški v zvezi z začasno odredbo predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o njih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.