Jedro

V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede n a zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Pri tem pa pristojni organ med drugim ugotavlja resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem azilnem postopku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Sodišče se sklicuje na določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena, 2. alinee 36. člena in 4. odstavka 49. (pravilno 29.) člena ZAzil. Sodišče prve stopnje se v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke o tem, da so tožnikove izjave nelogične in si med seboj nasprotujejo ter da so deloma tudi v nasprotju s podatki iz uradnih evidenc. Posebno težo ima nasprotje med tožnikovimi izjavami o obdobju, ki ga je v letu 2006 prebil na začasnem delu v Republiki Sloveniji, in njegovimi izjavami, da naj bi šest mesecev pred prihodom v Slovenijo - torej v istem času - bil skupaj z družino zaprt v hiši. Ta navedba je edini konkretnejši podatek o kakršnemkoli strahu pred preganjanjem. Tudi drugi dogodek, na katerega tožnik opira svoje prepričanje o preganjanju, napad na njegovega sina, naj bi se zgodil v času tožnikovega bivanja v Sloveniji, kar pa je zopet v neskladju s trditvami o šestmesečnem obdobju strahu, v katerem si tožnik in njegova družina niso upali iz hiše. Glede na podatke iz uradnih evidenc, po katerih naj bi tožnik v Republiki Sloveniji bival od maja do decembra 2006, je povsem nejasno tudi, kdaj naj bi sploh prišlo do groženj, na katere se tožnik sklicuje. Zato se sodišče prve stopnje strinja z zaključkom tožene stranke, da so se tožnikove navedbe o okoliščinah, zaradi katerih prosi za azil, izkazale za neverodostojne do take mere, da je mogoče zanesljivo sklepati, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje kot prosilec za azil. Tako ravnanje se po določbi 2. alinee 36. člena ZAzil šteje za zavajanje postopka, tako da je tudi po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji zavrnila v pospešenem postopku, torej kot očitno neutemeljeno, na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikov opis okoliščin, zaradi katerih prosi za azil, ki je v vseh pogledih zelo nedoločen in nejasen, tudi sicer ne dosega opredelitve preganjanja, da mora biti preganjanje zadosti resno bodisi po naravi, bodisi zaradi ponavljanja takih dejanj, ki pomenijo hude kršitve temeljnih človekovih pravic. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik sicer predlagal svoje zaslišanje na glavni obravnavi, vendar ob tem ni navedel prav nobene konkretne okoliščine za trditve, ki jih želi dokazati, in na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Zato sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni ugodilo in je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, saj je tožnik navedel, da je Kosovo zapustil decembra 2006, ker je bil izpostavljen trajnemu preganjanju s smrtjo in je bil prisiljen pobegniti, da je ubežal smrti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in ni zaslišalo tožnika ter je že zaradi tega sama sodba izpodbojna. Sodišče prve stopnje bi z zaslišanjem lahko ugotovilo, da tožniku res grozi trajno preganjanje v njegovi matični državi, kjer mu grozijo s smrtjo, policija pa mu ne nudi ustrezne zaščite. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa odločba tožene stranke tako spremeni, da se tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZAzil v 1. alinei 2. odstavka 35. člena določa, da pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali se postopek zlorablja. Po določbi 2. alinee 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma za zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje.

Po 4. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Pri tem pa pristojni organ med drugim ugotavlja resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje. V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana logičnost in skladnost navedb tožnika, saj so tožnikove navedbe o šestmesečnem obdobju strahu, ko si tožnik in njegova družina niso upali iz hiše zaradi groženj, na katere se tožnik sklicuje, v nasprotju s podatki iz uradnih evidenc, po katerih naj bi tožnik v Republiki Sloveniji bival od maja od decembra meseca 2006, ko je imel prijavljeno začasno prebivališče v ... S takšnimi navedbami pa tožnik tudi po presoji vrhovnega sodišča ni izkazal verodostojne in prepričljive obrazložitve vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Po presoji vrhovnega sodišča so tožnikove navedbe o okoliščinah, zaradi katerih prosi za azil, neverodostojne do take mere, da je mogoče zanesljivo sklepati, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje kot prosilec za azil. Zato so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in 2. alinee 36. člena ZAzil, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, ki se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Po presoji vrhovnega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo na glavni obravnavi, saj ta v tožbi ni navedel nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev. Katere druge kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi bile podane, in v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tožnik v pritožbi ni obrazložil. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.