Jedro

Če tožnik vloži dve tožbi, s katerima zahteva od iste tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona za isto stanovanje, gre za litispendenco in je treba kasnejšo tožbo zavreči. Pri tem ni pomembno, da je v dveletnem roku za odkup od lastnika stanovanja dvakrat vložil zahtevo za odkup in nikdar ni prejel odgovora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v drugem odstavku sklepa znesek pravdnih stroškov spremeni tako, da se pravilno glasi 29.122,00 SIT namesto napačno 38.803,00 SIT.

Socer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi prvi odstavek sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 38.803,00 tolarjev.

Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka, ki navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter napačno odmerilo stroške postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Pojasnjuje, da je 13.11.1991 zahtevala odkup stanovanja, a tožena stranka ni odgovorila. Zato je proti njej 21.2.1992 vložila tožbo na izstavitev prodajne pogodbe, ki ima opr. št. P 1. Zaradi različnih mnenj glede rokov za vložitev tožbe je tožeča stranka 3.2.1993 ponovno zahtevala sklenitev pogodbe in ker tožena stranka spet ni odgovorila, je vložila to tožbo, ki jo je sodišče zavrglo.

Zakon namreč ne preprečuje možnosti, da bi v dveletnem roku isti upravičenec dvakrat zahteval odkup stanovanja, vloženi tožbi pa temeljita na dveh različnih zahtevah za prodajo stanovanja. Ker sodišče o prvi tožbi še ni pravnomočno odločilo, se tožeča stranka boji, da bi jo zavrnilo iz formalnih razlogov in bi potekel dveletni rok za odkup stanovanja, na katerem ima tožnikov oče že 20 let stanovanjsko pravico. Tožeča stranka se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, ker jih tožena stranka ni trpela, saj ni podala odgovora na tožbo, obravnava pa je bila razpisana skupaj z obravnavo v zadevi P 1 in bi bilo mogoče po odvetniški tarifi priznati največ 20 točk za pristop.

Pritožba je utemeljena samo glede odmere pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilnem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo predpise. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da o istem zahtevku že teče pravda pod opr. št. P 1 in je kasnejšo tožbo zavrglo po določilu tretjega odstavka 194. člena Zakona o pravdnem postopku. V obeh zadevah sta udeleženi isti pravdni stranki (subjektivne meje litispendence in pravnomočnosti) in gre za isti predmet tožbenega zahtevka (objektivne meje). Tožbeni zahtevek je namreč identičen, dejstva in dokazi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, pa so prav tako enaki, saj se nanašajo na dokazovanje, da gre za primer obvezne prodaje po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona. Navsezadnje je celo besedilo obeh tožb skoraj isto. Ker je torej sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrglo tožbo, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku.

Drugače je s sklepom o pravdnih stroških, ki jih je sodišče prve stopnje res previsoko odmerilo. Zato je sodišče druge stopnje po določilu 3. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku v tem delu spremenilo prisojeni znesek. Pri ponovnem odmerjanju predloženega stroškovnika je upoštevalo vrednost spora 697.325,60 SIT in priznalo stroške za plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, ki ga je tožena stranka podala na 6. strani spisa, 1.600,00 SIT. Odvetniške stroške je priznalo: za sestavo odgovora na tožbo 360 točk, glavno obravnavo dne 13.5.1993, na kateri so se obravnavala samo procesna vprašanja 90 točk, za odsotnost iz pisarne bi odvetniku pripadalo 15 točk, a ker je šel na dve obravnavi, mu gre samo 7,5 točk in za končno poročilo stranki 10 točk. Tako je priznalo toženi stranki potrebne stroške za zastopanje 467,5 točk a 60,00 SIT, kar znese 28.050,00 SIT. Če temu prištejemo materialne izdatke 2% v znesku 561,00 SIT, plačilo takse za tožbo in polovico kilometrine 351,00 SIT ugotovimo, da mora tožeča stranka po določilu 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku plačati skupaj 29.122,00 SIT.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 in 14/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) in 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91 - I). Tarifa o odvetniških storitvah je objavljena v Ur.l. RS 20/91 do 13/93, Stanovanjski zakon pa v Ur.l. RS 18/91.