Jedro

Mini viličar ni nevarna stvar, podana pa je krivdna odgovornost, ker njegova ročka ni bila puščena v takšnem položaju, ki bi preprečevala znatno možnost nastanka poškodb za osebe, ki niso poučene o njegovem delovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, naj tožniku v 15 dneh plača 3.830,00 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2006 dalje, višji zahtevek pa zavrnilo. V posledici te odločitve je toženi stranki naložilo še 1.406,50 EUR pravdnih stroškov tožnika, z zamudno posledico. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke objektivno in krivdno odgovoren za to, da si je tožnik ob ročnem viličarju poškodoval prst, nato pa mu je v satisfakcijo odmerilo odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah.

(2) Proti sodbi (očitno proti ugodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, sicer pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; hkrati priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje dokazni oceni glede ugotovitve, da je bila ročka viličarja spuščena, meni, da ne drži zaključek, da priče niso izpovedale nič, kar bi izpodbilo takšno tožnikovo trditev. T. K., ki je šel s tožnikom po nezgodi v prostor, kjer je stal viličar, je ročko videl v navpičnem položaju, tudi B. D. je povedal, da je ročka vedno v dvignjenem položaju in da ni pametnega razloga za to, da bi jo kdo pustil na tleh. Opozarja, da tožnik sploh ne opisuje, kako je prišlo do nesreče, pravi le, da je verjetno sunil z metlo, da mu je roko z metlo nekako potegnilo navzgor. Sodišču prve stopnje očita, da je kar samo ustvarilo dejansko stanje in opozarja na izpovedbo J. T., da je za dvig ročice na višino 20-30 cm potreba sila 50 N, ki ustreza dvigu 5 kg težkega bremena. Pritožnica je prepričana, da je obravnavani viličar ni nevarna stvar, poleg tega pa meni, da tudi krivde tu ni, takšno napačno prepričanje pa izhaja iz napak pri ugotavljanju dejanskega stanja in iz ocene nevarnosti stroja, meni pritožnica. Ne glede na to, v kakšnem položaju je bila ročka, noben položaj ni napačen, ni treba, da je položaj navpičen, zato ni utemeljen očitek opustitve dolžnega ravnanja. Končno meni, da je sodišče prve stopnje tudi previsoko odmerilo odškodnino, dosojena odškodnina se lahko primerja z odškodninami pri poškodbah vratu, kar je bolj boleče od poškodovanega prsta, meni, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni podano, pretirana pa je tudi odškodnina za strah, saj ni šlo za pretirano travmatičen dogodek.

(3) Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožnik očitka storjene kršitve določb postopka ni konkretiziral, po prepričanju pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče tudi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno ter na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

(6) Odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, je v bistvenem sledeče: tožnik si je poškodoval prst pri tem, ko se je uščipnil na „mini viličarju“, in sicer pri tem, ko je ročka viličarja skočila v navpični položaj; pred tem je bila v ležečem (vodoravnem) položaju; ročko je treba iz vodoravnega položaja (pri tleh) potegniti z določeno, a ne posebej znatno, silo za približno 20 cm, potem pa ta s precejšno silo, saj jo k temu silijo vzmeti, sama skoči v navpični položaj; možno je, da ročka skoči tudi ob potegu metle, sama od sebe pa ne skoči; tožnik ni bil niti pooblaščen za delo z viličarjem niti ni bil o načinu njegovega delovanja poučen; njegova naloga je bila, da je pometel prostor, v katerem se je ta viličar nahajal, v tem prostoru je pometal prvič, bi je sam.

V te dejanske ugotovitve pritožba ne zbuja tehtnejših pomislekov, saj so zaključki jasno in prepričljivo obrazloženi, brez medsebojnih ali logičnih protislovij. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča o tem, da je do poškodbe prišlo ob tem, ko je ročka viličarja skočila v pokončni položaj, saj drugače do uščipnjenja ne bi moglo priti, pojmovno pa je edino logično, da je preden je prišla v navpični položaj (in v tekem položaju ostala) bila v nižjem, spuščenem (vodoravnem) položaju. Zato zaznava priče T.K. o položaju ročke viličarja takoj po nesreči logično ustreza ugotovitvam prvega sodišča. Niti ni pomembno, ali je bila ročka povsem pri tleh in da je za dvig do višine, od katere jo naprej potegnejo vzmeti same, potrebna določena sila, ki jo je očitno nehote prispeval tožnik z metlo, saj na končni mehanizem nastanka poškodbe (uščipnjenje pri tem, ko je ročka zavzela navpični položaja) to ne vpliva, niti ne bi vplivalo na morebitno sokrivdo tožnika, če bi se ugotovilo, da je pri čiščenju oziroma zaradi čiščenja ročico nekoliko privzdignil. Ne držijo očitki o skonstruiranju dejanskega stanja, ni pa mogoče od poškodovanca pričakovati, da bo z gotovostjo pojasnil celotni potek poškodovanja (mehanizem nastanka poškodbe).

(7) Pritrditi gre pritožbi, da „mini viličar“, s katerim se je tožnik poškodoval, ni nevarna stvar, saj sam po sebi ne pomeni nobene povečane nevarnosti za okolico, kot to ugotavlja tudi prvo sodišče. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari (ali dejavnosti) ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar (ali dejavnost) pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer stvar (ali dejavnost) sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Takšen očitek (pravnopolitično) sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

(8) Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Odločilne okoliščine krivde je najti v tem, da viličar ni bil v položaju, ki bi izključeval (znatno) možnost poškodb, če z njim v stik pride oseba, ki o tem ni poučena, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Četudi morda vodoravna lega ročke, ki je pod vzmetjo, ne predstavlja nevarnosti, da bo sama „skočila“ v navpični položaj (zato ni pomembno, ali je posebej predpisano, kako se viličar pušča po obratovanju), pa se to zgodi, če pride do dviga te ročke na 20 cm, za kar ni potrebna posebej znatna sila, kot je ugotovilo prvo sodišče. Tožnika o tem zavarovanec tožene stranke ni poučil (ga ni posvaril, da ročice pri čiščenju ne sme premikati, se je dotikati), ta okoliščina in položaj ročke viličarja, ki je ob neprevidnem ravnanju čistilca omogočala poškodbo, pa je opustitev dolžne skrbnosti, in sicer izhajajoč iz temeljnega načela vzdržati se (tudi) pasivnih ravnanj, iz katerih drugemu utegne nastati škoda (10. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1; OZ) in zavarovanca obremenjuje s krivdo za tožnikovo škodo.

(9) Tudi glede višine odškodnine je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin ovrednotilo z zneskom 2.200,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z zneskom 1.000,00 EUR, iz naslova strahu pa z zneskom 630,00 EUR. Pri tem je v skladu s 179. čl. OZ pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih bolečin ter strahu in tudi vse ostale ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožnikove poškodbe, potek in trajanje njegovega zdravljenja, s tem povezane nevšečnosti ter okrnitev njegovih splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri odločanju ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

(10) Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo, saj tudi uradni preizkus ni pokazal nobenih upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP).

(11) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval odločitvi in ni bil potreben.