Jedro

Pri dedovanju je oporoka močnejši pravni naslov od zakona, zato je napotitev pritožnice na pravdo, ki oporoke ne priznava, ker podpis na oporoki ni zapustnikov, zoper oporočno dedinjo, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem B. I. in napotilo zakoniti dedinji I. P. in S. D. na pravdo zaradi ugotovitve, da je oporoka oporočitelja B. I. z dne 5. 6. 2011 neveljavna. Naložilo jima je, da v 30-tih dneh od pravnomočnosti sklepa vložita tožbo zoper zakonita dediča L. G. in Š. G. ter oporočno dedinjo K. B. 2. Proti sklepu se pritožuje zakonita dedinja I. P., ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijani sklep ni pravilen, ker sta se zakonita dediča Š. G. in L. G. dediščini odpovedala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo 11. 4. 2014. V času, ko je sodišče prve stopnje odločalo, zakonita dediča L. G. in Š. G. nista vložila izjave o odpovedi dediščine. Takšno izjavo je L. G. vložil šele 7. 5. 2014, Š. G. pa 14. 5. 2014. Odločitev sodišča je bila zato v trenutku, ko je izdalo sklep pravilna, pritožba pa neutemeljena.

5. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Tako ravna kadar so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost in vsebina oporoke (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Na pravdo napoti tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Sodišče je pravilno napotilo na pot pravde zakoniti dedinji, ki sta v postopku na prvi stopnji navajali, da oporoke ne priznata, ker podpis na oporoki ni zapustnikov. Zatrjevali sta torej dejstvo, od katerega je glede na določilo prvega odstavka 60. člena ZD in prvega odstavka 59. člena ZD odvisna veljavnost pisne oporoke pred pričami (prvi odstavek 64. člena ZD). Po uveljavljenih stališčih sodne prakse je manj verjetna pravica, ki temelji na šibkejšem pravnem naslovu. Pri dedovanju je oporoka močnejši pravni naslov od zakona, zato je napotitev pritožnice na pravdo, zoper oporočno dedinjo, pravilna.

6. Sodišče je v času, ko je izdalo izpodbijani sklep, 11. 4. 2014, glede na dejansko stanje v trenutku izdaje sklepa, tudi materialno pravo uporabilo pravilno, ko je pri napotitvi pritožnice na pravdo navedlo, da mora s tožbo zajeti tudi zakonita dediča L. G. in Š. G. V sporu o veljavnosti oporoke so dediči nujni sosporniki, zato morajo sodelovati vsi na aktivni ali pa na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja veljavnosti oporoke pred pravdo. Izjave zakonitih dedičev L. G. in Š. G. o odpovedi dedovanja, pa bodo imele posledice na nadaljnji potek postopka, glede na to, da je izjava o odpovedi dediščine nepreklicna in da se šteje kakor da odpovedujoči dedič sploh ni postal (134/4 ZD), kar pomeni, da pritožnici ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, tožbe ni potrebno vložiti proti dedičema, ki sta se dedovanju odpovedala.

7. Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v trenutku izdaje sklepa, pravilno uporabilo določilo materialnega prava, zato so pritožbene navedbe neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Zato je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).