Jedro

Pritožbeno zavzemanje, da odpoved ni zadosti obrazložena, ni utemeljeno. Toženka je z navedbo, da je ukinila delovno mesto marketing in PR na ekonomski podlagi (stroškovna vzdržnost in učinkovitost poslovanja) ter prenesla delovne naloge tožnice na druge izvajalce, izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, zato odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.

Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge. Odpoved zato ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se prerazporeditev tožničinih nalog med zaposlenimi, vodstvom in zunanjim pogodbenim izvajalcem ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije v odpovedi. Že dejanska ukinitev delovnega mesta in prenos ostalih tožničinih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 3. 2021; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do 28. 2. 2022; da je dolžna toženka prijaviti tožnico v obvezna zavarovanja in ji priznati neprekinjeno delovno dobo za čas od dneva izteka odpovednega roka do 28. 2. 2022 in da ji je dolžna izplačati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih ter denarno povračilo v višini 57.249,60 EUR z obrestmi. Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka (sodba I Pd 203/2021 z dne 2. 3. 2022). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 332/2022 z dne 24. 1. 2023).

2. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka v novem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb o prekluziji, ker je v novem sojenju toženko pozvalo k predložitvi evidenc delovnega časa in nanje oprlo svojo odločitev. Toženka se ni sklicevala na evidence delovnega časa v sodnem postopku, zato jo sodišče prve stopnje ne bi smelo pozivati k predložitvi. Evidence delovnega časa so bile vložene prepozno in jih sodišče prve stopnje ne more upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov je sama s seboj v nasprotju, saj je dokazne predloge z zaslišanjem prič zavrnilo kot prepozne, medtem ko je štelo kot pravočasen dokazni predlog za predložitev evidenc delovnega časa. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka ustrezno obrazložila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče predstavlja odstop od sodne prakse. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da toženka navedb v tem postopku ni razširila, pač pa jih le podrobneje pojasnila. Obrazložitev sodišča v tem delu je kratka in pavšalna, s čimer je tožnici kršena pravica do izjave. Toženka je v odpovedi podala pavšalne in po vsebini neizkazane navedbe ter je šele v sodnem postopku podala dejanski opis odpovednega razloga. Iz prejete odpovedi dejansko ne izhaja konkretna vsebina odpovednega razloga, ki mora obstajati in ki bi ga morala toženka konkretno in določno obrazložiti. Tako ni mogoče ugotoviti, na kakšen način in zakaj je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka ne more šele naknadno, v sodnem postopku, obrazložiti odpovednega razloga, pri čemer je vseskozi spreminjala navedbe o njegovi vsebini. Sodišče prve stopnje je v tem delu "slepo" sledilo navedbam toženke. Direktor toženke ni pojasnil razlogov za odpoved niti ni konkretiziral navedb v odpovedi. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka dela, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica, še nadalje in v manjšem obsegu izvaja, le da jih več ne opravlja zaposleni na ukinjenem delovnem mestu, je v nasprotju z izpovedjo direktorja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka z izpovedjo direktorja (ki jo pritožba povzema) ni dokazala poslovnega razloga. Izpostavlja, da je toženka poslovno leto 2020 zaključila z nadpovprečnimi poslovnimi rezultati. Arbitrarno oziroma samovoljno je stališče sodišča prve stopnje, da so bile razlog za odpoved zaostrene in posledično negotove bodoče razmere poslovanja, saj je v nasprotju s poslovanjem toženke v letu 2020. Toženka ni z ničimer pojasnila, v čem se kažejo zaostrene in negotove bodoče razmere poslovanja (poleg zaostrenih pogojev poslovanja glede na epidemiološko stanje v Sloveniji, konkurence v panogi ali zmanjšanem obsegu izvajanja storitev zaradi spremenjenih okoliščin). Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved direktorja toženke, medtem ko ni sledilo izpovedi tožnice in priče A. A. Tožnica vztraja, da bi ji morala toženka vročiti sklep o ukinitvi delovnega mesta ob odpovedi ali jo z njim vsaj seznaniti. Dejstvo, da je tožnica opravljala naloge v času odpovednega roka, je v nasprotju s sklepom o ukinitvi delovnega mesta. Toženka ni konkretizirala in dokazala, kako naj bi se delovne naloge tožnice prenesle na druge zaposlene in zunanjega izvajalca. Obseg tožničinega dela se ni zmanjšal niti se ni spremenila vsebina njenega dela. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo pavšalno slediti izpovedi direktorja toženke. S tem je poseglo v pravice do izjave. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni pomembno, da toženka po odpovedi ni zaposlila drugega delavca namesto tožnice. Izpovedi direktorja toženke in priče B. B. nista verodostojni. V celoti nedokazan in vsebinsko neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se obseg delovnih nalog tožnice zmanjšal, da naj bi nekatere delovne naloge prevzeli v oddelku prodaje, preostala dela tožnice pa naj bi opravljal direktor. Ni mogoče ugotoviti, katere delovne naloge naj bi prevzel oddelek prodaje in katere direktor toženke. Po mnenju tožnice ni prišlo do dejanskega prenosa delovnih nalog. Čeprav toženka v odpovedi ni navajala, da bi nekatere delovne naloge tožnice prevzelo poslovodstvo, druge pa naj bi se prenesle na zunanjega izvajalca, je sodišče prve stopnje tem navedbam toženke sledilo in oprlo nanje svojo odločitev. Izpostavlja, da so še v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potekali pogovori med tožnico in vodstvom o načinu izboljšanja področja marketinga. Tožnica se je lotila analize obstoječega stanja in podaje predlogov o izboljšanju marketinga toženke. Toženka ni dokazala reorganizacije poslovanja. Odpoved je navidezna, saj potreba po delu tožnice ves čas obstaja. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali je toženka preverila možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. Toženka je ponudila tožnici mesečno plačilo v višini 1.500,00 EUR za nadaljevanje poslovnega sodelovanja oziroma opravljeno delo prek s. p. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo pri tem za načelno opcijo in sodelovanje na področju organiziranja dogodkov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da na presojo o zakonitosti odpovedi ne more vplivati okoliščina, da je v času pred odpovedjo tožnica opravljala nadurno delo. Odpoved je nezakonita, ker je tožnica opravljala nadure. Evidence delovnega časa, ki jih je predložila toženka, niso verodostojne, ker niso iz sistema Špica in niso enake evidencam, ki jih je predložila tožnica. Toženka ni zadostila dokaznemu bremenu glede obremenitve ostalih delavcev po odpovedi tožnice. Uveljavlja kršitev pravic iz 2., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Prav tako uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima konkretnih in določnih razlogov glede utemeljenosti navedb tožnice in ker ji ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje dovolilo predložitev listin toženki po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica je v tožbi predlagala, da toženka predloži evidenco opravljenih ur dela. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju na naroku dne 7. 7. 2023 sprejelo dokazni sklep in pozvalo toženko, naj v roku 15 dni v spis predloži evidence delovnega časa za zaposlene, na katere naj bi prenesla dela in naloge tožnice po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Toženka je v danem roku posredovala evidence. Bistveno je, da je bil dokazni predlog za predložitev evidenc delovnega časa podan pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Kdaj (na katerem naroku za glavno obravnavo) bo sodišče prve stopnje predlagane dokaze izvedlo, je njegova presoja (drugi odstavek 213. člena ZPP in prvi odstavek 287. člena ZPP). Tudi določba 286.a člena ZPP omogoča sodišču prve stopnje, da lahko strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, predložijo listine, na katere so se sklicevale. Tožnica je sama predlagala predložitev evidence delovnega časa zaposlenih in pri tem dokaznem predlogu vztrajala tudi v novem sojenju, zato se ne more naknadno sklicevati na to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokaz, kršilo določbe o prekluziji (ker se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, sprejetimi na podlagi tega dokaza).

8. Izpodbijana sodba ne vsebuje protislovja glede razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo prepozne dokazne predloge toženke, evidence delovnega časa pa štelo kot pravočasne, zato jo je mogoče preizkusiti. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, zakaj šteje, da trditve tožnice niso utemeljene. Tožnica se s konkretnimi razlogi sodišča prve stopnje očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba ni obrazložena. Prav tako ji je bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem, saj je imela možnost izreči se o obrazloženosti in očitkih iz odpovedi in je to tudi storila. Pravica do izjave bi bila tožnici kršena, če bi šele sodišče druge stopnje prvič obravnavalo neko pomembno dejansko ali pravno vprašanje, o katerem se stranka pred tem sploh ne bi imela možnosti izreči, kar pa se v zvezi z vprašanjem obrazloženosti odpovednega razloga ni zgodilo. Postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je toženka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ta določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu in da ne zadošča le navedba zakonskega, abstraktnega razloga (prim. zadevo VIII Ips 150/2016). Zadošča, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.

10. Pritožbeno zavzemanje, da odpoved ni zadosti obrazložena, ni utemeljeno. Toženka je z navedbo, da je ukinila delovno mesto marketing in PR na ekonomski podlagi (stroškovna vzdržnost in učinkovitost poslovanja) ter prenesla delovne naloge tožnice na druge izvajalce, izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, zato odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem. Nenazadnje je tožnica v postopku na prvi stopnji izrecno prerekala, da toženka ni ukinila delovnega mesta, oziroma da ni prišlo do prenosa njenih delovnih nalog, kar pomeni, da ji je bilo na podlagi prejete odpovedi jasno, kaj je dejanski razlog za odpoved. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana, ker je zaradi organizacijskega razloga prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ni nezakonita zgolj zato, ker v njej ni pojasnjena vsaka najmanjša organizacijska sprememba (prenos konkretnih nalog na poslovodstvo in zunanjega izvajalca). Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je odpoved z dne 1. 3. 2021 ustrezno obrazložena in je sodišče prve stopnje njeno vsebinsko utemeljenost lahko presodilo. Posledično ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje odstopa od sodne prakse.

11. Ne gre za nedopustno navajanje drugega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njegovo spreminjanje, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Toženka je s tem, ko je v sodnem sporu navajala in dokazovala, da je ukinila in prerazporedila naloge delovnega mesta marketing in PR, ostala v okviru tistih dejanskih razlogov, ki jih je navedla v odpovedi.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, na koga se prenaša konkretna naloga, ki jo je pred odpovedjo opravljala tožnica, oziroma kako je toženka prenesla delovne naloge tožnice. Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 110/2017). Odpoved zato ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se prerazporeditev tožničinih nalog med zaposlenimi, vodstvom in zunanjim pogodbenim izvajalcem ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije v odpovedi. Že dejanska ukinitev delovnega mesta in prenos ostalih tožničinih nalog (npr. izvajanje stikov z dobavitelji in usklajevanje priprave nove internetne strani, usklajevanje s principali, brez ključne zadolžitve organiziranja dogodkov v živo, ki se v času odpovedi ni več opravljala) na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana, ker je zaradi reorganizacije prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni nezakonita zgolj zato, ker se eden od v njej navedenih razlogov organizacijske spremembe (konkurenca v panogi) ne ujema povsem z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe o neskladju med trditvami toženke in izpovedjo njenega direktorja ter vsebino odpovedi.

13. Trditev v pritožbi, da sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi direktorja toženke napačno zaključuje, da dela, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica, toženka še nadalje in v manjšem obsegu izvaja, le da jih več ne opravlja tožnica na ukinjenem delovnem mestu, ne predstavlja napačnega povzemanja njegove izpovedi in s tem procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za dejanski zaključek, ki je rezultat sodniškega sklepanja. Pavšalen, brez prepričljive utemeljitve, je pritožbeni očitek, da je sodišče "slepo" sledilo navedbam toženke ter da sta direktor toženke in direktor prodaje B. B. izpovedovala neverodostojno. Tožnica v pritožbi izpostavlja dele izpovedi direktorja toženke in jim, izvzeto iz konteksta (pomena) celotne izpovedi, pripiše drugačno vsebino od dejanske. Pritožbeno sodišče v povzetih izpovedih direktorja toženke in priče ni zaznalo nobene relevantne neskladnosti ali popravljanja že podanih izjav. Njuni izpovedi, ocenjeni kot celota, sta notranje in medsebojno skladni ter se med seboj (pretežno) smiselno dopolnjujeta. Pri oceni verodostojnosti izpovedi direktorja toženke in priče ima pomembno dokazno vrednost tudi izpoved priče A. A. o zmanjšanju aktivnosti na področju marketinga spomladi leta 2021 in opustitvi organiziranja dogodka C., za katerega je bila zadolžena tožnica. Zato so protispisne pritožbene navedbe, da je A. A. povedal, da se obseg dela tožnice pred odpovedjo ni zmanjšal. Izpovedi strank ter prič in njihovo verodostojnost je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter ustrezno, iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je posameznim izpovedim sledilo. S tem je posredno ocenilo tudi nasprotno izpoved tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja D. D. ter ju ni prezrlo.

14. Toženka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, pri čemer povod za ukinitev niti ni bistven. Delodajalec se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta odloči tudi, če ni hkrati podan tudi ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja ali nižjega dobička, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela (VIII Ips 168/2015, VIII Ips 261/2013, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 268/2017, VIII Ips 174/2017 idr.). Za odločitev tako niso bistvene pritožbene navedbe o boljšem poslovanju oziroma celo nadpovprečnih poslovnih rezultatih v letu 2020, saj odpoved ne temelji na slabem poslovanju toženke.

15. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka zaradi zaostrenih razmer poslovanja v času epidemije covid-19 izvedla reorganizacijo, tako da je razdelila posamezne naloge med druga delovna mesta. Neutemeljen je tudi očitek o arbitrarnosti tega stališča sodišča prve stopnje. O arbitrarnosti govorimo takrat, kadar je odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Za očitno napačno sodno odločitev gre, če sporne razlage prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi pravnimi pristopi, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 760/2014 z dne 6. 10. 2016). Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, niso takšni, da bi jih lahko označili za očitno napačne oziroma za samovoljno interpretacijo prava.

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala toženka vročiti tožnici sklep o ukinitvi tožničinega delovnega mesta z dne 15. 2. 2021 ali jo z njim vsaj seznaniti. ZDR-1 takšne obveznosti delodajalca ne določa. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženka dejansko spremenila organizacijo delovnega procesa na področju marketinga. Formalna ukinitev delovnega mesta tožnice zato ni ključnega pomena. Dejstvo, da je tožnica opravljala še večji del odpovednega roka enako delo kot pred formalno ukinitvijo delovnega mesta, ni v nasprotju s sklepom o ukinitvi delovnega mesta, saj ji mora toženka do prenehanja delovnega razmerja zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki ni navidezen). Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo razdeli med druge izvajalce, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Potreba po opravljanju dela na področju marketinga pri toženki s tem ni prenehala. To delo se je z ukinitvijo delovnega mesta le razdelilo med druge zaposlene oziroma na zunanjega izvajalca. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta pomeni organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je toženka tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Na drugačno presojo zato ne vplivajo pritožbene navedbe, da je tožnica v začetku leta 2021 pripravljala plan o možnih izboljšavah marketinga pri toženki, ki naj bi ga ustno in pisno predstavila vodstvu. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da njenega dela ne bi bilo potrebno prenašati, če bi to res postalo nepotrebno. Slednje namreč ne pomeni, da je nepotrebno postalo tudi opravljanje njenih delovnih nalog, ampak zgolj, da te naloge opravijo drugi zaposleni.

18. ZDR-1 ne določa obveznosti zaposlitve delavca, ki mu iz poslovnega razloga odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, pod spremenjenimi pogoji. Toženka torej ni bila dolžna preveriti, ali lahko tožnico zaposli na drugem delovnem mestu. Ker to ni odločilno, se sodišče prve stopnje glede tega tudi ni bilo dolžno opredeliti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka ob vročitvi odpovedi tožnici omenila le načelno možnost bodočega sodelovanja prek statusa samostojnega podjetnika zgolj v zvezi z ozkim segmentom tožničinega dela za toženko - organizacijo dogodkov in le, če bo to potrebno oziroma če bo do takih dogodkov prišlo. To pa ne pomeni, kot zmotna navaja pritožba, da bi tožnica enako delo opravljala še naprej in da ni prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica sicer navaja, da naj bi ji direktor toženke ponudil plačilo po 1.500,00 EUR na mesec, a le za marec in april 2021, torej če bi še v času odpovednega roka za toženko delala prek s. p. namesto v okviru zaposlitve. Trditev, da bi ji toženka tudi po prenehanju delovnega razmerja ponudila mesečno plačilo v višini 1.500,00 EUR, tožnica ni dokazala.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odpoved pogodbe nezakonita, ker je tožnica pred tem opravljala nadure. Zgolj dejstvo, da je tožnica pred odpovedjo opravljala nadure, še ne zadošča za zaključek, da poslovni razlog ne obstoji. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so imeli prodajni inženirji (z izjemo dveh, ki sta imela približno tri nadure mesečno) v času od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021 primanjkljaj ur. S prerazporeditvijo tožničinega dela jih toženka ni dodatno obremenila. Dejstvo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, ne pomeni, da so te same po sebi neverodostojne. Verodostojnost evidenc je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pojasnila toženke, izjave direktorja z dne 16. 6. 2023 in njegove izpovedi. Poleg tega pa tožnica tudi ni konkretno navajala in izkazala, glede katerih podatkov naj bi bile te evidence napačne, in nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.

20. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje toženka ni zlorabila instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo ugotovljeno, da je pri njej dejansko prišlo do organizacijskih sprememb. Tožnica v pritožbi niti ne navaja konkretnih dejstev glede zlorabe. Toženka je dokazala, da se je spremenil način opravljanja nalog na področju marketinga; zmanjšal se je tudi obseg nalog, saj toženka ni opravljala več organizacije dogodkov v živo. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve pojasnilo, kako so se ostale delovne naloge tožnice prenesle na druge zaposlene oziroma direktorja toženke in direktorja prodaje B. B., s čimer jih toženka ni dodatno preobremenila in s tem povzročila dodatne stroške. Po odpovedi toženka ni zaposlovala novih delavcev. Reorganizacija delovnega procesa marketinga z ukinitvijo delovnega mesta tožnice in razdelitvijo ostalih delovnih nalog njenega delovnega mesta na druge obstoječe zaposlene delavce predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je toženka zadostila dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1. 21. Zaradi pavšalnosti očitka o kršitvi ustavnih pravic iz 2., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS in kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, preizkus obstoja teh očitanih kršitev ni mogoč.

22. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.