7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 361/2002 z dne 4. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 132/2002 z dne 23. 4. 2002 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 221/99 z dne 28. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice iz 33. člena Ustave (varstvo zasebne lastnine in dedovanja), pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), pravice iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) oz. do poštenega sojenja in kršitev 1. člena "dopolnitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin". Zatrjuje, da sodišče ni izvajalo dokazov v njegovo korist, v postopku je bil v podrejenem položaju. Sodišče naj bi prezrlo zasebno lastnino, ker naj ne bi opravilo izmere njegove parcele, na kateri naj bi oškodovanec kot sosed postavil ograjo. Kaznivega dejanja naj ne bi storil, saj ga zaradi teže zidakov fizično ni bil zmožen storiti. Sodba naj bi se oprla na izmišljene trditve oškodovanca, pri tem naj bi pomagali policija, sodni izvedenec in naučene priče. Pritožnik predlaga razveljavitev vseh izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

B.

3.Pritožnikove navedbe, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Sodišče v skladu z načelom proste dokazne presoje samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Očitek napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v postopku pred Ustavnim sodiščem relevanten le, če hkrati pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče zato ni presojalo pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na oceno izvedenih dokazov in ni presojalo očitka, katerih dokazov sodišče ni izvedlo.

4.Pošteno sojenje zagotavlja Ustava v 22. členu (enako varstvo pravic), prvem odstavku 23. člena (pravica do sodnega varstva) ter v kazenskem postopku v 29. členu (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pritožnik zgolj z zatrjevanjem, da se dokaz z izmero pritožnikove parcele ni izvedel, ter s splošnim zatrjevanjem, da je bil v postopku v zapostavljenem položaju, ne more utemeljiti kršitve pravice do poštenega sojenja. V zvezi z očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaza z ugotovitvijo meje med njegovo in oškodovančevo mejo, pa pritožnik niti ne zatrjuje, da je dokaz predlagal, to pa tudi ne izhaja iz pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti.

5.Ustava v določbi 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) pa v 1. členu zagotavlja vsaki fizični ali pravni osebi pravico do spoštovanja njenega premoženja. Ker sodišče s kazensko obsodilno sodbo ugotavlja obstoj kaznivega dejanja in storilčevo krivdo zanj ter mu izreka kazensko sankcijo, z izrekom take sodbe ni mogoče zagrešiti zatrjevanih kršitev. Vprašanja o lastništvu stvari so lahko relevantna pri ugotavljanju objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja in kot taka sodijo v ugotavljanje dejanskega stanja ter z njim povezane uporabe kazenskopravnih norm. Glede na to za zatrjevane kršitve očitno ne gre.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer