Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 24. 10. 2016 (I. točka izreka). Odločilo je, da predlagatelj sam nosi stroške postopka (predloga za vrnitev v prejšnje stanje; II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, nepravilna. Sodišče se v sklepu sklicuje na okoliščino, da bi naj stranka pooblastila pooblaščenca in se je strinjala, da se ji pošta pošilja z nepriporočeno pošto. Ampak ravno ta okoliščina opravičuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker poštna pošiljka ni dospela do tožene stranke in zato ta ni vedela za obveznost plačila takse. Tožena stranka je tako zamudila rok plačila takse iz opravičljivega razloga. Drugačna bi bila situacija, če bi stranka vedela za taksno obveznost in ne bi plačala takse. Gre za takso v višini 20,00 EUR in obstoji tako nesorazmernost med takso in pravico do pritožbe. S sodbo nastanejo posledice za toženo stranko v višini bruto plač za vse obdobje in je že ena mesečna plača 200 x višja od takse, enoletna pa 2000 krat. V delovnih zadevah o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki so pomembne za obe stranki, ne bi smela biti pravica do pritožbe vezana na plačilo takse, še posebej, ker stranki nista izenačeni. Delavcu takse ni potrebno plačati in je zato delodajalcu kršena pravica enakosti pred zakonom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil pooblaščencu tožene stranke dne 15. 9. 2016 vročen plačilni nalog z dne 2. 9. 2016 za plačilo sodne takse, kar izhaja iz vročilnice v sodnem spisu (l. št. 37). Ugotovilo je tudi, da je v pooblastilu, ki ga je tožena stranka dala pooblaščencu za zastopanje v obravnavani zadevi (B 1), razvidno, da obsega tudi sprejem odločb ter da tožena stranka soglaša, da ji odvetnik vsa pisanja posreduje z navadno nepriporočeno pošto. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je sodišče pooblaščencu tožene stranke plačilni nalog vročilo v skladu z določbami ZPP. Ugotovilo pa je tudi, da so razlogi, zaradi katerih tožena stranka pisanja ni prejela, izključno na njeni strani.

6. Če se stranka z odvetnikom dogovori, da ji bo pisanja pošiljal z navadno pošto, namesto s priporočenimi poštnimi pošiljkami, sama prevzame tveganje za morebitne zaplete v zvezi z vročanjem poštnih pošiljk. V obravnavanem primeru je do takšnega zapleta očitno prišlo, saj se tožena stranka sklicuje na to, da ji je pooblaščenka v skladu z dogovorom plačilni nalog poslala z navadno pošto, a ga ni prejela, kar naj bi bil upravičen razlog, da sodne takse ni plačala.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi pravilnega stališča, da dejstvo, da tožena stranka ni plačala sodne takse zato, ker ni prejela plačilnega naloga, ker ji ga je pooblaščenka poslala z navadno pošto, ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo oziroma neplačilo sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ki je bil toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP. Plačilni nalog je bil namreč vročen njeni pooblaščenki. Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Povsem nesprejemljivo pa je sklicevanje na kršitev načela enakosti pred zakonom, ker je v sporih o prenehanju delovnega razmerja delavec oproščen plačila takse, delodajalec pa ne, saj je splošno znano, iz kakšnih razlogov in s kakšnim namenom je v zakonu določena taksna oprostitev za delavca v tovrstnih sporih. Isto pa velja za pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka izpostavlja nesorazmernost med višino takse (20,00 EUR) in pravico do pritožbe v delovnih sporih.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.