Jedro

Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje, za kar v primeru tožnika nesporno ne gre, saj je sam predložil potrdili o nekaznovanosti. Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja. Dejstvo, da je bila preiskava zoper tožnika ustavljena, pa tudi ne pomeni, da je bil očitek suma storitve kaznivega dejanja očitno neutemeljen in to, zakaj je bila preiskava ustavljena, jasno izhaja iz obrazložitve sklepa o ustavitvi preiskave.

Zakonodajalec je kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. Povedano z drugimi besedami navedeno torej pomeni, da, v kolikor nastopi že zgolj eden izmed navedenih primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kočevje (v nadaljevanju: Upravna enota) zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, repetirne puške z risano cevjo, kategorije C1, kalibra 308WIN, za namen lova.

2. V obrazložitvi našteva listine, ki ji jih je z vlogo predložil tožnik: zdravniško potrdilo o zmožnosti za nošenje in posest orožja, potrdilo o opravljenem lovskem izpitu in članstvu v lovski družini ter lovsko izkaznico, potrdili Ministrstva za pravosodje, da ni zabeležen v kazenski evidenci in o nekaznovanosti za prekrške, dopis Policijske postaje Kočevje z dne 11. 2. 2012 o izdani odločbi zaradi kršitve 1., 2., 5. in 6. točke 1. odstavka 81. člena ZOro-1 in o uvedenem prekrškovnem postopku, dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 11. 2016 glede vpogleda v spis št. II Kpr ... zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po 1. odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in dopis Okrožnega državnega tožilstva z dne 14. 11. 2016. 3. Na podlagi podatkov in listin, ki si jih je pridobila po uradni dolžnosti, Upravna enota ugotavlja, da policija pri zbiranju obvestil ni ugotovila indicev, ki bi kazali na morebitno nasilje v družini in da zoper tožnika ni pri nobenem od sodišč vložena pravnomočna obtožnica, niti ni izdana pravnomočna sodba, niti ni bil kaznovan za prekršek, tožnik pa tudi ni zabeležen v kazenski evidenci, četudi je bila zoper njega 23. 2. 2012 podana kazenska ovadba zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po členu 115/I KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, pri katerem je uporabil strelno orožje.

4. Z vpogledom v podatke registra orožja in arhivske dokumentacije z dokazno veljavo javne listine iz 1. in 2. odstavka 169. člena ZUP nadalje ugotavlja, da je tožnik že posedoval orožje in orožno listino, ki sta mu bil odvzeti z odločbo z dne 8. 1. 2014, ki je postala pravnomočna z nastopom pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča št. I U 1020/2014 z dne 6. 10. 2016, na podlagi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje več zakonsko določenih pogojev za posest in nošenje orožja, in sicer pogoja zanesljivosti po 3. točki 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s 1. odstavkom 16. in 22. člena ZOro-1, ker z orožjem ni ravnal s posebno skrbnostjo, temveč ga je nepravilno in nestrokovno uporabljal, nosil in prenašal. Nadalje po vpogledu v pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 7. 2013 ugotavlja, da so bili tožniku 11. 2. 2013 zaseženi predmeti (revolver in dva naboja) odvzeti zaradi nevarnosti, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, iz razloga koristi splošne varnosti. Vsi navedeni podatki in listine, ki jih je Upravna enota vpogledala v skladu s 164. členom ZUP, so po njenem mnenju zadostna podlaga za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti po 3. točki 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s 1. odstavkom 16. člena in 22. členom ZOro-1 za posest in nošenje orožja. Predvsem zato, ker je bilo tožniku orožje, katerega je že posedoval, odvzeto prav zaradi nezanesljivosti, ker z orožjem ni ravnal s posebno skrbnostjo in ga je nepravilno in nestrokovno uporabljal, nosil in prenašal tako, da je bilo orožje, ki ga je prenašal, pripravljeno za uporabo, saj strelivo ni bilo ločeno od orožja in ni bilo zaprto v embalažo, saj ga je nosil izven lovišča na javnem kraju na način, ki je vznemirjal ljudi in tako, da so ga ljudje opazili, ker ga je nosil v roki, medtem ko je bil pod vplivom alkohola oziroma v takšnem psihičnem stanju, da očitno ni bil več zanesljiv, v to stanje pa se je spravil sam, kar je vse predstavljalo veliko nevarnost za ljudi v njegovi okolici in tudi zanj samega, kot je smrt ene ali več oseb, kolikor bi se orožje sprožilo. Da je bila tedaj sporna odločitev v skladu z načelom sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave, namreč izhaja tudi iz sodbe št. I U 1430/2014, saj je poseg predpisan z zakonom in je tudi primeren, prav tako pa je sorazmeren tudi z varstvom javne koristi oziroma varstvom pravice do varnosti drugih ljudi.

5. V nadaljevanju obrazložitve še pojasnjuje, da sprejeta odločitev ne temelji le na domnevi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s 1. odstavkom 16. člena in 22. členom ZOro-1, ampak tudi na podlagi ustreznih listinskih dokazov, navedenih v obrazložitvi. Razen tega je bil z rezultatom ugotovitvenega postopka na podlagi zbranih dokazil skladno z 9. in 146. členom ZUP pisno seznanjen tudi tožnik, ki mu je bila hkrati dana tudi možnost, da se izjavi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je 25. 5. 2017 vložil pisno izjavo stranke, da pri njem ne obstajajo zadržki nezanesljivosti za posest in nošenje orožja, vendar njegovim navedbam, Upravna enota ni sledila, ampak sama ugotavlja, da tožnik ni zanesljiv in tako ne izpolnjuje pogoja za posest in nošenje orožja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 1. odstavkom 16. člena in 22. člena ZOro-1. 6. Zoper odločbo Upravne enote se je pritožil tožnik, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil, upoštevajoč pravnomočno sodbo št. I U 1020/2014 z dne 6. 4. 2016, v kateri je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik nezanesljiv. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še pojasnjuje, da v upravnem postopku ni bilo tožniku nikoli očitano nasilje v družini, ampak je odločilno to, da ni več zanesljiv. Zato tudi ne izpolnjuje predpisanega pogoja za posest in nošenje orožja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 1. odstavkom 16. člena in 22. člena ZOro-1. Ker je že po naravi stvari orožje nevarna stvar in pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda, je zato omejen tudi promet z orožjem, kar določa 1. člen ZOro-1. 7. Tožnik se z dokončno odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in tudi v tožbi vztraja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja za nabavo orožja. Poudarja, da je bila pravnomočna odločba o prekršku z dne 20. 7. 2012 že izbrisana iz uradne evidence prekrškov. Tožnik se sicer strinja, da so razlogi za predhodni odvzem njegovega orožja pomembna dejstva, vendar meni, da to še ne zadostuje za zaključek, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 16. členom ZOro-1, češ da iz navedenih dveh potrdil Ministrstva za pravosodje ter dopisov Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da tožnik ni vpisan v kazensko evidenco in da je bil kazenski postopek zoper tožnika pravnomočno ustavljen dne 1. 5. 2013, ker je tožilstvo odstopilo od kazenskega pregona. Zato tudi meni, da dopis Policijske postaje Kočevje z dne 13. 4. 2017 ne ustvarja nobenih pravnih posledic za presojo tožnikovega izpolnjevanja predpisanega pogoja zanesljivosti za pridobitev zaprošenega dovoljenja za nabavo orožja. V tožbi zagovarja stališče, da opisano ravnanje tožnika dne 11. 2. 2012 naj ne bi kazalo na njegovo nezanesljivost, češ da so vsa opisana dejanja tožnika ostala le na ravni suma storitve navedenih kaznivih dejanj. Četudi bi lahko že eno samo dejanje sicer zadoščalo za oceno, da je posameznik nezanesljiv v smislu 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, kolikor so njegova intenziteta in nevarnost oziroma njegove posledice takšne, da vodijo do ugotovitve nezanesljivosti, za kar naj bi po mnenju tožnika v njegovem primeru ne bilo zadostne podlage, zato obema upravnima organoma prve in druge stopnje očita pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, posledično pa naj bi mu posegla v pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišču tožnik predlaga, da odpravi obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo. Ker sama ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki je razvidno iz predloženega upravnega spisa, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami in listin predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tako izpodbijana prvostopna odločba, kot za njo tudi odločba pritožbenega organa druge stopnje, pravilna in zakonita, saj izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in ima podlago v predpisih, na katere se opira. Upravna enota pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno in celovito navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev, s katerimi se je strinjal tudi pritožbeni upravni organ druge stopnje, po mnenju sodišča pravilno. V obeh odločbah sta upravna organa prve in druge stopnje logično prepričljivo utemeljila svoje razloge za sprejeto odločitev in se v obrazložitvi opredelila tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb v pisni izjavi stranke z dne 25. 5. 2017 in v pritožbi, zato sodišče v celoti sledi njuni obrazložitvi in razlogov za sprejeto odločitev ne ponavlja v svoji obrazložitvi, pač pa se na njune razloge skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. V skladu s splošno opredelitvijo zakonodajalca, ki jo je normativno določil v 1. odstavku 16. člena ZOro-1, je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Z določilom 2. odstavka 16. člena ZOro-1 je zakonodajalec še določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je podana katera od okoliščin iz 2. odstavka tega člena in sicer, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.

12. Kakšen je predpisano pravilen način ravnanja posameznika z orožjem, je zakonodajalec opredelil v IV. poglavju ZOro-1, pod naslovom „Ravnanje z orožjem“. Tako je v 22. členu ZOro-1 opredeljeno splošno pravilo, ki od posameznika zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ki se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, namreč hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali posebej zavarovanem prostoru (1. in 2. odstavek 25. člena ZOro-1). Nadalje je glede nošenja orožja zakonodajalec z določilom 1. odstavka 23. člena ZOro-1 predpisal, da se mora orožje nositi tako, da ne ogroža osebne varnosti ali varnosti koga drugega. Skladno s 3. odstavkom 23. člena ZOro-1 se sme lovsko orožje nositi in uporabljati samo v lovišču in na strelišču, izven lovišča oziroma strelišča pa se mora zgolj prenašati. Kot že rečeno pa poleg tega zakonodajalec kot zanesljivo osebo smatra (le) osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da kolikor nastopi že zgolj eden izmed zgoraj navedenih primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva.

13. Iz podatkov upravnega spisa po oceni sodišča izhaja, da je imel po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojni organ, ki je s svojimi ugotovitvami 25. 5. 2017 pisno seznanil tudi tožnika in ga pozval, da se o tem pisno izjavi, dovolj podlage za ugotovitev, da tožnik ni zanesljiv v smislu zahteve zakonodajalca iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 1. odstavkom 16. člena in 22. člena ZOro-1. Sodišče namreč ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje, za kar v primeru tožnika nesporno ne gre, saj je sam predložil potrdili o nekaznovanosti. Vendar v nasprotju z navedenim ugovorom, ki ga je neuspešno uveljavljal že med tekom upravnega postopka in ga ponavlja tudi v tožbi, sodišče meni, da so za konkreten primer relevantna določila 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom ZOro-1, na katera sta se pri odločitvi pravilno oprla že oba upravna organa prve in druge stopnje. Med strankama namreč ni sporno, da je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo št. 216-76/2012/38 z dne 8. 1. 2014 tožniku prav iz razloga nezanesljivosti odvzeto tam navedeno lovsko orožje in orožne listine, o pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe pa se je izreklo tudi sodišče s sodbo št. I U 1020/2014 z dne 6. 4. 2016, v kateri je sodišče tudi samo izrecno ugotovilo, da je tožnik nezanesljiv, kot sledi iz 9. točke obrazložitve, ki se glasi:“Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena v povezavi s prvim odstavkom 16. člena in 22 členom ZOro-1 (ki določa splošno pravilo o ravnanju z orožjem), kar je tudi ustrezno in razumno obrazložil. Posledično ni utemeljen tožbeni ugovor, da so bile navedene določbe ZOro-1 nepravilno uporabljene. Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja. Dejstvo, da je bila preiskava zoper tožnika ustavljena, pa tudi ne pomeni, da je bil očitek suma storitve kaznivega dejanja očitno neutemeljen in to, zakaj je bila preiskava ustavljena, jasno izhaja iz obrazložitve sklepa o ustavitvi preiskave. V izpodbijani odločbi pa je tudi ustrezno obrazloženo, katera dejstva se z navedenimi listinami šteje za dokazana, saj je ustrezno pojasnjeno, da se zaradi navedenih javnih listin šteje, da tožnik ni več zanesljiv“.

14. Zakonodajalec je namreč z določili 25. člena ZOro-1 predpisal obvezen način hrambe orožja za posameznika, ki ima v posesti orožje, ter z določili 22. in 23. člena ZOro-1 na splošen način opredelil tudi splošna pravila ravnanja z orožjem in nošenja orožja tako, da je predpisal splošno obveznost vsakogar, da mora z orožjem ravnati s posebno skrbnostjo (1. odstavek 22. člena ZOro-1) ter še določil, da se posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju (2. odstavek 22. člena ZOro-1). Glede nošenja orožja pa je zakonodajalec z določilom 1. odstavka 23. člena ZOro-1 predpisal, da se mora orožje nositi tako, da ne ogroža osebne varnosti ali varnosti koga drugega, lovsko orožje pa se sme nositi in uporabljati samo v lovišču in na strelišču, izven lovišča oziroma strelišča pa se mora prenašati (3. odstavek 23. člena ZOro-1). Poleg tega je zakonodajalec kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. Povedano z drugimi besedami navedeno torej pomeni, da, v kolikor nastopi že zgolj eden izmed navedenih primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožjem. Po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da tožnikov primer ne sodi med tiste primere, ki jih ZOro-1 posebej našteva v 2. odstavku 16. člena, so pa dokazi, ki jih je zbrala Upravna enota, tudi po mnenju sodišča prepričljivo pokazali, da je zaradi nepravilnosti pri nošenju in prenašanju tožnikovega orožja, ki ga je že predhodno posedoval, upravni organ utemeljeno ocenil tožnika za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in se zato sodišče razlogom, navedenim v obeh odločbah prve in druge stopnje, v celoti pridružuje.

15. Sodišče po povedanem kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka zaradi domnevno nezadostne oziroma pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, saj sta se oba upravna organa prve in druge stopnje, kot je razvidno iz njune obrazložitve, opredelila do vseh za odločitev relevantnih pravnih in dejanskih okoliščin konkretnega primera v skladu z določili ZOro-1 (3. točka 2. odstavka 14. člena v zvezi s 16. členom) ter ZUP (164., 169. in 242. člen), na katerih sta utemeljeni njuni odločbi. Tožbenim navedbam, da je tožnik zanesljiv, zaradi česar naj bi bili podani razlogi za izdajo zaprošenega dovoljenja po 16. členu v zvezi s 3. točko 2. odstavka 14. člena ZOro-1, torej sodišče po vsem povedanem ne more slediti, saj je nošenje oziroma prenašanje orožja na opisani način, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, tudi v popolnem nasprotju s predpisanimi pravili o hrambi in posesti orožja iz 22., 23. in 25. člena ZOro-1, oziroma nikakor ne more pomeniti potrebno skrbnega ravnanja z orožjem in strelivom, kot je predpisano z določili 22., 23. in 25. člena ZOro-1, ki jih ni dopustno tako široko razlagati na tak ekstenziven način, kot ga v tožbi ponuja tožnik, temveč jih je treba razlagati ozko in strogo prav zaradi nevarnosti, ki jo že samo po sebi predstavlja orožje kot posebej nevarna stvar. Na to je v konkretnem primeru pravilno opozorila že tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe.

16. Sodišče torej nasprotno od tožnika meni, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ocenila, da tožnik ni (več) zanesljiv posameznik v smislu citiranih določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom in 58. členom ZOro-1 in na tej podlagi tudi utemeljeno sprejela pravilno in zakonito zavrnilno odločitev, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.V zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na nejavni seji senata na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno.

K točki 2:

17. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali če se postopek ustavi.