Jedro

Ker so bile s pogodbo za primer zamude pri plačilu dogovorjene zakonske zamudne obresti, ne pride v poštev uporaba splošnih pogojev, ki so bili sestavni del pogodbe in so določali višjo obrestno mero zamudnih obresti od zakonske.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: - v 1. odst. izreka sklep o izvršbi sodišča prve stopnje opr. št. III Ig 1241/92 z dne 12.8.1992 v 1. točki izreka razveljavi za glavnico 22.001,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.8.1992 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 1.200,00 SIT ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, - v 3. odst. izreka odloči, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 12.600,00 SIT v 8 dneh.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu (to je glede izvršilnih stroškov v višini 3,600,00 SIT) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 5.433,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati obračunane zamudne obresti 22.001,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.8.1992 (datum vložitve izvršilnega predloga) do plačila ter za izvršilne stroške, ki so bili odmerjeni na 4.800,00 SIT (1. odst. izreka sodbe). S sodbo na podlagi pripoznave je ohranilo v veljavi isti sklep o izvršbi še za glavnico 6.025,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1992 do plačila (2. odst. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti 4.000,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Po njenem mnenju bi moralo sodišče razložiti, ali in zakaj je v tem primeru treba uporabiti glede višine obrestne mere zamudnih obresti splošne pogoje, ki so bili drugačni od posebne pogodbene določbe. Trdi tudi, da je z listinami dokazala, da je obresti po zakonski obrestni meri plačala, sodišče pa je v sodbi navedlo, da tega dejstva ni podprla z dokazi. Iz razlogov pritožbe tako sledi, da je vložena le zoper odločitev v 1. točki izreka prvostopne sodbe in s tem posledično tudi zoper odločbo o nadaljnjih pravdnih stroških (3. točka izreka sodbe).

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je v pretežni meri utemeljena.

Po 1. odst. 142. člena ZOR splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (posebni dogovori).

Vendar pa v primeru, ko se splošni pogoji razlikujejo od posebnih dogovorov, veljajo posebni dogovori, kar izrecno predpisuje 4. odst. 142. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede obrestne mere zamudnih obresti splošni pogoji v obravnavanem primeru razlikujejo od posebnega pogodbenega dogovora. V točki 3.2. pogodbe o dobavi toplotne energije sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da v primeru zamude pri plačilu obveznosti tožeča stranka zaračuna zakonite zamudne obresti. S Pogoji za dobavo in odjem toplotne energije iz vročevodnega omrežja na območju ljubljanskih občin (Ur. l. SRS 24/87, 19/89 in 13/90), ki so po navedeni pogodbi njen sestavni del in na podlagi katerih je tožeča stranka obračunala zamudne obresti, pa je določena višja obrestna mera od zakonske. V takem primeru je na podlagi določbe 4. odst. 142. člena ZOR treba uporabiti poseben pogodbeni dogovor in ne splošnih pogojev. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka upravičena zaračunati toženi samo zamudne obresti po zakonski obrestni meri. Med strankama pravzaprav ni sporno, da je tožena stranka zakonite zamudne obresti tudi plačala. To je namreč tožeča stranka upoštevala že pri sestavitvi tožbenega zahtevka in njen zahtevek v višini 22.001,00 SIT zato predstavlja le razliko med obrestmi, obračunanimi po obrestni meri, določeni s splošnimi pogoji in tistimi, ki so obračunane po zakonski obrestni meri. Zato sicer napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni z nobenim dokazom podprle trditve, da je zakonske zamudne obresti plačala, za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (določbo 4. odst. 142. člena ZOR), ko je tožeči stranki prisodilo njen tožbeni zahtevek na razliko v obrestih. Zaradi tega je na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP prvostopno sodbo glede tega zahtevka spremenilo tako, da ga je zavrnilo in seveda v tem obsegu v razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo njegovo plačilo.

Zaradi spremembe sodbe o glavnem zahtevku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških in o njih odločiti glede na uspeh vsake pravdne stranke v postopku (2. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP). Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka v pravdi zmagala z zahtevkom na plačilo 6.025,20 SIT, tožena pa glede zahtevka na plačilo 22.001,00 SIT. Ta dva zneska je upoštevalo kot osnovo za izračun taks po zakonu o sodnih taksah in nagrado pooblaščencem tožene stranke po odvetniški tarifi. To velja tako za izvršilne stroške tožeče stranke za predlog in sklep o izvršbi kot za nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke za takso za sodbo na podlagi pripoznave in tožene stranke za takso za ugovor zoper sklep o izvršbi, sestavo ugovora in ostale stroške v zvezi z ugovorom ter za udeležbo na štirih narokih. Pri tem toženi stranki niso priznani stroški za vlogo z dne 8.3.1993, ker jih ni opredeljeno navedla (2. odst. 164. člena ZPP). Tako je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške v višini 3.600,00 SIT in v tem delu vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi in zavrnilo pritožbo tožene stranke. Tožeči stranki je nadaljnje pravdne stroške odmerilo na 4.500,00 SIT, toženi pa na 17.100,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti za 12.600,00 SIT teh stroškov. Poleg tega je tožena stranka glede samega tožbenega zahtevka v celoti uspela s pritožbo. Zato ji mora tožeča stranka po določbi 1. odst. 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške v višini 5.433,00 SIT za sodno takso in poštnino.