Jedro

Tujec, ki želi prebivati v RS, mora med drugim imeti potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v RS, in tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za izdajo potne listine pa je stvar drugega postopka, ne postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje.

Iz dokumentacije upravne zadeve in iz same tožbe je razvidno, da tožnica osnovno šolo obiskuje, in ji torej pravica do izobraževanja ni kršena, sicer pa to niti ni stvar tega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil prošnjo tožnice za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija iz razloga, ker niso izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnica namreč ni predložila veljavne potne listine, katere veljavnost je najmanj 3 mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, in dokazila o ustreznem zdravstvenem zavarovanju. Prva alineja 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 namreč določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica se v tožbi sklicuje na pravico do izobraževanja, ki naj bi ji bila z izpodbijano odločbo kršena, ter se s tem v zvezi sklicuje na določila Ustave RS in nekaterih mednarodnih pogodb. Navaja, da pravica do izobraževanja ni pogojena z imetništvom potne listine oziroma zdravstvenega zavarovanja. Po 10. členu Zakona o osnovni šoli imajo otroci pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Tožnica je mladoletna oseba, ki v Republiki Sloveniji živi od svojega rojstva in ima pravico do izobrazbe kot temeljno človekovo pravico. Ker je rojena v Republiki Sloveniji, ni evidentirana v nobenem drugem registru, niti v registru Republike Kosovo. Iz navedenega razloga ne more pridobiti veljavne potne listine. Uspešno je končala 3. razred osnovne šole. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je obrazložila, zakaj obstojijo razlogi za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija, in pri teh razlogih tožena stranka vztraja. Pri odločanju je potrebno upoštevati tako določbe mednarodnih pogodb kot tudi določbe zakonov, ki urejajo posamezno področje, v konkretnem primeru področje ureditve statusa tujca. Pravica otrok do izobraževanja je sicer pomembna pravica, vendar pa se v konkretnem primeru presoja, ali oseba izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje oziroma ureditev statusa tujca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2013 ponovno povzema razloge iz tožbe, zaradi katerih meni, da izpodbijana odločba ni pravilna.

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v prvi alineji 1. odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena tega zakona. Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 pa določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, med drugim imeti tudi veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, kot tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje (poleg ostalih pogojev). Sodišče ocenjuje, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da tožnica ni predložila veljavne potne listine in dokazila o ustreznem zdravstvenem zavarovanju, saj v tožbi tem ugotovitvam tožene stranke ne oporeka. Torej so tudi po mnenju sodišča nastopile vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, zaradi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Tožnica se v tožbi sklicuje na to, da ji je bila kršena pravica do izobraževanja, pri čemer Konvencija o otrokovih pravicah določa, da države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do izobraževanja, tudi 13. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah določa, da države pogodbenice tega pakta priznavajo vsakomur pravico do izobraževanja, vsebinsko enako določbo ima tudi Splošna deklaracija človekovih pravic. Vendar pa prvostopenjski organ in posledično tožena stranka sploh nimata takih pristojnosti, da bi to pravico lahko kršila, saj je njuna pristojnost, da odločata v konkretnem primeru o pravici do začasnega prebivanja, medtem ko o pravici do izobraževanja odločajo izvajalci javnih služb, ki so pristojni za izvajanje izobraževalne dejavnosti. Tako pravico bi lahko kršila le katera od izobraževalnih ustanov, ne pa upravna enota, ki za to ni pristojna. Iz navedenega razloga je po mnenju sodišča neutemeljeno zatrjevanje, da je bila tožnici kršena pravica do izobraževanja. Kot je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve ter iz same tožbe, tožnica osnovno šolo obiskuje in ji zato pravica do izobraževanja ni kršena, kar pa niti ni stvar tega postopka.

Glede tožbene trditve, da tožnica ne more pridobiti veljavne potne listine in da ni evidentirana v registru Republike Kosovo, pa sodišče pojasnjuje, da je za pridobitev izdaje dovoljenja za prebivanje, glede na določilo 3. odstavka 33. člena ZTuj-2, potrebno najprej izpolniti pogoje za izdajo veljavne potne listine in šele to je eden izmed več pogojev, ki so potrebni, da se izda dovoljenje za prebivanje. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožnica najprej izpolniti pogoje za pridobitev veljavne potne listine, da bi lahko vložila vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Vendar sodišče meni, da je vprašanje izpolnjevanja pogojev za izdajo potne listine stvar drugega postopka. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da prvostopenjski organ in posledično tožena stranka nista mogla drugače odločiti, kot sta odločila, zato je odločitev obeh organov pravilna.

Sodišče še ugotavlja, da je upravno sodišče v tem postopku sicer res s sodbo opr. št. I U 1763/2011-14 z dne 24. 10. 2012 odločbo prvostopenjskega organa enkrat že odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, vendar le iz razloga, ker je prvostopenjski organ izdal odločbo tožničini zakoniti zastopnici namesto tožnici, katere pa ni štel za stranko v postopku in je bila zaradi tega podana bistvena kršitev določb postopka. Vendar je v ponovljenem postopku prvostopenjski organ to napako odpravil. Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).