Jedro

Ker je imela tožba tožeče stranke pomanjkljivost (tožena stranka dejansko nima sedeža na zapisanem naslovu), je to formalno pomanjkljivost bilo potrebno odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določilom 1.odstavka 109.člena ZPP, ko jo je vrnilo v popravo in ker je tožnik sporočil, da nima drugega naslova tožene stranke, kot že navedenega v tožbi, je v skladu z določilom 4.odstavka 109.člena ZPP, tožbo moralo zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, ko je ugotovilo, da tožeča stranka v danem roku ni sporočila drugega naslova tožene stranke kot tistega, ki ga je navedla v tožbi.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugotovilo naslova tožene stranke, kar določa 148.člen ZPP, in ker je opustilo vročitev, kar je bistvena kršitev postopka iz določila 7.točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Tožnik drugega naslova tožene stranke ni mogel navajati, saj je naslov iz tožbe tisti, na katerem je registriran sedež tožene stranke. To je toženik preverjal na sodišču. Zato tožba ni imela pomanjkljivosti kot jih predvideva 109.člen ZPP. V resnici je naslov pravilen, vendar se toženec izmika vročitvi. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in oba sklepa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) se Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le v mejah revizijskih navedb. Tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 7.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo naslova tožene stranke in je s tem v zvezi opustilo vročitev. Na določilo 7.točke 2.odstavka 354.člena ZPP se lahko sklicuje stranka, kateri zaradi nezakonitega postopanja, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeči stranki ta možnost ni bila odvzeta, saj tožnik ne trdi, da bi kakšnega sodnega pisma ne prejel oz. da njej ni bila dana možnost obravnavanja. Trdi pa, da sodišče ni ugotovilo naslova tožene stranke, kar bi po določilu 148.člena moralo.

Gre torej za očitek relativne bistvene kršitve določila 148. člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 354.člena ZPP. Res določilo 148. člena ZPP nalaga sodišču, da išče podatke o naslovu stranke, ki naj se ji sodno pismo vroči. Vendar je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje to tudi storilo. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na naslovu, ki je v tožbi, tožena stranka dejansko nima sedeža. Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje, je pri pravni osebi t.j. podjetju, potrebno opraviti glede sedeža firme poizvedbe v sodnem registru in to je sodišče prve stopnje tudi opravilo ter izvedelo, da je naslov isti. Druge možnosti tudi sodišče prve stopnje ni imelo, še zlasti, ker je tako ustanovitelj kot direktor toženega podjetja v tujini. Določilo 148. člena ZPP je glede na ugotovljena dejstva potrebno tako razlagati, da ko je mogoče od nekega organa pridobiti podatke o naslovu stranke, pa ta organ ne odgovori oz. odkloni stranki odgovor, mora intervenirati sodišče. V danem primeru je pristojno za podatke o sedežu podjetja registrsko sodišče in na to sodišče se je tudi sodišče prve stopnje obrnilo. Zato ravnanju sodišča prve stopnje ni mogoče očitati uveljavljane kršitve določb ZPP.

Ker je imela tožba tožeče stranke pomanjkljivost (tožena stranka dejansko nima sedeža na zapisanem naslovu), je to formalno pomanjkljivost bilo potrebno odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določilom 1.odstavka 109.člena ZPP, ko jo je vrnilo v popravo in ker je tožnik sporočil, da nima drugega naslova tožene stranke, kot že navedenega v tožbi, je v skladu z določilom 4.odstavka 109.člena ZPP, tožbo moralo zavreči. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).