Jedro

Bistveno za odločitev o predlogu za sprejem denarja v sodni depozit je le, da je možnost sodnega depozita zakonsko predvidena. Takšno možnost predpisuje 5. odstavek 59. člena EZ.

Sodni depozit ni pogojen z obstojem razlogov, ki utemeljujejo hitro postopanje v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo sodni polog predlagatelja v znesku 3.211,50 EUR v korist nasprotnega udeleženca. Odločilo je, da se nasprotnemu udeležencu na njegovo zahtevo izplača: - del pologa v višini 2.141,00 EUR, če sodišču predloži pravnomočno odločbo upravnega organa ali sporazum o ustanovitvi služnosti na njegovi nepremičnini parc. št. 1887 k.o. X; ter - varščino v višini 1.070,50 EUR, če sodišču predloži pravnomočno sodno odločbo ali pisno izjavo predlagatelja o priznani škodi, ki mu je nastala zaradi nujnega postopka. Sodišče je določilo tudi rok, v katerem lahko udeleženca prevzameta depozit in sicer predlagateljica pologa ne more zahtevati nazaj prej kot v 59 mesecih od pravnomočnosti tega sklepa, razen če sodišču predloži dokazilo, da je nasprotnemu udeležencu plačala odškodnino za služnost na podlagi pravnomočne sodne oziroma upravne odločbe ali na podlagi sporazuma strank, nasprotni udeleženec pa lahko prevzame depozit v roku 5 let od pravnomočnosti tega sklepa, sicer ga bo sodišče vrnilo predlagateljici, če bo tako zahtevala, v nasprotnem primeru pa bo zaradi zastaranja pravice izdalo sklep, da sredstva pripadejo državi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj za ugoditev predlogu že zgolj zato, ker je v Energetskem zakonu (v nadaljevanju EZ) predvidena takšna možnost. To namreč ne drži, saj navedeni zakon določa, da mora v primeru izpolnitve vseh predpostavk za pridobitev ali obremenitev nepremičnin predlagatelj položiti tudi znesek ocenjene odškodnine in varščino. To pomeni, da morajo biti tudi za položitev varščine izkazani vsi pogoji, ki jih za nujnost postopka določa 1. odstavek 104. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Eden izmed pogojev je tudi ta, da ima predlagatelj možnost posega, za katere potrebuje nepremičnine. Ker predlagatelj še ni začel pridobivati zemljišč v soseščini, takšne možnosti zaenkrat nima. Tako že za temeljni postopek, ki naj bi se vodil kot nujen, ni pogojev. Potemtakem tudi ni razloga, da bi nasprotnemu udeležencu že tekel rok za prevzem depozita, saj bo ostal brez deponiranih sredstev, njegovo zemljišče pa bo obremenjeno. Pritožba nazadnje opozarja še, da sodišče ni odločilo o stroških postopka, čeprav jih je nasprotni udeleženec priglasil. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in depozita ne dovoli oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo predlagatelj ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je predlagatelj pri UE Ljubljana Bežigrad podal predlog za ustanovitev služnosti v javno korist na parc. št. 887 k.o. X, last nasprotnega udeleženca, skupaj s predlogom za nujni postopek (priloga A2). V obravnavanem postopku je nepravdnemu sodišču predlagal sodni polog zneska 3.211,50 EUR iz razloga, da se bo upravni postopek lahko vodil kot nujen.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem denarja v sodni depozit in je njegovemu predlogu utemeljeno ugodilo. V skladu z določbo 168. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sodišče sprejme denar (oziroma druge predmete) v sodni depozit, če poseben predpis tako določa. Bistveno za odločitev o predlogu je torej le, da je možnost sodnega depozita zakonsko predvidena. Takšno možnost predpisuje 5. odstavek 59. člena EZ, ki določa, da lahko razlastitveni upravičenec na sodišču položi denarni znesek v višini ocenjene odškodnine za obremenitev nepremičnine ter polovico tega zneska kot varščino. Sodišče prve stopnje je imelo v citirani zakonski določbi vso potrebno podlago, da je sodni depozit dovolilo.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo treba predlog zavrniti zato, ker niso izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega postopka kot nujnega (po 1. odstavku 104. člena ZUreP-1). Sodni depozit namreč ni pogojen z obstojem razlogov, ki utemeljujejo hitro postopanje v upravnem postopku. Ravno obratno, sodni depozit je predpogoj, da se bo upravni postopek lahko vodil kot nujen (5. odstavek 59. člena EZ).

8. Pritožbeni pomisleki, da se rok za izplačilo depozita lahko izteče še pred zaključkom upravnega postopka, na odločitev o utemeljenosti predloga ne vplivajo. Bojazen, da bo pritožnik ostal brez odškodnine, je tudi sicer odveč, saj s položitvijo zneska pri sodišču predlagatelj še ni prost svoje obveznosti izplačati ustrezno nadomestilo za ustanovljeno služnost na nepremičnini.

9. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je v izpodbijanem sklepu izostala odločitev o stroških postopka. O tem pa bo sodišče prve stopnje lahko odločilo z dopolnilnim sklepom (325. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v povezavi z 37. členom ZNP).

10. V pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Hkrati je odločilo, da pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka. ZNP za tovrstne postopke namreč ne določa, da bi bil udeleženec upravičen do njihovega povračila (prvi in četrti odstavek 35. člena ZNP).