Jedro

Glede na znake kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 1. odstavku 201. člena KZJ so zaradi neizpolnitve ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali zaradi odrekanja pokornosti tej službi, morale nastati bodisi hujše posledice za službo ali pa je morala služba biti huje ogrožena. To pomeni, da je ena od teh posledic kot objektivni pogoj kaznivosti morala dejansko nastati in zato jo je kot bistveni znak kaznivega dejanja bilo treba opisati v izreku sodbe z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 27.1.1987 spremeni tako, da se obs. B.M. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e, da je dne 21.12.1986 kot vojak Vojne pošte N.S. pred vojaško vrsto te enote zavrnil izvršitev povelja nadrejenega častnika, komandirja čete kapetana S.N., pri opravljanju vojaške službe in sicer zavrnil je sprejem vojaške uniforme, ki bi jo kot vojak moral zadolžiti, da bi se lahko vključil v proces urjenja in vzgoje tako kot ostali vojaki - rekruti, zaradi česar je služba bila težje ogrožena, in da je s tem storil kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu je bil obs. B.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ ter obsojen na kazen 3 leta zapora. V to kazen mu je bil vštet čas, ki ga je od 21.12.1986 dalje prebil v priporu. Po 1. odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določb 421. člena in 2. odstavka 560. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 27.1.1987 zoper obs. B.M. zaradi kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica T.K. iz M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obs. B.M. na osnovi 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistvo navedb zahteve za varstvo zakonitosti je v ugotovitvi, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. V njem ni konkretizirana posledica, to je hujša ogroženost vojaške službe. Vložnik zahteve tudi poudarja, da obstoj eventualne nevarnosti za službo še ne zadostuje, ampak mora hujša posledica tudi resnično nastati. V opisu dejanja, ki ga vsebuje izrek, pa ni navedeno, da bi nastala kakšna konkretna posledica ali škoda vojaški službi. Izpodbijana sodba obsojenčevo dejanje pravno opredeljuje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ, torej kot posebno hud primer (47. člen KZJ). Pri tem pa v njenem izreku ni navedeno, da gre za posebno hud primer in prav tako niso navedene abstraktne in konkretne sestavine za tako opredelitev. Zahteva zavrača tudi obrazložitev, s katero napadena pravnomočna sodba utemeljuje hujšo ogroženost vojaške službe in razloge, ki se nanašajo na posebno hud primer. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Obs. B.M. je bil spoznan za krivega posebno hudega primera kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ. Prvi odstavek tega člena je vseboval inkriminacijo vojaške osebe, ki ni izpolnila ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali mu je odrekla pokornost ter so zato nastale škodljive posledice za službo ali je bila služba huje ogrožena. Posebno hud primer po 47. členu KZJ pa je bil podan, če je bilo dejanje za družbo bolj nevarno zato, ker je storilec pri storitvi dejanja pokazal posebno odločnost, trdovratnost ali brezobzirnost, ali je če je dejanje povzročilo posebno hude posledice ali če je bilo storjeno ob drugih posebno obteževalnih okoliščinah.

V opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je navedeno, da je pred vojaško vrsto enote pri Vojni pošti N.S. zavrnil povelje komandirja in sicer sprejem vojaške uniforme, ki bi jo kot vojak moral zadolžiti, da bi se lahko vključil v proces urjenja in vzgoje tako kot ostali vojaki, zaradi česar je služba bila huje ogrožena. V takšnem izreku niso opisani znaki posebno hudega primera iz 3. odstavka 201. člena v zvezi z 47. členom KZJ in prav tako ne vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 201. člena KZJ. Glede na prikazane znake tega kaznivega dejanja so zaradi neizpolnitve ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali zaradi odrekanja pokornosti tej službi, morale nastati bodisi hujše posledice za službo ali pa je morala služba biti huje ogrožena. To pomeni, da je ena od teh posledic kot objektivni pogoj kaznivosti morala dejansko nastati in zato jo je kot bistveni znak kaznivega dejanja bilo treba z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin opisati v izreku sodbe. Izrek pravnomočne sodbe opisa te posledice ne vsebuje, prav tako ne vsebuje nobene od okoliščin, ki jih je 47. člen KZJ določal kot posebno hud primer. Zato v dejanju, kakor je opisano v izreku izpodbijane sodbe, niso navedeni vsi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. B.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 96. člena ZKP.