Jedro

S policistovim vprašanjem osumljencu, ki je na vprašanje odgovoril, uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem ni postal zapisnik o zaslišanju, saj je zaslišanje osumljenca pred policisti mogoče opraviti le v navzočnosti zagovornika po določbah zakona, ki veljajo za zaslišanje obdolženca v postopku (od 227. do 233. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo Okrajnega sodišča v Krškem je bil J.J. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena, kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Za vsa dejanja mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora. Na podlagi 69. člena KZ mu je bila odvzeta pištola s pripadajočim nabojnikom, uporabljena za kazniva dejanja, izrečen pa mu je bil tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu, kjer bo obdolženec prestajal kazen (66. člen KZ). Z isto sodbo je bila iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja mučenja živali po 342. členu KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu določeni kazni (za kaznivo dejanje, opisano v točki I/3, ter za kaznivo dejanje, opisano v točki I/5) zvišalo na pet oziroma sedem mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih in nespremenjenih kazni izreklo novo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, sicer je pritožbo državnega tožilca ter pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče ga je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz uradnih zaznamkov je namreč razvidno, da je policija ravnala v skladu s 148. členom ZKP ter osumljenca poučila o tem, kaj je podlaga za sum, prav tako pa je bil poučen o pravici do zagovornika in je izrecno izjavil, da si zagovornika ne bo vzel. Nikjer pa tudi ni navedena prepoved postavljati osumljencu vprašanja. Ne drži tudi nadaljnja navedba v zahtevi, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in izvedenimi dokazi, saj vložnik glede posameznih točk izreka navaja zgolj svojo oceno izvedenih dokazov ali navaja posamezna dejstva, ki za obstoj kaznivega dejanja niti niso pomembna. Iz obrazložitve sodbe je namreč dovolj razumljivo, jasno in argumentirano razvidno, na katera dejstva in dokaze je sodišče oprlo svojo sodbo. Po mnenju vložnika je bil prekršen kazenski zakon, ker naj bi glede določenih dejanj, ki jih v svoji zahtevi izrecno navaja, opis ne bil popoln oziroma ne bi imel znakov kaznivega dejanja, vendar pa v obrazložitvi te kršitve podaja le drugačno oceno izvedenih dokazov. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP so naslednje:1. kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je policija osumljenca v bistvu zaslišala po določbi 148.a člena ZKP, in to v nenavzočnosti zagovornika, kar vložnik sklepa glede na dejstvo, da so policisti osumljencu postavljali vprašanja. Na takšen uradni zaznamek pa se v nasprotju z določbami ZKP in z Ustavo opira izpodbijana sodna odločba; 2. kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: v več točkah izreka prvostopenjske sodbe obstaja nasprotje med izrekom sodbe in izvedenimi dokazi; - glede dejanja, opisanega v točki I/2 ne izhaja iz izpovedbe oškodovane E.K. niti datum domnevne grožnje s pištolo, prav tako pa tudi ne trditev oškodovanke, da naj bi obdolženec grozil, da bo ubil njo in njeno družino; - v točki I/4 izreka je navedeno, da naj bi obdolženec "slednjega zgrabil za srajco in ga zvlekel do kuhinjske omare", čeprav oškodovani B. na zaslišanju ni povedal, da naj bi obdolženec tako ravnal; - v točki I/6 izreka je med drugim navedeno, da naj bi obdolženec V.P. grozil z besedami, "da bo dobil metek v glavo", čeprav oškodovanec tega na glavni obravnavi ni izpovedal; - točka I/7 izreka obsega tudi domnevno ravnanje obdolženca "nato pa odšel v spalnico in se ulegel na posteljo ter se od tam na zahtevo K. ni hotel odstraniti, dokler ni le-ta po mobilnem telefonu poklicala na OKC K. in prosila za intervencijo", čeprav K., zaslišana na glavni obravnavi, o tem ni govorila; - v točki I/8 izreka je navedeno, da je obdolženec "z nogo brcnil v priprto spalnično okno", čeprav takšna trditev nima dokazne opore, saj je oškodovana E.K. na zaslišanju dejala le, da je obdolženec razbil šipo z nogo; 3. kršitev določb postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana s tem, ker je sodišče pri dejanju, opisanem v točki I/7 izreka, prekoračilo obtožbo z navedbo, da naj bi obdolženec dejanje storil v času od 6.6.2003 na 7.7.2003. Obtožni predlog namreč obdolžencu očita predmetno ravnanje v noči s 6.7. na 7.7.2003. Ad/1 Očitana kršitev ni podana. Kot izhaja iz podatkov v spisu, so policisti osumljenca (sedaj obsojenca), s katerim so opravili informativni razgovor, poučili v skladu z določbami 4. odstavka 148. člena ZKP (o tem, katerega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum zoper njega, nadalje, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere). Osumljenec se je pravici do zagovornika izrecno odpovedal. S tem, ko so policisti osumljencu zastavljali tudi vprašanja, na katera je odgovoril, prav tako niso bile kršene določbe ZKP in ne Ustava. Potek razgovora oziroma zbiranja obvestil od osumljenca s strani policistov namreč ni nikjer predpisan, mora pa biti izjava osumljenca dana prostovoljno, oziroma zoper njega policija ne sme uporabiti nobene oblike prisile, prav tako ne storiti kaznivega dejanja ali opraviti razgovor v nasprotju z etičnimi merili, oziroma mora biti osumljenec v takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen svojih pravic in da se je sposoben braniti. Pri tem pa ima policija vsekakor pravico zastavljati vprašanja, saj lahko le na ta način pride do obvestil, predvsem pa dovoljenost postavljanja vprašanj policiji izhaja že iz same dikcije ZKP (4. odstavek 148. člena), kjer je jasno navedeno, da mora policist med drugimi opozorili osumljenca seznaniti tudi o tem, da ni dolžan odgovarjati na vprašanja. Kolikor bi bilo namreč postavljanje vprašanj osumljencu s strani policistov prepovedano, zakon nedvomno ne bi vseboval tega pravnega pouka. S tem, ko je policist postavil vprašanje osumljencu in je ta na vprašanje odgovoril, uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem ni postal zapisnik o zaslišanju, saj je zaslišanje osumljenca pred policisti mogoče opraviti le v navzočnosti zagovornika po določbah zakona, ki veljajo za zaslišanje obdolženca v postopku (od 227. do 233. člena ZKP). Na tak neformalni razgovor z osumljencem, ki ga je policija opravila v konkretnem primeru, v skladu z določbami ZKP pa se sodna odločba tudi ne opira (kot to sicer povsem pavšalno zatrjuje zagovornik v zahtevi).

Ad/2 Utemeljena je sicer trditev vložnika zahteve, da so v izreku sodbe določene navedbe (izrek pri dejanjih I/2 in I/4), ki nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, vendar pa se te navedbe ne nanašajo na odločilna dejstva, zaradi česar v zahtevi uveljavljana kršitev ni podana. Da gre za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, se mora nasprotje med izrekom in izvedenimi dokazi (protispisnost) nanašati na odločilna dejstva, ki pa v teh dveh primerih (glede časa storitve in glede navedbe "slednjega zgrabil za srajco in ga zvlekel do kuhinjske omare") nedvomno niso, sicer pa izrek vsebuje vse okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev. Tudi glede dejanja, opisanega v točki I/7 izreka sodbe se navedbe v izreku, da se je obsojenec "ulegel v spalnici na posteljo", ne nanašajo na odločilna dejstva, zakonski znaki tega kaznivega dejanja, da je oškodovanec prišel v stanovanje oškodovane E.K. ter se kljub njeni zahtevi iz stanovanja ni hotel odstraniti, zaradi česar je poklicala policijo, pa so potrjeni tudi z njeno izpovedbo na glavni obravnavi. Sicer pa je oškodovanka, zaslišana pred sodiščem, pojasnila tudi, da so navedbe, ki jih je podala zoper obdolženca v kazenski ovadbi, točne, oziroma povedano drugače, med trditvami v izreku sodbe in izvedenimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

Zagovornik v zahtevi nadalje navaja, da v spisu tudi ni dokazov (glede dejanja, opisanega v točki I/2), da je obsojenec oškodovanki grozil s pištolo in ne, da naj bi ji grozil, da jo bo ubil, prav tako pa tudi njeno družino, vendar je ta očitek protispisen. Oškodovanka je namreč izpovedala, da je grozil tako njej kot tudi drugim, in to s pištolo, da je grozil oškodovanki z orožjem, prav tako pa tudi njej in njenemu fantu, z "metkom" v glavo, kar je potrdila tudi hči oškodovanke, N.K. V.P., zaslišan na glavni obravnavi, o tem, "da bo dobil metek v glavo", zaslišan pred sodiščem, potrditvah zagovornika v zahtevi, naj ne bi govoril, čeprav je v izreku sodbe (dejanje I/6) to izrecno navedeno. Tudi ta očitek zagovornika ni utemeljen. Res je sicer, da je oškodovani P. tedaj povedal, da mu je obdolženec grozil, da ga bo ubil, in to večkrat, ko pa mu je bilo predočeno, da je v predlogu za pregon navedel, da mu je obdolženec grozil, da bo dobil "metek" v glavo, pa je povedal, da je takrat natančno vedel, kakšne besede so bile izrečene, smiselno pa pomeni to to, kar je izpovedal danes. Da je obdolženec res izrekel grožnje, ki so navedene v izreku, in to dobesedno, pa je izpovedala tudi N.K. na glavni obravnavi.

Očitek v izreku sodbe glede dejanja, opisanega v točki I/8, da je obdolženec "z nogo brcnil v priprto spalnično okno", je pomensko enak očitku, ki ga je izrekla oškodovanka, zaslišana pred sodiščem, da je obdolženec "z nogo razbil šipo", saj ne iz ene in ne iz druge navedbe ne izhaja, da bi prišlo do razbitja šipe slučajno, kot to hoče prikazati obramba.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ad/3 S tem, ko je glede dejanja, opisanega v točki I/7 zapisano, da naj bi obdolženec dejanje storil v času od 6.6.2003 na 7.7.2003, sodišče ni prekoračilo obtožbe, temveč gre za očitno pisno pomoto, saj iz teksta v izreku izhaja tudi, da je bilo dejanje storjeno v eni noči (torej iz 6. na 7.7.2003).

Zagovornik v zahtevi sodišču očita še kršitev kazenskega zakona, vendar pa z navedbami, da obsojenec ni imel nikdar prave pištole, temveč le strašilno, da ni imel v zavesti neupravičenosti svojega ravnanja glede vselitve v stanovanje B. ter da ni mogel storiti dejanj v škodo K. dne 1.4.2003 in v mesecu juliju 2003, saj je takrat pri oškodovanki še legalno živel, z izražanjem dvomov v izpovedbe E.K. in V.P. ter navajanjem, da je do razbitja šipe prišlo nehote in po nesreči, ne obrazloži uveljavljanih kršitev, temveč le izraža dvom v dejanske zaključke sodišča. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

S tem, ko zagovornik meni, da je sodišče obdolžencu določilo previsoke kazni zapora, predvsem glede dejanj pod točkami I/2, I/4, I/6, I/3 in I/5, uveljavlja, tako kot v prejšnjem primeru, le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, uveljavljane v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.