15. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Maria Abrama iz Ljubljane, ki ga zastopa Primož Cegnar, odvetnik v Ljubljani, ter Miroslava Zaveršnika iz Vuzenice, na seji dne 15. septembra 2005

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02, 26/03 – ur.p.b., 135/03 in 20/04 – ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnika izpodbijata 430. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki se nanaša na zavarovanje delavcev, ki se jim je po prejšnjih predpisih štela zavarovalna doba s povečanjem. Na podlagi te določbe se z dnem uveljavitve ZPIZ-1 prenehajo uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen v primeru iz četrtega odstavka izpodbijanega člena. Četrti odstavek 430. člena ZPIZ-1 določa, da imajo zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Za zavarovance, ki pogoja določenega števila let pokojninske dobe ne izpolnjujejo, tretji odstavek istega člena določa obvezno vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje. Pobudnika menita, da jima je bilo z ukinitvijo t. i. beneficirane dobe poseženo v njune pridobljene pravice. Ker četrti odstavek 430. člena ZPIZ-1 pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem ohranja le za določeno kategorijo zavarovancev, pa krši tudi načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

B.

2.Ustavno sodišče je pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

3.Člen 430 ZPIZ-1, ki je uvrščen med prehodne in končne določbe Zakona, ureja na novo zavarovanje delavcev, ki se jim je po prejšnjih predpisih štela zavarovalna doba s povečanjem. Po teh predpisih (208. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ92) so bili do štetja zavarovalne dobe s povečanjem upravičeni zavarovanci, ki so opravljali posebno težko in za zdravje škodljivo delo, in zavarovanci, ki so opravljali dela, ki jih po določeni starosti ni bilo mogoče več uspešno poklicno opravljati. ZPIZ-1 je določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (prvi odstavek 430. člena).[1] Za zavarovance, ki so na dan začetka uporabe te določbe delali na delovnih mestih, kjer se je zavarovalna doba štela s povečanjem, in so imeli najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, je zakon še naprej ohranil pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (četrti odstavek 430. člena). Zavarovanci, ki so na dan začetka uporabe 430. člena ZPIZ-1 še delali na delovnih mestih, na katerih se jim je štela zavarovalna doba s povečanjem, in so dopolnili manj kot 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, so bili s 1. 1. 2001 vključeni v na novo uvedeno obvezno dodatno zavarovanje. Institut štetja zavarovalne dobe s povečanjem je bil za te in bodoče zavarovance, ki opravljajo posebno težka in za zdravje škodljiva dela in dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno poklicno opravljati, nadomeščen z obveznim dodatnim zavarovanjem. Tretji odstavek 430. člena ZPIZ-1 določa še, da prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje takšnih delavcev, ki znašajo najmanj toliko, kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve tega zakona, šteje v zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

4.Po prvem odstavku 50. člena Ustave imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, določenimi z zakonom. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Pravice, določene z zakonom, pa se z zakonom lahko tudi spremenijo. V primeru, ko zakon ureditev spreminja za naprej, je varstvo pridobljenih pravic zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (2. člen Ustave). Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Nova ureditev mora biti v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje.

5.V okviru obsežne reforme pokojninskega sistema, ki je bila izvedena z uveljavitvijo ZPIZ-1, je zakonodajalec uredil tudi prenehanje uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Po stališčih, izraženih k predlogu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Poročevalec DZ, št. 54/98), je bila prenova pokojninskega sistema nujna, ker je postalo očitno, da zavarovanci s svojimi prispevki za socialno zavarovanje ne zmorejo zagotoviti sredstev za vse bolj številne upokojence. Cilj reforme je bil zato prilagoditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno zagotavljal socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot tudi sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v zavarovanje in bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij. To pa je nedvomno v javnem interesu. Izpodbijani ureditvi tudi ni mogoče očitati nesorazmernosti. Zakonodajalec je namreč inštitut štetja zavarovalne dobe s povečanjem nadomestil z obveznim dodatnim zavarovanjem. Prispevki za to zavarovanje znašajo toliko, kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje pa jih delodajalec iz svojega dohodka.

6.Tudi očitek, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker je Zakon za določeno kategorijo zavarovancev ohranil pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem (četrti odstavek 430. člena ZPIZ-1), je treba obravnavati v okviru načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in ne v okviru drugega odstavka 14. člena Ustave. Kot je bilo že navedeno, mora biti nova ureditev, ki ukinja ali zožuje pravice, v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. V skladu s tem je zato zakonodajalec za najbolj prizadeto skupino zavarovancev (tj. starejših delavcev) moral določiti prehodno ureditev. Določitev meril, po katerih je to skupino oblikoval, pa spada v polje proste presoje zakonodajalca. Glede na navedeno je zato tudi ta očitek neutemeljen.

7.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]Prvi odstavek 449. člena ZPIZ-1 je določil začetek uporabe 430. člena tega zakona od 1. 1. 2001 dalje.