Jedro

Če je po pogodbi tožnik upravičen do bruto zneska, tožena stranka pa je v skladu z ZDavP-2 plačnik davka, ki mora obračunati, odšteti in nakazati davčni odtegljaj, sodišče tožniku lahko prisodi le neto znesek.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje glede plačila 12.381,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodba sodišča prve stopnje se glede obveznosti plačila 1.790,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do 18.12.2006 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.790,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ter stroških prvostopnega sojenja se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila za delo po ustno sklenjeni pogodbi. Obstoj te pogodbe je med strankama sporen.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 14.172,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do 18.12.2006. V presežku je obrestni zahtevek sodišča prve stopnje zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in napada tisti del prvostopne odločitve, v katerem je del obrestnega zahtevka zavrnjen. Zavzema se za takšno odločitev, da obresti tečejo tudi po 18.12.2006. Pritožba problematizira dve obrestni vprašanji. Prvo se nanaša na samo metodo obrestovanja. Trdi namreč, da je izrek sodišča prve stopnje takšen, da stranko v primeru linearnega obrestovanja prikrajša tudi za tiste obresti, ki še niso dosegle glavnice. V drugem delu pritožbe pa problematizira vprašanje teka obresti po uveljavitvi novele OZ-A (1).

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka vlaga pritožbo proti ugodilnemu delu sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Pritožba v pretežnem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi povzema posamezne dele obrazložitve iz izpodbijane sodbe in k njim dodaja pritožbene navedbe. V okviru tako napadene sodbe pritožba večkrat uveljavlja, da so zaključki sodišča protispisni in nedokazani. Sodišču očita domnevanje določenih dejstev in nedopustno špekulacijo, ki nima podlage v izvedenih dokazih. Tako nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi tožnik delal po navodilih M. G. in M. P. ter B. P. iz DZS. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik delal po navodilih tožene stranke. Pritožba navaja, da je edino, kar se je v dokaznem postopku izkazalo, to, da je delo tožnik opravljal ob sodelovanju z M. P.. A ta ni nastopal kot član tožene stranke, marveč kot predsednik nadzornega sveta O. d.d. Pritožba dalje nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je tožnik ravnal kot direktor družbe v nastajanju. Tudi ta dejanska ugotovitev naj bi v dokaznem postopku ne imela nobene podlage. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da naj bi bil za prokurista družbe O. d.d. tožnik imenovan v okviru projekta ustanovitve družbe M. G.. Dalje pritožba napada dokazno oceno v tistem delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pričanje B. P. prepričljivejše od pričanja M. G.. Napada tudi tisti del dokazne ocene, v katerem sodišče zapiše, da sta izpovedbi S. P. in J. Č. laični in neprepričljivi. V resnici pritožba meni, čeprav tega izrecno ne zapiše, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu vsebinsko prazna. Dalje, naj po stališču sodišča prve stopnje ne bi bilo nobene logične povezave, da je tožnik kot prokurist deloval v svojstvu morebitnega bodočega dela v novi družbi. Pritožba trdi, da celo sam tožnik tega ne zatrjuje. Znova ponavlja, da je vsakršna navodila, ki jih je tožnik dobil od M. P., mogoče šteti le kot navodila predsednika nadzornega sveta O. d.d. in nikakor ne kot navodila izvršnega direktorja tožene stranke, kar M. P. je.

Pritožba še vedno meni, da bi po logiki stvari morala prokurista plačati družba O. d.d. Tožnik po stališču pritožbe ni ravnal v funkciji ustanavljanja družbe M. G.. Do ustanovitve te družbe sploh ni prišlo.

Pritožba meni, da obstoj tripartitnega dogovora ni dokazan in da ne obstaja. Edino, kar je dokazano, je to, da je v skladu z dogovorom tožene stranke in družbe D., tožnik veljal kot kandidat za direktorja družbe M.G. d.o.o. Pritožba dalje napada odločitev sodišča, ki je o višini zahtevka delno odločilo na podlagi pravila iz 216. člena ZPP (2). Meni, da podlaga za uporabo prostega preudarka glede stroškov bivanja v Sarajevu, ni bila podana. Tožnik bi lahko predlagal priče ali pa zaslišanje samega stanodajalca. Ti stroški ne bi bili pretirani.

Pritožba tudi vztraja pri tezi, da tožnik ni upravičen do bruto zneska. Odločitev sodišča prve stopnje po stališču pritožbe kaže na očitno nepoznavanje zakonodaje in sicer tistega dela, ki določa, kaj mora izplačevalec prejemkov odtegniti od bruto zneska.

Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Številne pritožbene navedbe o protispisnosti so pavšalne. V resnici predstavljajo kritiko dokazne ocene. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus dokazne ocene.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Njena bistvena odlika je ta, da ugotovitev o obstoju ustnega dogovora umešča v celoten življenjski kontekst. Nesporno dejstvo je, da je tožnik pol leta opravljal posle v Sarajevu. Nesporno je, da je bil v tem času prokurist družbe O. d.d. ter član Krizne skupine za O. d.d.. Prav tako je neizpodbijana dejanska ugotovitev, da je bil med družbama D. in K. sklenjen dogovor, v skladu s katerim bi tožnik postal direktor družbe M.G. (izjava na listini A3), ki sta jo nameravali ustanoviti obe prej navedeni družbi.

V dokaznem postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožnik kot prokurist družbe O., katerega večinski lastnik je bila tožena stranka, ni prejemal plačila.

Zgoraj navedena dejstva sestavljajo dejanski skelet, ki sicer še ni pravno odločilen. Je pa zato izrazito pomemben z vidika prepričljivosti dejanske teze tožeče stranke na eni ter tožene stranke na drugi strani. Umestitev dejanske teze tožeče stranke v opisan dejanski skelet namreč predstavlja osrednji del dokazne ocene ter tudi osrednji del njenega preizkusa na pritožbeni stopnji. Ta umestitev je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšna, da se spaja v življenjsko prepričljivo celoto. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bili prav poslovni interesi obeh družb (D. in K.) tisti, zaradi katerih je bil tožnik poslan v Sarajevo. Nobenega drugega razumnega odgovora, zakaj bi bil tožnik sicer tja napoten ter nato angažiran kot prokurist družbe O. in član Krizne skupine za družbo O. d.d., namreč ni. Očitno je bil tja prav on napoten zato, ker je bil predviden za direktorja družbe M. G. d.d. ter je prav iz tega razloga (s tem namenom, zaradi uveljavljanja poslovnih interesov družb D. in K. v zvezi z ustanavljanjem družbe M.G.) tam tudi opravljal obe navedeni funkciji.

Tako ugotovljena dejstva niso nedokazana, kot trdi pritožba, marveč so podprta z zaslišanjem tožnika in priče B. P.. Ta del dokaznega gradiva pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiv prav zato, ker se nadvse ustrezno umešča v siceršnji skelet (kontekst) življenjskega primera.

Številne drobce tega življenjskega primera so potrdile prav vse priče. Do razkorakov in nasprotij pa je prihajalo predvsem pri tistih dejstvih, ki so tesno zvezana z vprašanjem, ali je tožena stranka tista, ki je zavezana plačati polovico stroškov za tožnikovo delo ali ne. Po tezi tožene stranke naj namreč takšne obveznosti ne bi bilo, marveč naj bi bili za plačilo zavezani družbi O. (katere prokurist je bil tožnik) ali pa družba D. (katere delavec je bil tožnik – po istem ključu, kot je za delo ostalih članov Krizne skupine za O. d.d. plačevala tožena stranka).

Glede na to, da sta družbi K. in D. nameravali skupaj ustanoviti družbo M. G. d.d., dalje, da je bil tudi njun notranji dogovor tak, da si stroške ustanovitve le-te delita na polovico (to dejstvo je potrdil tudi M. G. – zanikal je le, da bi bila tožena stranka dolžna tožniku karkoli neposredno plačati) ter glede na to, da je bila tožena stranka prevladujoč družbenik v družbi O. d.d., je tudi pritožbeno sodišče sprejelo prepričljivo ugotovitev, da je bil tožnik v Sarajevo napoten s strani obeh družb, da je s soglasno voljo in zaradi uresničevanja poslovnih interesov obeh družb postal prokurist družbe O. ter član krizne skupine.

Na tak način (prepričljivo) ugotovljena dejstva pa potrjujejo tudi nadaljnjo dejansko ugotovitev o obstoju tripartitnega ustnega dogovora, da bo za to delo tudi prejel nasprotno izpolnitev (plačilo). Dalje: ker je šlo za uresničevanje poslovnih interesov obeh družb je tudi prepričljiva ugotovitev, da sta bili za plačilo razdelno (vsaka do ½) zavezani obe družbi – torej D. in K. Glede na celoten življenjski primer je sprejemljiv (prepričljiv) tudi zaključek, da plačilo za delo prokurista s strani družbe O. ni bilo pričakovano glede na preplet personalnega substrata družbe O. in družbe K. Prav iz tega razloga tudi ni bilo predvideno, da bi za delo prokurista tožnik prejel plačilo s strani družbe O.. Tu sedaj ni pomembno, ali je običajno tako, da družba plača svojega prokurista. Tisto, kar je bistveno, je obstoj zaveze tožene stranke, da tožniku plača za delo, na katero je bil napoten s strani nje same (v soglasju z družbo D.).

Pritožbeno sodišče tako sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju tripartitnega dogovora, v skladu s katerim je tožnik odšel opravljat posle v Sarajevo ter v skladu s katerim sta se mu obe družbi zavezali plačati mesečno nagrado. O obstoju takšnega ustnega dogovora, sklenjenega med M. G. kot predstavnikom družbe K., B. P. kot predstavnikom družbe D. in tožnikom, sta izpovedovala tožnik in priča B. P..

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo v tem primeru za pogodbo o delu. Po stališču pritožbenega sodišča je opisana obligacija namreč obligacija prizadevanja, takšna pogodba pa ustreza zakonskemu primeru mandatne pogodbe. A to za rešitev zadeve ni bistveno. V obeh primerih je tožena stranka dolžna izpolniti svojo pogodbeno zavezo – plačati tožniku nagrado. Bistveno je torej, da je tožnik po takšni ustni pogodbi upravičen do plačila.

Glede vprašanja višine pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da je glede na delo višina nagrade enaka tisti, za katero sta se v izjavi (A3) zavezali obe družbi.

Vendar iz te listine izhaja, da sta se obe družbi zavezali plačati bruto znesek. Pritožba tožene stranke zato utemeljeno opozarja, da je tožnik upravičen le do neto zneska plačila. V skladu z 59. členom ZdavP-2 (3) je plačnik davka dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali Zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Šteje se, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, davčni odtegljaj odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je tožnik. Plačnik davka pa je tožena stranka. Slednje izhaja iz 4. odst. 12. člena ZDavP-2, 36. člena istega zakona, 3. odstavka 46. člena istega zakona, 57. člena in 59. člena istega zakona.

Navedeno pa seveda ne velja glede materialnih stroškov, ki naj bi jih imel tožnik z nastanitvijo v Sarajevu. Te je sodišče ugotavljalo v skladu s pravilom po prostem preudarku. Tožnik je trdil, da znašajo mesečni stroški nastanitve v Sarajevu 358,05 EUR. Pravilo o prostem preudarku (216. člen ZPP) določa, da v primeru, ko se ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina tega zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, sodišče odloči po prostem preudarku. Drugi odstavek istega člena še dodatno določa, da v primeru, ko je uveljavljenih več zahtevkov v tožbi, pa eden izmed zahtevkom predstavlja glede na celoto neznaten del, odločanje o podlagi in višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, sodišče o teh dejstvih odloča na podlagi pravila o prostem preudarku. Materialni stroški za bivanje predstavljajo manjši del tožbenega zahtevka. Ta je tudi razmeroma nizek. Glede na to, da so stroški nastanitve nedvomno nastali in da uveljavljani stroški niso pretirano visoki, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da bi bilo njihovo nadrobno ugotavljanje v dokaznem postopku pretirano zamudno in nesorazmerno z vidika temeljnega načela iz 11. člena ZPP.

Odločitev pritožbenega sodišča je zato naslednja. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja pogodbenega dogovora. Ne strinja pa se z materialnopravnim zaključkom istega sodišča, da je tožnik upravičen do bruto zneska. Tako je podan položaj, ko je zaradi napačne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje (ugotovitev neto višine nagrade za tožnika) neugotovljeno. Sodbo sodišča prve stopnje je zato pritožbeno sodišče v obsodilnem delu (izvzemši stroške nastanitve v Sarajevu v višini 1.790,25 EUR) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Podlaga za to odločitev je podana v 355. členu ZPP.

Odločitev o plačilu za stroške nastanitve v Sarajevu v višini 1.790,25 EUR pa je pritožbeno sodišče potrdilo in pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo. Tako je storilo, ker je pritožba proti temu delu sodbe neutemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pooblastilo za potrditev tega dela sodbe ima pritožbeno sodišče v 353. členu ZPP.

V delno ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere javnopravne odtegljaje bi bila tožena stranka dolžna odmeriti ob preračunavanju bruto zneska v neto znesek nagrade. Odločilno torej je, kakšen neto znesek nagrade tožniku glede na dogovor o bodoči plači direktorja (kjer pa bi bil zaposlen) tožniku pripada. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je tožeča stranka postavila podredni zahtevek. Tožena stranka se mu je sicer upirala. Sodišče prve stopnje bo moralo zato presoditi, ali je dopustitev takšne spremembe smiselna za razrešitev spora med strankama.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke problematizira izrek o zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče poudarja, da je izrek o obrestih, ki so bodoča terjatev, pravilen, če se sklicuje na vsakokratni zakon. Pravilen izrek o obrestih je zato opisne narave. To pomeni, da sodišče tožeči stranki prisodi glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenega datuma. Če zakonska pravila določajo, da obresti ob določenem pogoju prenehajo teči, je taka odločitev vsebovana v abstraktnem opisu pravila v sodbi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo v tistem delu, ki se nanaša na obresti od glavnice v višini 1.790,25 EUR (gre za potrjen del sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo tako, da tožena stranka tožeči stranki dolguje znesek 1.790,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do prenehanja obveznosti. Podlaga za odločitev je podana v 5. alineji 358. člena ZPP.

O stroških postopka: Ker je sodba sodišča prve stopnje v pretežnem delu razveljavljena, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odst. 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o celotnih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 83/2008).

(3) Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006).