Jedro

Tožena stranka je postopek spremljanja in ocenjevanja tožničinega poskusnega dela izvedla pravilno in je dokazala, da je bila izpodbijana odpoved iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 podana iz zakonitega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 18. 12. 2019; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25. 12. 2019, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2019 trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 26. 12. 2019 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.658,06 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 4.974,18 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi uveljavlja, da izpodbijane sodbe zaradi nejasnih razlogov ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo neverodostojnim izpovedim prič tožene stranke. S strani tožnice predloženih dokazov pri odločitvi ni upoštevalo. Zmotno je uporabilo določbo 84. člena ZDR-1 o trditvenem in dokaznem bremenu. Neresnični sta izpovedi prič A.A. in B.B., da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi opravljala izključno odprodajo osnovnih sredstev, da je bila o tem obveščena s strani kadrovske službe in da je ob uvedbi v delo podpisala izjavo, da bo opravljala to nalogo. Teh izpovedi ne potrjujejo listinski dokazi. S sklicevanjem na prvi odstavek 31. člena ZDR-1 uveljavlja, da naloga odprodaje osnovnih sredstev v pogodbi o zaposlitvi ni bila navedena in da za opravljanje te naloge ni imela pisnih navodil, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Listina z dne 1. 9. 2019 dokazuje le njeno splošno seznanitev z vsebino, obsegom in zahtevnostjo delovnega mesta. Odprodaje osnovnih sredstev glede na to, da je šlo za njeno glavno nalogo, ni mogoče uvrstiti med „druga dela in naloge po navodilu nadrejenega vodje“. Poleg tega ta naloga spada pod Oddelek za prodajo in marketing, v katerem ni bila zaposlena. Po pogodbi o zaposlitvi je opravljala enake naloge tistim, ki jih je opravljala kot študentka. Edina nova zadolžitev je bila pregled in priprava računov za likvidacijo, kar potrjuje objava prostega delovnega mesta z dne 8. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo usklajenim izpovedim prič tožene stranke, da odpovedi ni prejela zaradi osebnih okoliščin, saj jo je prejela zaradi spora z nadrejeno B.B.. Iz dokumenta Finančne uprave RS, ki ga je prejela 28. 1. 2021, je razvidno, da ji je tožena stranka k plači za mesec december 2019 izplačala dodatek za poslovno uspešnost v bruto znesku 500,00 EUR. To dokazuje, da je bila pri delu uspešna. Neverodostojna je izpoved priče C.C., da sta mu o tožničinem delu poročala druga dva člana komisije, saj je imela komisija le enega člana. Predsednik komisije C.C. je v izpovedi priznal, da tožnice ne pozna, da je ni nikoli videl in z njo sodeloval, kar dokazuje, da njenega dela v resnici ni spremljal. Izpodbijana sodba je bila odposlana istega dne, ko je bila zaključena glavna obravnava pred spremenjenim senatom, kar dokazuje, da senat ni imel vpliva na izpodbijano odločitev. Tožnica predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 8. 2019 za nedoločen čas na delovnem mestu „strokovni sodelavec“ v okviru Poslovnega področja, v Službi J., v Oddelku K., dokumentarno kontrolo in skladiščno poslovanje. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za štiri mesečno poskusno delo. S sklepom uprave tožene stranke z dne 22. 8. 2019 je bila določena komisija za spremljanje poskusnega dela, ki sta jo sestavljala C.C. kot predsednik in A.A. kot član. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica negativno oceno poskusnega dela prejela zaradi nezainteresiranosti za delo, nesamostojnosti, pogostih napak, nezanesljivosti, nenatančnosti, pogostega zamujanja z opravo nalog, neupoštevanja navodil nadrejenih delavcev, telefoniranja v zasebne namene in branja študijskega gradiva med delovnim časom. Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek spremljanja in ocenjevanja tožničinega poskusnega dela izvedla pravilno in da je dokazala, da je bila izpodbijana odpoved iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) podana iz zakonitega razloga, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1, po kateri je v primeru, če delodajalec redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazno breme na njegovi strani. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tem sporu ustrezno zatrjevala in tudi dokazala obstoj zakonitega razloga za podajo izpodbijane odpovedi. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo z njene strani predloženih listinskih dokazov, pri čemer niti ne konkretizira, kateri dokazi niso bili upoštevani. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, predlaganih s strani tožene stranke, ker so bile prirejene za potrebe tega spora. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič B.B., A.A., C.C. in D.D. ocenilo kot verodostojne, ker ni zaznalo, da bi zaradi zaposlitve pri toženi stranki izpovedovale v njeno korist. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanskemu zaključku, da je njeno delo v času poskusnega dela spremljala dvočlanska komisija. Sicer drži, da je predsednik komisije C.C. izpovedal, da sta mu o tožničinem delu poročala „druga dva“ člana komisije (pri čemer je bil član komisije le A.A.), vendar pa ta nedoslednost v izpovedi priče sama po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožničino delo v času poskusne dobe dnevno spremljala član komisije A.A. in tožnici nadrejena delavka B.B., ki sta o tem redno poročala predsedniku komisije C.C.. To potrjujejo izpovedi prič B.B., C.C. in A.A.. Pritožba neutemeljeno opozarja na izpoved priče C.C., da tožnice v času poskusnega dela ni videl ali z njo sodeloval. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je za presojo pravilnosti ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu bistvena ugotovitev, da je bil kot predsednik komisije dobro seznanjen s tožničinim delom, čeprav s tožnico ni imel neposrednih stikov. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je k plači za mesec december 2019 prejela dodatek za poslovno uspešnost v bruto znesku 500,00 EUR. To glede na namen tega dodatka (nagrajevanje vseh delavcev za uspešno poslovanje družbe) ne dokazuje tožničinih navedb, da je bila pri delu v poskusnem obdobju uspešna.

9. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica s strani kadrovske službe ter nadrejenih delavcev B.B. in A.A. pred pričetkom dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi seznanjena s tem, da bo v času poskusnega dela opravljala odprodajo osnovnih sredstev. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da izpovedi prič B.B. in A.A. v zvezi s tem ne potrjujejo listinski dokazi. Skladno z določbo 8. člena ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer ni vezano na nobena dokazna pravila ali hierarhijo dokaznih sredstev. Dokaz z zaslišanjem prič je enakovreden dokazovanju z listinami.

10. Tožnica v pritožbi s sklicevanjem na 31. člen ZDR-1, ki določa bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka njenega dela ne bi smela ocenjevati v zvezi z odprodajo osnovnih sredstev, ker ta naloga ni bila izrecno navedena v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju 3. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem so bile naloge delovnega mesta „strokovni sodelavec“ opredeljene le okvirno, tožnica pa je bila dolžna opravljati tudi druge naloge po ustnem in/ali pisnem navodilu nadrejenega delavca, ter na podlagi dejanskih ugotovitev, da je odprodaja osnovnih sredstev sodila v delokrog tožničinih delovnih obveznosti in ni bila prezahtevna za njeno delovno mesto, pravilno zaključilo, da je tožena stranka delo tožnice utemeljeno ocenjevala v zvezi s to nalogo, čeprav ji je bila s strani nadrejenih delavcev odrejena le ustno.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odprodaja osnovnih sredstev spadala pod Oddelek za prodajo in marketing, v katerem tožnica ni bila zaposlena. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov v spisu (Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 10. 11. 2017, Pravilnika o organiziranosti z dne 17. 11. 2017, Pravilnika o odgovornosti in pristojnosti z dne 17. 3. 2017 in Opisa procesa Komerciala z dne 1. 12. 2015) ter iz izpovedi prič B.B., A.A., C.C. in D.D. pravilno ugotovilo, da je bila odprodaja osnovnih sredstev del področja, na katerem je bila zaposlena tožnica, to je Oddelka za nabavo, dokumentarno kontrolo in skladiščno poslovanje, ki je del Službe za komercialo.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnica ni prejela nobenih pisnih navodil za delo. Nasproten zaključek sodišča prve stopnje poleg izpovedi prič A.A. in B.B. potrjujejo tudi elektronska sporočila A.A. tožnici, iz katerih izhajajo podrobna pojasnila in navodila za delo. Poleg tega je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica s podpisom izjave z dne 1. 9. 2019 potrdila seznanjenost z vsebino, zahtevnostjo in obsegom nalog delovnega mesta, komu je v zvezi s svojimi nalogami in zadolžitvami odgovorna ter s pričakovanim obsegom, kvaliteto in pravočasnostjo izvedenih nalog. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je z izjemo naloge likvidacije računov kot študentka pri toženi stranki opravljala enako delo kot po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve sodbe podalo prepričljive razloge za zaključek, da vsebina tožničinega študentskega dela ni bila enaka vsebini dela v času zaposlitve, pri čemer okoliščina, da je bilo v objavi prostega delovnega mesta „strokovni sodelavec“ z dne 8. 7. 2019 zaželeno poznavanje sistema likvidacije računov, ne vzbuja dvoma v pravilnost tega zaključka.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela zaradi spora z nadrejeno delavko B.B.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B.B., A.A. in C.C. pravilno ugotovilo, da je bila nadrejena delavka B.B. nezadovoljna s tožničinim delom, in ne s tožnico kot osebo, ter da razlog za podajo izpodbijane odpovedi ni bila katera od osebnih (subjektivnih) okoliščin na strani tožnice.

14. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je upoštevaje določbo 154. člena ZPP pravilna odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).