Jedro

Odločba Ustavnega sodišča po eni strani razveljavlja specialno ureditev ZGO-1, ki omejuje krog strank v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem vzpostavlja veljavnost splošne ureditve udeležbe v postopku po ZUP, po drugi strani pa pod določenimi pogoji omogoča uporabo te ureditve tudi za nazaj, za postopke, ki so se končali pred izdajo te odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 351-237/2010-4 z dne 21. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Šmarje pri Jelšah je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za vročitev gradbenega dovoljenja št. 351-198/2010 z dne 29. 3. 2010 ter njeno zahtevo za obnovo postopka. V obrazložitvi navaja, da se navedeno gradbeno dovoljenje nanaša na gradnjo na območju, ki se ureja z občinskim lokacijskim načrtom, zato je po 1. odstavku 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) stranka v postopku izdaje tega dovoljenja le investitor, v obravnavani zadevi A. Tožeča stranka zato nima pravice do udeležbe v postopku.

Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi med drugim navaja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali je predlagateljica vročitve in obnove postopka oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranska udeleženka. Enako kot prvostopenjski upravni organ se sklicuje na določbe 1. odstavka 62. člena ZGO-1 in ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa v skladu z njimi, torej pravilna in zakonita. Navedena določba ZGO-1 je sicer v postopku presoje ustavnosti, vendar do odločitve Ustavnega sodišča velja, kot je zapisana.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je določba 1. odstavka 62. člena ZGO-1 protiustavna, ker tožeči stranki ne zagotavlja ustavne pravice do enakega varstva pravic. Svojih pravic in pravnih koristi namreč ni mogla učinkovito varovati že v postopku sprejemanja lokacijskega načrta, temveč bi bilo to mogoče šele v fazi izdaje gradbenega dovoljenja. Iz tega razloga je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe, zato se tožena stranka nanjo ne bi smela sklicevati, temveč bi morala najmanj prekiniti upravni postopek do odločitve Ustavnega sodišča, ki v tej zadevi predstavlja predhodno vprašanje. Tožeča stranka je v zahtevi za vročitev gradbenega dovoljenja izkazala pravni interes, zato tožena stranka tudi sicer ne bi smela izključiti veljavnosti določbe 43. člena ZUP, po kateri se ima pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženec. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

A. d.o.o. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da ne upravni organ ne sodišče nimata pooblastila, da ne bi uporabila veljavne zakonske norme. Mogoča je celo situacija, ko je za zakon že ugotovljeno, da je protiustaven, pa ga morajo sodišča kljub temu uporabljati. Tudi sicer tožeča stranka nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt prizadete stranke. Ta interes namreč utemeljuje s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za polnilnico mineralne vode, ki pa je v naravi od objekta, ki je predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, oddaljena 4 km in ni z njim v ničemer povezana oziroma nanj ne vpliva. Meni, da ji skuša tožeča stranka z vložitvijo tožbe le škodovati, saj je v ozadju spor v zvezi s podelitvijo koncesije. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev njenih stroškov.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz povzetka prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, sta upravna organa svojo odločitev oprla izključno na določbe 1. odstavka 62. člena ZGO-1 v zvezi z ugotovitvijo, da se nameravana gradnja nahaja na območju, ki je urejeno z občinskim lokacijskim načrtom.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo 1. in 2. odstavek 62. člena ZGO-1. Določilo je tudi način izvršitve te odločbe, in sicer tako, da lahko v primerih, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi 1. odstavka 62. člena ZGO-1, obnovo postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ne glede na roke, določene s tem zakonom, v roku 30 dni od objave odločbe v Uradnem listu RS, pod določenimi pogoji predlagajo tudi osebe, ki sicer niso vložile pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Navedena odločba Ustavnega sodišča torej po eni strani razveljavlja specialno ureditev ZGO-1, ki omejuje krog strank v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem vzpostavlja veljavnost splošne ureditve udeležbe v postopku po ZUP, po drugi strani pa pod določenimi pogoji omogoča uporabo te ureditve tudi za nazaj, za postopke, ki so se končali pred izdajo te odločbe. Ali so ti pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni, in če da, ali je tožeča stranka v svojem predlogu verjetno izkazala okoliščine, na katerega opira predlog (265. člen ZUP), iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, s katero je bil ta sklep potrjen, ne izhaja, zato bo treba te okoliščine ugotoviti v ponovljenem postopku. Iz tega razloga je sodišče v skladu s 3. točko 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po 3. odstavku istega člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek.

Kot je razvidno iz obrazložitve, odločitev sodišča ne temelji na kakršnih koli dejstvih oziroma okoliščinah, ki bi bile med strankami sporne, temveč izključno na presoji pravnih vprašanj. Sodišče je zato v skladu z 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožeči stranki prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka, ki pa je v postopku sodelovala na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Odločitev o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika.