Jedro

Pritožnica se s sklicevanjem na osebne lastnosti oškodovanca ne more razbremeniti svoje odgovornosti, saj mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Osebne lastnosti, ki (so)prispevajo k temu, da so kot posledica škodnega dogodka nastale določene pojavne oblike škode, ki niso običajne (zelo pogoste) posledice takšnih (istovrstnih) škodnih dogodkov, ali da je bil obseg (nepremoženjske) škode večji od običajnega, niso podlaga za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne oseb.

Odškodnina iz naslova prestanega strahu predstavlja enotno odškodninsko kategorijo in se tudi dosoja enotno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da preizkus sodbe ni mogoč, ker ni posebej razvidna odškodnina za primarni strah in posebej za sekundarni strah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 61.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka). V presežku, do zahtevanih 95.000,00 EUR in v drugačnem obrestnem delu, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 4.915,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je v vlogi z dne 8. 10. 2015 utemeljila svoj dvom v strokovnost podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje nevrologije – nevropsihiatrinje dr. A. A. ter predlagala pridobitev mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani oz. postavitev novega izvedenca specialista nevrokirurgije zaradi preveritve pravilnosti ugotovitev izvedenke. Po mnenju tožene stranke nevropsihiatrinja nima ustreznega strokovnega znanja, zato bi moral biti postavljen izvedenec nevrokirurg.

Tožena stranka meni, da je pravno upošteven vzrok škode tudi v predhodnih degenerativnih spremembah na vratni hrbtenici. Navedene spremembe so pri tožeči stranki nastale zaradi opravljanja poklica slikopleskarja, ishemična možganska kap pa je posledica degenerativnih sprememb vratu. Iz odpustnice izhaja, da je tožeča stranka trpela za povišanim krvnim tlakom, krvnimi maščobami, krvnim sladkorjem, kar vse lahko povzroči disekcijo vertebralne arterije. Tudi če je bila poškodba zadobljena v prometni nezgodi 31. 3. 2012, je lahko sprožilni element za nastop bolezenskega stanja le splet okoliščin, ki vključuje predhodne degenerativne spremembe tožeče stranke, starost in genetsko pogojene bolezni roditeljev. Zato bi moralo sodišče toženo stranko obsoditi le na plačilo tiste škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju njenega zavarovanca. Zaključek sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o deljeni vzročnosti, je napačen, saj je ostalo dejansko stanje zaradi pomanjkljive diagnostike in nestrokovnosti postavljene izvedenke nepojasnjeno. Izpodbijana sodba vsebuje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in prepisa zvočnega posnetka ter med samim mnenjem oz. prepisom, saj izvedenka ni izključila drugih morebitnih vzrokov za nastanek škode, ampak se zaradi pomanjkljive diagnostike do njih ni znala opredeliti.

Pritožnica nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila 5.000,00 EUR, saj pravno priznanih bodočih telesnih bolečin, katerih stopnja bi upravičila dosojeno odškodnino, ni. To potrjuje ugotovitev izvedenke, da je izid zdravljenja relativno dober in obstaja možnost izboljšanja zdravstvenega stanja, kar napotuje na sklep, da po običajnem teku stvari ni gotovo, da bodo telesne bolečine trajale tudi v prihodnosti. Med zdravljenjem ni bilo nobenih zapletov; zdravljenje je glede na obseg poškodb trajalo relativno kratek čas ter po pričakovanjih stroke. Odločitev o odškodnini za strah v višini 2.200,00 EUR je arbitrarna, saj je ni moč preizkusiti. Iz obrazložitve ne izhaja, kakšno odškodnino je sodišče prisodilo iz naslova primarnega in kakšno iz naslova sekundarnega strahu. Okoliščina, da je šlo za nepričakovan dogodek, ne more vplivati na višino primarnega strahu, sekundarni strah pa je bil zaradi vpliva medikamentov močno oslabljen. Iz odpustnega pisma Splošne bolnišnice X z dne 18. 5. 2012 ter izvida Term ..., izhaja, da se je zdravstveno stanje tožeče stranke izboljšalo, kar pomeni, da eventualni strah pred možnim nastankom komplikacij in trajnimi posledicami po tej časovni točki ni bil takšne intenzitete, da bi utemeljil odškodnino v višini 2.200,00 EUR, temveč bi bila pravična denarna odškodnina 1.000,00 EUR. Prav tako je previsoka odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 40.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi bila v višini 5.000,00 EUR. Tožeča stranka je pri vsakodnevnih opravilih samostojna in lahko normalno opravlja vse fiziološke potrebe, skrbi zase, vozi avtomobil in v okviru vseh teh aktivnosti ni omejena, niti odvisna od pomoči drugih. Izid zdravljenja je po mnenju izvedenke dober, obstaja še možnost izboljšanja zdravstvenega stanja, kar napotuje na sklep, da po običajnem teku stvari ni gotovo, da bo stopnja zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v bodoče taka, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Redno ukvarjanje tožeče stranke s športom (treniranje ženske ekipe) pa ni z ničemer izkazano. Po presoji pritožnice bi pravična denarna odškodnina iz tega naslova znašala 10.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo novega izvedenca nevrološke stroke, ni utemeljen. Navedeni dokazni predlog je sodišče utemeljeno zavrnilo, saj je postavitev novega izvedenca, kot to določa ZPP v 254. členu, predvidena le v primeru, če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj v nasprotju. Ker je izvedensko mnenje izvedenke nevrologinje popolno in jasno ter brez protislovnosti, je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral biti za izvedenca postavljen nevrokirurg. Izvedenka mag. A. A. je nevropsihiatrinja in je izvedenka s področja nevrologije. Kot je izpovedala, je specializacija za področje nevrologije enotna. Izvedenka je na vsa postavljena vprašanja in pripombe tožene stranke odgovorila. Zgolj pritožničino nestrinjanje z njenimi ugotovitvami pa ni razlog za postavitev novega izvedenca, za kar se pritožba neutemeljeno zavzema.

6. Pritožbeni očitek, ki izpodbija obstoj vzročne zveze med nastalo poškodbo in škodo, ni utemeljen. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je nihajna poškodba vratne hrbtenice, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi 31. 3. 2012, povzročila disekcijo desne vertebralne artene, kar je povzročilo ishemično možgansko kap. Izvedenka ugotavlja, da v medicinski dokumentaciji ni podatkov o kakšni drugi resnejši poškodbi tožeče stranke, ki bi lahko bila vzrok disekciji vertebralne arterije. Prav tako ni zanesljivih podatkov o boleznih ožilja ali boleznih presnove, ki bi lahko prispevale k nastanku poškodbe žilne stene. Tožeča stranka se v preteklosti ni zdravila zaradi disekcije desne vertebralne arterije, prav tako iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je imela kot slikopleskar težave z vratom, vratno hrbtenico ali kakršnekoli druge težave, ki bi jih bilo mogoče povezovati s poklicem slikopleskarja. Druge vzroke za nastanek poškodbe je izvedenka zavrnila v pisnem izvedenskem mnenju (list. št. 62), kot tudi v ustnem mnenju, ki ga je podala na glavni obravnavi 19. 11. 2015 (list. št. 80). Zato pritožbeni očitek, da se izvedenka do drugih možnih vzrokov škode ni znala opredeliti, ni utemeljen. Na prepis zapisnika o glavni obravnavi 19. 11. 2015, kjer je izvedenka podala ustno mnenje, tožena stranka ni ugovarjala, kar pomeni, da se je s pravilnostjo prepisa strinjala. Zato njen očitek o podanem nasprotju med vsebino ustnega izvedenskega mnenja in prepisom zvočnega posnetka ni utemeljen.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med nastalo poškodbo in škodo tožeče stranke. Obstoja drugih vzrokov za nastanek ishemične možganske kapi izvedenka ni ugotovila. Poleg tega se pritožnica s sklicevanjem na osebne lastnosti oškodovanca ne more razbremeniti svoje odgovornosti, saj mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Osebne lastnosti,(1) ki (so)prispevajo k temu, da so kot posledica škodnega dogodka nastale določene pojavne oblike škode, ki niso običajne (zelo pogoste) posledice takšnih (istovrstnih) škodnih dogodkov, ali da je bil obseg (nepremoženjske) škode večji od običajnega, niso podlaga za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne oseb (171. člen OZ).

8. Kot je ugotovila izvedenka, je tožeča stranka neposredno po poškodbi trpela telesne bolečine lažje do zmerne stopnje. Zdravniško pomoč je poiskala v ZD C., nato je bila še dvakrat pri osebnem zdravniku. Zaradi bolečin in omejene gibljivosti vratu so ji bila predpisana zdravila za lajšanje bolečin, ki jih je jemala dva do trikrat na dan. V tem obdobju so bile bolečine zmerno hude. Ob nastopu možganske kapi 12. 4. 2012 pa se je pojavil zelo hud glavobol, ki je zahteval aplikacijo močnih analgetikov v obliki injekcij oz. v infuziji. Dne 14. 4. 2012 je bila tožeča stranka podvržena nevrokirurškemu posegu, bila je pod anestezijo in je prejemala močne analgetike ter sedative. Ves čas zdravljenja na nevrološki kliniki je imela hude bolečine, zato je prejemala terapijo. Po odpustu iz nevrološke klinike je trpela trajne in srednje hude bolečine približno tri mesece, nato pa trajne lahke in občasno srednje hude tri do štiri mesce. V tem obdobju je pretežno mirovala in redno jemala zdravila proti bolečinam. Občasne bolečine, ki so v glavnem lahke, se sprožijo že ob manjših fizičnih obremenitvah. Tožeča stranka je prestala več nevšečnosti: pred nastopom možganske kapi je bila na treh ambulantnih pregledih, dvakrat je bila hospitalizirana v SB Slovenj Gradec (12. 4 – 13. 4. 2012 in 9. 5. – 18. 5. 2012), na nevrološki kliniki je bila hospitalizirana od 13. 4. 2012 do 9. 5. 2012, vključno z zdravljenjem v enoti intenzivne terapije od 14. 4. do 24. 4. 2012, prejemala je terapijo v obliki antikoagulantnega zdravljenja z nizkomolekularnim heparinom (Fragmin v obliki podkožnih injekcij do doseganja samostojnosti), nato doživljenjsko nadaljevanje s peroralno antiagregacijsko terapijo (Aspirin 100), izpostavljena je bila visokim dozam Rtg žarčenja ob CT pregledih (CT možganov 6X, CT angiografiji 2X), dekompresivni kraniotomiji, nameščena je bil v ZVD, med zdravljenjem na Nevrološki kliniki je pretrpela pljučnico, imela je več nevroloških pregledov. Glede na intenzivnost in obseg bolečinskega obdobja (pri čemer bo lažje bolečine trpela tudi v bodoče že ob manjših naporih) ter upoštevaje obseg prestanih nevšečnost je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 19.200,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična, zaradi česar pritožbena graja ni utemeljena.

9. Kot neutemeljeno pritožbeno sodišče zavrača grajo višine prisojene odškodnine zaradi prestanega strahu. Kljub ugotovitvi izvedenke, da je tožeča stranka po nezgodi utrpela relativno kratek intenziven primarni strah, pa je ob upoštevanju ugotovljene intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu (od 12. 4. 2012 do kontrolnih pregledov na nevrološki kliniki – 8. 10. 2012 in 29. 10. 2012) dosojena odškodnina pravična. Odškodnina iz naslova prestanega strahu predstavlja enotno odškodninsko kategorijo in se tudi dosoja enotno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da preizkus sodbe ni mogoč (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni posebej razvidna odškodnina za primarni strah in posebej za sekundarni strah.

10. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in izpovedbe tožeče stranke ugotovilo, da je po nezgodi – kar izhaja iz odločbe invalidske komisije – postala invalid, prej pa je bila polno delovno aktivna (ob nezgodi je bila stara 54 let, slikopleskar). Poleg tega je tožeča stranka opustila vsakršno rekreacijo in športne aktivnosti, s katerimi se je prej ukvarjala, ovirana je celo pri domačih delih in vožnji avtomobila. Zaradi motenj ravnotežja ne zmore dela na višini, njena desnica je manj spretna. Že ob manjših obremenitvah se pojavi utrujenost, poleg tega je po nezgodi pridobila na telesni teži, jemlje antidepresive, zdravila proti visokemu krvnemu tlaku in proti zvišanim maščobam, česar pred nezgodo ni jemala. Da je tožeča stranka opustila vsakršno ukvarjanje s športnimi aktivnostmi, tudi trenerstvo, izhaja iz njene izpovedbe. Zato očitek pritožbe, ki navedeno ugotovitev izpodbija, ni utemeljen. Glede na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 40.000,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična.

11. Tožeči stranki je bila iz naslova nepremoženjske škode dosojena odškodnina v višini 61.400,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 59 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina pravična in primerno umeščena v sodno prakso (primerjaj – Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: stran 159, 161, 163, primeri: II Ips 28/2002, II Ips 507/2004, II Ips 450/2002), zaradi česar pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine ni utemeljeno.

12. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 965.