Jedro

Ker je bila tožena stranka v trenutku začetka stečajnega postopka vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi, lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pa se pridobi šele z vpisom v javno knjigo, tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka lastninske, s tem pa tudi izločitvene pravice ni imela.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi t a izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: pod točko: I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: 1. na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na 22-% lastniškem deležu nepremičnine parc. št. 2404/57 k.o. S., zemljiškoknjižni vložek 2578, v korist tožeče stranke D.P.; 2. na dovolitev vknjižbe lastninske pravice na 22-% lastninskem deležu te nepremičnine v korist tožeče stranke D.P. in 3. da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka; pod točko II. zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, na ugotovitev obstoja prijavljene terjatve tožeče stranke D.P. do tožene stranke v višini 60.000.000,00 SIT z obrestmi v višini temeljne obrestne mere za čas od uvedbe stečajnega postopka do plačila ter da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in pod točko III. tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.204.552,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2005 dalje do plačila v roku 15-ih dni.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ, s katero naj se do pravnomočnosti pravdnega postopka toženi stranki prepove odtujiti, obremeniti in razpolagati z nepremičnino, ki je predmet pravdnega postopka. Ocenilo je, da tožeča stranka niti ni izkazala za verjetno niti da njena terjatev obstoji, niti ni izkazala nevarnosti, da bi zaradi prodaje spornega objekta v stečajnem postopku bila uveljavitev vtoževane terjatve otežena ali onemogočena.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbi.

V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz tožbe nesporno razvidno, da je tožnik dne 28.5.1996 s tožencem sklenil najemno pogodbo za nedokončano stanovanje v nedokončanem poslovnostanovnjskem objektu. Po tej pogodbi se je tožnik obvezal stanovanje dokončati z lastnimi sredstvi. Tožnik je v skladu z najemno pogodbo stanovanje in v sorazmernem deležu tudi okolico objekta dokončal. Ker je v tožbi točno navedel, da je objekt dokončal ter v zvezi s tem tudi predlagal zaslišanje tožnika, mu ni razumljivo, kako je sodišče prišlo do podatka, da objekta ni dokončal, zlasti še, ker tožnika niti ni zaslišalo. To pa pomeni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Objekt je bil na dan podpisa najemne pogodbe dokončan do cca. 33 % vrednosti objekta. Toženec se je strinjal, da glede na vložena sredstva tožniku prizna 22-% lastništvo na objektu. Iz navedenega pa izhaja, da je tožeča stranka pridobila izločitveno pravico oz. je pridobila pravico do vpisa. Zakaj se ni vpisala (v zemljiško knjigo), je popolnoma irelevantno. Temeljno načelo Zakona o pravdnem postopku je načelo pravičnosti in v nasprotju s tem načelom je stališče sodišča, da zaradi tega, ker stranka ni predlagala vpisa v zemljiško knjigo, ne more biti solastnik nepremičnine. Pritožuje pa se tudi glede drugega dela, glede podrednega zahtevka. V zvezi s tem poudarja, da ima tožeča stranka pravni interes in ga uveljavlja.

Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa, kot je razvidno iz pritožbenih navedb, tožeča stranka izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča, da verjetnost obstoja nedenarne terjatve ni podana. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja lastništvo na nepremičnini, saj je tožena stranka vpisana kot lastnik. Ker je tožeča stranka po pogodbi nedvomno upravičena na delni prenos lastništva, ki še ni bil opravljen, je predlagana začasna odredba nujna. V kolikor bi bila tožeča stranka vpisana kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi, tožba, pa tudi predlagana začasna odredba, ne bi bili potrebni. Kar zadeva nevarnost prodaje pa tožeča stranka predlaga vpogled v oglas, iz katerega je razvidno, da je želel stečajni upravitelj prodati (sicer drugo) nepremičnino v času sodnih počitnic. To kaže na veliko verjetnost prodaje.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora, tudi kar se tiče ugotovitve obstoja izločitvene pravice tožeče stranke, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje so, da tožeča stranka uveljavlja ugotovitev obstoja izločitvene pravice na 22-% lastniškem deležu nepremičnine, last tožene stranke; da zatrjuje, da je lastninsko pravico na navedenem delu nepremičnine pridobila na podlagi pravnega posla in da ob začetku stečajnega postopka v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot solastnica vtoževane nepremičnine. Ob takih ugotovitvah pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilni pravni zaključki sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Za odločitev, ali obstaja izločitvena pravica tožeče stranke, je namreč odločilen trenutek nastanka pravnih posledic stečajnega postopka (1. odst. 131. čl. ZPPSL) in ugotovitev odločilnega pravno pomembnega dejstva ali je v tem trenutku tožeča stranka imela lastninsko pravico na delu premoženja, ki ga izloča. Ker pa je bila tožena stranka v trenutku začetka stečajnega postopka vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi, lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pa se pridobi šele z vpisom v javno knjigo, tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka lastninske, s tem pa tudi izločitvene pravice ni imela. Ob začetku stečajnega postopka je torej imela le obveznostno pravni zahtevek na prenos lastninske pravice, ne pa tudi lastninske pravice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem delu popolnoma pravilna. Protispisne in nenazadnje za odločitev tudi nepomembne pa so pritožnikove navedbe da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično temu napačno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo da tožnik objekta ni dokončal in ker o tej okoliščini ni zaslišalo tožnika. Ugotovitve, da tožnik objekta ni dokončal v razlogih sodbe ni. To kar pritožnik povzema kot stališče sodišča, da objekt ni bil dokončan predstavlja napačno povzemanje razlogov sodbe. Sodišče je v obravnavanem delu le povzelo in navedlo vsebino določila 7. čl. najemne pogodbe, ne pa ugotavljalo dejstvo nedokončanja objekta, kot se to prikazuje v pritožbi. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še dodatno poudarja, da ta okoliščina niti ni odločilna za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika zoper točko II izreka sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da uveljavljene terjatve v višini 60.000.000,00 SIT iz naslova vlaganj tožnik kot upnik sploh ni prijavil v stečajnem postopku, zaradi česar nima pravnega interesa za uveljavljanje tega zahtevka. Tožeča stranka to odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj s pavšalno trditvijo, da pravni interes ima in da ga sedaj uveljavlja. Z ničemer pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da terjatve, ki je predmet tega zahtevka sploh ni prijavila v stečajnem postopku. Glede na to, da upnik z zamudo roka ali z neprijavo terjatve v stečajnem postopku izgubi pravico do poplačila te terjatve iz razdelitvene mase, s tem pa tudi pravico do poplačila sploh in da je zato predpostavka za vložitev ugotovitvene tožbe po 2. odst. 181. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predhodna prijava terjatve v stečajnem postopku, je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje v tem delu popolnoma pravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe: Pritožbeno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na 22-% lastniškem deležu sporne nepremičnine. S tako odločitvijo pa je dejansko tudi pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, da že verjetnosti terjatve tožeča stranka ni izkazala. Zato je bilo iz tega razloga potrebno tudi pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrniti.