Jedro

Ker je med tožnikom in toženo stranko prišlo do veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, poseben dogovor o izplačilu odpravnine pa nikoli ni bil sklenjen, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da mu pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v neto znesku 1.112.334,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 199.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za privatizacijo voznega parka. Zato je tožniku in ostalim šoferjem ponudila možnost, da odkupijo vozila za razvoz pekovskih izdelkov in sklenejo z njo "pogodbo o opravljanju voženj v obliki franšizinga". Tožnik je takšen predlog sprejel. Podpisal je izjavo o seznanitvi z osnutkom pogodbe o opravljanju voženj, v kateri je omenjena tudi prodajna pogodba za odkup tovornega vozila in predlagal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 2. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), dne 11.5.2000. Po sporazumu mu je prenehalo delovno razmerje z dnem 5.5.2000. Tožniku je bilo ob izjavi in podpisu sporazuma znano, da ni upravičen do odpravnine, ki bi mu šla le v primeru, če bi mu delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu na podlagi 36.f člena ZDR. Tudi v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja oziroma pogodbi o opravljanju voženj izplačilo odpravnine ni bilo dogovorjeno. Glede na to po odpovedi pogodbe o opravljanju voženj za toženo stranko ni upravičen do odpravnine kot trajno presežni delavec.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Ugotovilo je tudi, da je tožnik s toženo stranko podpisal sporazum, ki ga ni izpodbijal in ki ni predmet njegovega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe, da ga sporazum ne zavezuje in je upravičen do odpravnine, neutemeljene. Za odločitev o odpravnini ni odločilno, če je tožena stranka s tožnikom kasneje sklenila pogodbo o opravljanju voženj, ki jo je 16.12.2002 odpovedala (in pri tem v skladu s pogodbo upoštevala trimesečni odpovedni rok).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje in poudarja, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo sporazumno, saj ga je tožena stranka postavila pred odločitev podpisati pogodbo o opravljanju voženj ali ostati brez kakršnekoli zaposlitve. To sta potrdila priči Z. in P.. Zato so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je očitno odločil, da se bo samozaposlil. Ne drži zaključek, da je vprašanje odpravnine postavil šele ob odpovedi pogodbe o opravljanju voženj. Sodišče prezre pričevanje Z. in P. o tem, da so na prvem sestanku z vodilnimi tožene stranke postavili vprašanje odpravnine in da jim je F. dejal, da odpravnine ne more dobiti, "da pa jim v zameno ponuja sklenitev pogodbe za nedoločen čas". Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov oziroma so ti v nasprotju s tistim, kar so priče izpovedale, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Tožena stranka ga je prisilila k sklenitvi franšizne pogodbe in s tem izigrala določbe delovne zakonodaje, torej ni šlo za prostovoljno odločitev tožnika. Pravica do odpravnine je dolžnost delodajalca in ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, kar potrjuje tudi okoliščina, da je neizplačilo odpravnine določeno kot prekršek in se kaznuje z denarno kaznijo. S tem v zvezi opozarja na uporabo institutov delovnega prava in na neodtujljivost pravice do odpravnine, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.1.2005, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 14/2005. Tožena stranka bi mu morala, če mu ni mogla omogočiti drugega dela, odpovedati pogodbo o zaposlitvi kot presežnemu delavcu in mu v skladu z delovnopravno zakonodajo izplačati odpravnino. Namesto tega ga je na goljufiv način zavedla tako, da so se tožnik in ostali sodelavci odločili za samozaposlitev, kasneje pa mu je brez kakršnihkoli posledic odpovedala tudi pogodbo o opravljanju voženj.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se nanaša le na sodbo sodišča prve stopnje in ne sodišča druge stopnje, ki jo tožnik sploh ne omenja. Tožnik te kršitve tudi ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje! Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o bistvenih kršitvah določb postopa le pred sodiščem prve stopnje in ne tudi sodiščem druge stopnje. Sicer pa je nerazumljivo, v čem naj bi bilo za odločitev v korist tožnika pomembno pričevanje Z. o tem, da so delavci F. (člana uprave tožene stranke) vprašali, ali jim pripada odpravnina, ta pa jim je odgovoril, da odpravnine ni. Ta izpoved v ničemer ne nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo tudi sodišče druge stopnje. Tudi priča P., na katerega se sklicuje revizija, ni izpovedal, da je F. rekel delavcem, da jim v zamenjavo za odpravnino ponuja sklenitev pogodbe o opravljanju prevozov za nedoločen čas, saj iz njegove izpovedi ne izhaja, da je sklenitev pogodbe za opravljanje prevozov za nedoločen čas predstavljala zamenjavo za odpravnino. P. je izpovedal ravno obratno - iz njegovega pričanja med drugim izhaja, da jim je F. predstavil ponudbo za odkup avtomobilov in sklenitev nove pogodbe o opravljanju voženj, ki bi jih delavci opravljali kot samostojni podjetniki za toženo stranko, in v nadaljevanju tudi, da bo tožena stranka v primeru nestrinjanja s tem predlogom "pač videla, ali bodo delavca lahko premestili drugam v okviru tožene stranke, ali pa bo ostal doma". To in ostale izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno povzelo.

Tožnik v reviziji izraža tudi nestrinjanje z ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo sporazumno, da se je sam odločil, da se bo samozaposlil in navaja, da ga je tožena stranka na goljufiv način zavedla, to pa naj bi izhajalo tudi izpovedi prič Z. in P.. Te revizijske navedbe predstavljajo nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je povzelo tudi sodišče druge stopnje. To ne more biti predmet odločanja revizijskega sodišča, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob ugotovitvi, da je med tožnikom in toženo stranko prišlo do veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR in da poseben dogovor o izplačilu odpravnine nikoli ni bil sklenjen, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da bi mu pripadala odpravnina kot trajno presežnemu delavcu. Tožena stranka ni vodila postopka za prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi nujnih operativnih razlogov. Tudi za primer, če tožnik s toženo stranko ne bi sklenil sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in "pogodbe o opravljanju voženj v obliki franšizinga", ni bilo ugotovljeno, da bi mu pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.

Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na pravico delavca do odpravnine kot neodtujljive pravice v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 63/03 z dne 2.2.2005. Neodtujljivost pravice delavca do odpravnine ne pomeni, da mu ta pravica pripada ne glede na način prenehanja delovnega razmerja. Tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS to ne izhaja. Odločba se namreč nanaša le na primer, ko se je delavka vnaprej odpovedala pravici do odpravnine, čeprav ji je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki. Le za takšen primer je Ustavno sodišče zaključilo, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravici do odpravnine po 36. f členu ZDR. Širše ali drugačno tolmačenje v smislu priznanja pravice do odpravnine tudi v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v tej zadevi bi predstavljalo odločitev v nasprotju z zakonom.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.