Jedro

Po 7. odstavku 126. člena KZ je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Namenjena je torej dokazovanju, pri čemer je dokazna vrednost odvisna od vsebine konkretne listine (materialna dokazna moč) in od pristnosti listine (formalna dokazna moč). SWIFT obrazec oz. plačilni nalog je taka listina, s katerimi je obdolženka navedenim podjetjem dokazovala, da sta bili plačili opravljeni in to očitno zato, da je navedena podjetja ne bi več terjala za plačilo dobavljenega blaga, oziroma sta listini dokazovali obstoj določenega (neresničnega) dejstva, v konkretnem primeru pomembnega v razmerju obdolženka - imenovana italijanska podjetja. Zato je povsem irelevantna pritožbena navedba, da je SWIFT obrazec po svoji dejanski in pravni naravi standard medbančnega plačilnega prometa in sočasno omrežje za prenos podatkov, ki ga uporabljajo izključno banke in noben drug subjekt (pravna ali fizična oseba) oziroma da ima SWIFT obrazec pomen in vrednost za pravna razmerja samo med bankami in nikoli med drugimi subjekti.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolžene N.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolžena N.Ž. je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 550,00 EUR odmerjeno povprečnino v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo N.Ž. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od dejanj določilo kazen po dva meseca zapora, nato pa ji na podlagi določb o steku določilo enotno kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J.Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornica vidi v nasprotju med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, ker ni jasno ali je sodišče prve stopnje štelo, da je obdolženka napravila krivo listino (na kar napotuje izrek) ali da je predrugačila listino, ni podana. Res je sicer, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe mestoma nekoliko nerodno izrazilo, da je obdolženka ponaredila originalni SWIFT plačilni nalog, je pa ob tem jasno in nedvoumno zaključilo in zapisalo, da plačilni nalog SWIFT lahko izdela le banka, ki je vključena v SWIFT sistem mednarodnega plačilnega prometa, kar pomeni, da je obdolženka s tem, ko je sama izdelala ta plačilni nalog, naredila krivo listino in je s tem, ko jo je (plačilni nalog SWIFT) poslala po faxu imenovanemu podjetju v Italijo kot dokaz, da je bilo plačilo z njene strani opravljeno, tudi uporabila, kar pa je vsekakor v sozvočju z izrekom izpodbijane sodbe.

Zmotna je tudi ocena pritožnice, da v primeru, ko gre za plačilni nalog SWIFT kaznivega dejanja ponarejanja listin ne more storiti posameznik (fizična oseba). Zagovornica namreč poudarja, da je SWIFT plačilni nalog po svoji dejanski in pravni naravi standard medbančnega plačilnega prometa in sočasno omrežje za prenos podatkov, ki ga uporabljajo izključno banke in noben drug subjekt (pravna ali fizična oseba) oziroma, da ima SWIFT obrazec pomen in vrednost za pravna razmerja samo med bankami in nikoli med drugimi subjekti. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje najprej poudarja, da je po 7. odstavku 126. člena KZ listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Namenjena je torej dokazovanju, pri čemer je dokazna vrednost odvisna od vsebine konkretne listine (materialna dokazna moč) in od pristnosti listine (formalna dokazna moč). Če je listina ponarejena (predrugačena ali kriva listina), bo kaznivo dejanje podano le takrat, ko bo listina spravljena v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost oziroma ko storilec ravna z namenom, da se taka listina uporabi kot prava. V konkretni zadevi je obdolženka izdelala dva obrazca SWIFT plačilnih nalogov, v katerih je lažno navedla, da je bilo plačilo navedenim podjetjem v Italiji sprovedeno preko Nove Ljubljanske banke d.d. na njihov bančni račun. Gre torej za listini, s katerimi je obdolženka navedenim podjetjem dokazovala, da sta bili plačili opravljeni in to očitno zato, da je navedena podjetja ne bi več terjala za plačilo dobavljenega blaga, oziroma sta listini dokazovali obstoj določenega (neresničnega) dejstva, v konkretnem primeru pomembnega v razmerju obdolženka - imenovana italijanska podjetja. Zato je povsem irelevantna pritožbena navedba, da je SWIFT obrazec po svoji dejanski in pravni naravi standard medbančnega plačilnega prometa in sočasno omrežje za prenos podatkov, ki ga uporabljajo izključno banke in noben drug subjekt (pravna ali fizična oseba) oziroma, da ima SWIFT obrazec pomen in vrednost za pravna razmerja samo med bankami in nikoli med drugimi subjekti. Dokumenta sta torej izkazovala lažno vsebino, hkrati pa tudi nista bila pristna, saj nista izhajala od upravičenega izdajatelja, to je banka, ki je vključena v SWIFT sistem mednarodnega plačilnega prometa. V zvezi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da imenovana italijanska podjetja zaradi poznavanja SWIFT tehnologije, predmetnih obrazcev SWIFT, prejetih po faxu s strani obdolženke, nikakor nista šteli kot dokaz, da je bilo plačilo opravljeno, pa pritožbeno sodišče pripominja, da za obstoj predmetnega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec dosegel namen, ki ga je s ponareditvijo (predrugačenjem ali izdelavo krive listine) ali uporabo omenjenih listin zasledoval. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerni posamični, kakor tudi enotno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 183. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženka dolžna plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženkine premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženka povprečnine ne bo plačala v 15 dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.