Jedro

Tožeča stranka se je sklicevala na odškodninsko odgovornost toženca kot bivšega direktorja družbe z omejeno odgovornostjo. Škoda naj bi nastala družbi, zato naj bi šlo za gospodarski spor v skladu s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP. Za gospodarski spor bi šlo, če bi bila tožeča stranka družba. Za takšno situacijo ne gre, saj tožeča stranka ni navedena družba, pač pa fizična oseba, kateri je navedena družba s pogodbo odstopila svojo terjatev do tožene stranke. Stališče tožeče stranke, da gre za gospodarski spor je zmotno, saj predmetne zadeve ni mogoče uvrstiti med zadeve, ki so navedene v 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP. Ne gre za spor med družbo in člani organov upravljanja, kot skuša neutemeljeno prikazati tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za sojenje v tej pravdni zadevi in je za sojenje na prvi stopnji v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Postojni.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da Višje sodišče sklep spremeni in odloči, da je za odločanje o zadevi krajevno pristojno sodišče v Ljubljani in toženi stranki naloži stroške pritožbenega postopka. Izpodbijani sklep je nezakonit. Navaja, da je tožeča stranka v uvodu tožbe pristojnost utemeljevala z naslednjimi dejstvi: gre za uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe zoper bivšega direktorja družbe z omejeno odgovornostjo, ki temelji na določbah drugega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1; skladno s 1. točko prvega odstavka 482. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, uporabljajo določbe ZPP o gospodarskih sporih; vrednost spornega predmeta je pod vrednostjo za okrožno sodišče, vendar gre za gospodarski spor; glede na bivališče toženca je splošno krajevno pristojno sodišče v Novi Gorici; škodna ravnanja so bila storjena v Ljubljani, škoda je družbi A., d.o.o. nastala v Ljubljani; za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo škodno dejanje storjeno ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica; po pravilih o posebni krajevni pristojnosti je pristojno tudi Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožeča stranka je torej uveljavljala krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani na podlagi 52. člena ZPP in stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker gre za gospodarski spor. Kršitev dolžne skrbnosti poslovodje/direktorja družbe z omejeno odgovornostjo predstavlja kršitev določb prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Gre za kršitev z zakonom predpisane skrbnosti, ki ima za posledico neposlovno odškodninsko odgovornost poslovodje. Škoda je družbi A. d.o.o., nastala v Ljubljani, škodna ravnanja so bila storjena v Ljubljani, pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena v Ljubljani, pogodba o odstopu terjatve med A., d.o.o. in B. B. je bila sklenjena v Ljubljani. Tudi nakazilo je bilo opravljeno v Ljubljani. Škodna ravnanja so bila torej izvršena v Ljubljani in tudi odstopljeno terjatev bi družba A., d.o.o., prejela plačano v Ljubljani. Izpodbijani sklep je zato nepravilen. Do navedb tožeče stranke se sodišče sploh ni opredelilo, sklep je ostal neobrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Tudi sicer ima tožeča stranka resne pomisleke glede pravilnosti sklepa v delu, ki se nanaša na določitev stvarne pristojnosti. Družba A. d.o.o., je namreč terjatev prenesla na svojo družbenico in spor poteka med družbenico in poslovodjo družbe. Sklicuje se še na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 3691/2013, ko je bila tožena ista stranka, tožeča pa je bil drugi direktor družbe A., d.o.o. Okrožno sodišče v Ljubljani je v navedeni zadevi štelo, da je pristojno za odločanje in sodišče sprejema različne odločitve v enakih primerih, kar ni sprejemljivo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka se je pri navajanju dejstev, na podlagi katerih je v tožbi utemeljevala pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, in na katere se sklicuje tudi v pritožbi, sklicevala na odškodninsko odgovornost toženca kot bivšega direktorja družbe z omejeno odgovornostjo. Škoda naj bi nastala družbi A., d.o.o., zato naj bi šlo za gospodarski spor v skladu s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP. Za gospodarski spor bi v takem primeru res šlo, če bi bila tožeča stranka družba A., d.o.o. Za takšno situacijo v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni navedena družba, pač pa fizična oseba (sicer bivša družbenica te družbe), kateri je navedena družba s pogodbo odstopila svojo terjatev do tožene stranke. Tožeča stranka torej ne uveljavlja odškodninskega zahtevka, kot zatrjuje, pač pa gre za terjatev tožeče stranke na podlagi cesijske pogodbe. Gre za terjatev, ki jo ima tožeča stranka kot fizična oseba na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene z družbo A., d.o.o. do tožene stranke. Stališče tožeče stranke, da gre za gospodarski spor je zmotno, saj predmetne zadeve ni mogoče uvrstiti med zadeve, ki so navedene v 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP. Zgolj pravna podlaga, ki bo tudi prišla v poštev za presojo, če bo odstopljena terjatev sporna, zato ne more biti relevanten kriterij za opredelitev spora kot gospodarskega. Ne gre za spor med družbo in člani organov upravljanja, kot skuša neutemeljeno prikazati tožeča stranka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede na vrednost spornega predmeta (2.060,94 EUR) stvarno pristojno okrajno sodišče, saj ne gre za gospodarski spor.

5. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je za odločanje o zadevi pristojno Okrajno sodišče v Postojni, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Ne gre namreč za odškodninsko terjatev tožeče stranke, zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbi. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ima toženec bivališče v Postojni in je zato (krajevno) pristojno navedeno sodišče. Ker je navedlo tudi, da gre za terjatev, pridobljeno na podlagi cesijske pogodbe, pa je neutemeljen tudi očitek, da naj bi sklep ostal ne obrazložen, ker se sodišče ni posebej opredeljevalo o tem, kje je bilo storjeno škodno ravnanje in kje je nastala škoda.

6. Na drugo zadevo (V Pg 3691/2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani), za katero niti ni razvidno, da bi bila presojana pred višjim sodiščem, se tožeča stranka sklicuje neutemeljeno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).