Jedro

Na podlagi sklepa o začasnem obračunu stroškov upravne izvršbe ni mogoče ugotoviti, ali so bili stroški izvršbe potrebni in če so sploh nastali. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 356-02-01-172/2003 5203 z dne 22. 10. 2009 in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-328/2006-12 z dne 22. 3. 2010 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ tožeči stranki naložil, naj plača stroške upravne izvršbe za odstranitev objekta velikosti 36,80 m x 13,80 m, ki se gradi na zemljišču s parc. št. 1486 in 1487 k.o. … po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 356-02-01-172/2003 z dne 26. 1. 2005, ki se je začela 26. 6. 2006 in se začasno ustavila 21. 7. 2006, v znesku 82.094,98 € oziroma 19.673.241,51 SIT. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec v roku ni izvršila odrejenega dejanja po navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe, zato je gradbeni inšpektor po predhodni najavi 26. 6. 2006 pričel z upravno izvršbo po drugi osebi. Ta se je izvajala v zgoraj navedenem obdobju po pogodbeni izvajalki A.A. s.p. V nadaljevanju prvostopni organ navaja potek dela po posameznih dneh z navedbo trajanja dela na posamezni dan ter številom delavcem in gradbenih strojev, ki so pri tem sodelovali. Po računu pogodbenega izvajalca, št. 06131 z dne 23. 8. 2006 znašajo stroški izvršbe v navedenem času 81.242,90 €, sestavljajo pa stroške nakladanja in razkladanja strojev in opreme, prevoza strojev opreme in delavcev, nakladanje in odvoz ruševin, stojnino za prevozna sredstva, stroje, opremo in delavce. Cene so v skladu s pogodbo o odstranjevanju in rušenju objektov po izvršljivih odločbah med Inšpektoratom RS za okolje in prostor ter B.B. s.p. Mehanizacija in oprema, ki jo je izvajalec planiral in uporabil za ves čas izvršbe, je primerna glede na namen, to je odstranitev zidanega masivnega objekta. Navedeno število delavcev, strojev in ur izvajalca je v skladu z zapisnikom o izvršbi. Ker je bilo za potek izvršbe potrebno tudi sosednje zemljišče, je izvajalka del izstavila še račun št. 06135 z dne 29. 8. 2006 v znesku 852,08 €, ki ga je ravno tako dolžna plačati tožeča stranka. Vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z izvršbo bremenijo zavezanca in skupaj znašajo 82.094,98 €.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila, ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 0612-328/2006-12 z dne 22. 3. 2010 odločilo, da se v izreku prvostopnega sklepa odpravi tisti del, ki glasi 19.673.241,51 SIT, v ostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni sklep obrazložen v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi ministrstvo se strinja, da ima upravni organ prve stopnje za zaračunane stroške izvršbe, ki jim tožeča stranka ugovarja, podlago v dokumentaciji zadeve. Drugostopni organ meni, da je prvostopnemu organu v obrazložitvi ni treba navajati, katera specifična dela so bila opravljena po posameznih dnevih. To je razvidno iz zapisnikov o izvršbi. Ministrstvo pa meni, da je bilo delo opravljeno v skladu z načelom ekonomičnosti, prisotno je bilo potrebno število delavcev, gradbene mehanizacije in orodij, potekalo je kontinuirano preko celega delovnega dne in niso bili povzročeni nepotrebni stroški. Izvajalec je bil izbran v skladu z določili Zakona o javnih naročilih, kar je ugodneje za zavezanca. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala imeti tožeča stranka možnost izjaviti se o pogodbi o rušenju objektov in izvedbi drugih del po izvršljivih odločbah, saj je bila pogodba že predhodno sklenjena po javnem razpisu. Pri izboru so bile določene tudi cene izvajalca ter plačilo po dejansko porabljenem času za posamezno izvršbo. Z računoma št. 06131 z dne 23. 8. 2006 in št. 06135 z dne 29. 8. 2006 se je tožnik lahko seznanil iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je specificirana količina, cena in vrednost izvedenih del. Dejstvo je, da so stroški z izvršbo nastali, saj je bil naročnik, torej tožena stranka, račune dolžan plačati v roku 30 dni. Ob tem drugostopni organ poudarja, da so ti stroški nastali, ker tožeča stranka ni sama izvršila odrejenega dejanja po sklepu o dovolitvi izvršbe in se je torej strinjala s tem, da se izvršba opravi po drugi osebi. S pričetkom izvršbe je bila seznanjena tudi tožeča stranka, saj je bil, ko se je ta začela na kraju samem navzoč tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Za rušitev objekta v okviru izvršilnega postopka gradbeno dovoljenje ni potrebno, gradbeni dnevnik izvajalca pa se nahaja v spisni dokumentaciji.

Tožeča stranka v tožbi izpodbijani odločitvi očita, da je upravni organ pojasnil, koliko delavcev in kateri stroji so bili prisotni na določen dan na objektu, niti z besedo pa ni pojasnil, katera dela so bila sploh izvedena. Nadalje tožeči stranki ni bila dana možnost vpogleda v pogodbo o odstranjevanju in rušenju objektov po izvršljivih odločbah, št. 2522-06-000030, ki naj bi bila sklenjena s B.B. in se o njej ni mogla izreči, tožeča stranka pa tudi ni prejela računov št. 06131 z dne 23. 8. 2006 in 06135 z dne 29. 8. 2006, na katera se upravni organ sklicuje in tako ni mogoče preveriti ali so ugotovitve in razlogi upravnega organa pravilni. Tožeči stranki tudi zapisniki o izvršbi nikoli niso bili vročeni in ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, prav tako ni bila vabljena na posamezna izvršilna dejanja, zaradi česar ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Razen tega tožeča stranka zatrjuje še, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, ali so ti stroški sploh nastali, saj lahko upravni organ od zavezanca terja samo tiste stroške, ki so dejansko nastali, torej katere je dejansko plačal. Kolikor upravni organ teh stroškov še ni plačal, je namreč že nastopilo zastaranje v skladu s 349. členom Obligacijskega zakonika. Predlaga, da sodišče prvostopni sklep in odločitev o pritožbi iz drugostopne odločbe odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz v aktu navedenih razlogov.

Sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. II U 158/2010-7 z dne 18. 5. 2011, s katero je tožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da je izpodbijana odločitev v skladu s 297. členom ZUP.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. X Ips 341/2011 z dne 4. 4. 2012 reviziji ugodilo in zgoraj navedeno prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je sledilo revidentovi trditvi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je na podlagi sklepa o začasnem obračunu stroškov upravne izvršbe ni mogoče ugotoviti, ali so bili stroški izvršbe potrebni in če so sploh nastali. Vrhovno sodišče zaključuje, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih ugovorov, ki so se nanašali na navedena računa, ki sta bila podlaga za izračun višine stroškov izvršbe. V računu št. 06131 z dne 23. 8. 2006 so sicer specificirani posamezni stroški za opravljeno delo in za uporabo strojev, vendar je v tem računu naveden datum opravljanja storitve 23. 8. 2006 in ne čas opravljene izvršbe, na katerega se sklicuje v svojem sklepu prvostopni upravni organ, to je 26. 6. 2006 do 21. 7. 2006. Iz računa št. 06135 z dne 29. 8. 2006 izhaja, da se nanaša na najem zemljišča, ki se zaračuna v višini 852,06 €, vendar iz tega računa ni razvidno za kakšno najemno razmerje naj bi šlo, navedeno tudi ni časovno obdobje najema zemljišča oziroma obračun najema zemljišča ni specificiran.

Tožba je utemeljena.

ZUP v 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca poprej opozoriti. V skladu s tem določilom je postopal tudi upravni organ v obravnavani zadevi. Ker tožeča stranka z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnila, je upravni organ izdal sklep o izvršbi, ki se je opravila po pooblaščenem izvajalcu del. Takšna izvršba se opravi na stroške zavezanca, torej tožeče stranke. Pri tem pa je, na kar opozarja Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu, na računu št. 06131 z dne 23. 8. 2006, v katerem so sicer specificirani posamezni stroški za opravljeno delo in za uporabo strojev, naveden datum opravljanja storitve 23. 8. 2006 in ne čas opravljanja izvršbe, na katerega se sklicuje v svojem sklepu prvostopni upravni organ, to je od 26. 6. 2006 do 21. 7. 2006. Iz računa št. 06135 z dne 29. 8. 2006 pa izhaja, da se nanaša na najem zemljišča, ki se zaračuna v višini 852,06 €, iz tega računa pa ni razvidno, za kakšno najemno razmerje naj bi šlo in tudi ne časovno obdobje najema zemljišča, saj obračun najema zemljišča ni specificiran. Te okoliščine pa v upravnem postopku niso bile razjasnjene, zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).