Jedro

Oblike ekonomske skupnosti, ko tnujne komponente življenjske skupnosti zakoncev, so lahko zelo pestre. Od bolj rahlih, ko vsak od zakoncev prispeva le določen del svojega zaslužka za skupno gospodinjstvo, do intenzivnih, ko zakonca združita vse svoje zaslužke in ko drug drugega pooblastita za razpolaganje s sredstvi na svojih bančnih računih. Vendar je za obstoj ekonomske skupnosti bistveno, da zakonca vsaj del zaslužka namenjata skupnemu gospodinjstvu in pokrivanju stroškov v zvezi s skupnim premoženjem.

Vzajemna pooblastila zakoncev za razpolaganje s sredstvi na njunih bančnih računih ne morejo predstavljati pogoja za nastanek skupnega premoženja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 28.027 DEM, kar na dan 1.9.1996 znaša 2.497.589 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1996 dalje, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožnico je zavezalo, da mora tožencu povrniti 449.310 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stališče obeh sodišč je, da v obdobju med letom 1993 in razvezo zakonske zveze leta 1997 ekonomska skupnost med pravdnima strankama ni več obstajala (v smislu skupnih sredstev in skupnega ustvarjanja premoženja). Zato sredstva, ki so bila pridobljena v tem času ne predstavljajo skupnega premoženja.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, oziroma se ni opredelilo do listin, ki se nahajajo v spisu. Sodišči sta zato zmotno zaključili, da je ekonomska skupnost med strankama razpadla že leta 1993, ter da sta od leta 1993 do razveze leta 1996 razpolagali vsaka s svojimi denarnimi sredstvi. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi prišlo do drugačnih zaključkov, tako pa je verjelo tožencu in njegovim pričam, čeprav iz njihovih izpovedb izhaja, da so bile poučene, kako naj pričajo. Toženčeve priče so izpovedale, da je toženec prispeval od svoje plače mesečno 50 %, čeprav iz listinskih dokazov izhaja, da je dejansko prispeval le 20 % do 25 %. Sodišči sta zaključili, da tolikšnega premoženja, kot ga zatrjuje tožnica, v štirih letih ni bilo mogoče prihraniti. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako je lahko toženec potem kupil hišo in še posojal denar. Ta denar je bil privarčevan v času do razpada zakonske zveze in sicer tako, da je tožnica s svojo plačo ter petino do četrtino plače toženca preživljala družino, preostanek plače pa je toženec varčeval. To, da je tožnici preklical pooblastilo za razpolaganje z njegovimi sredstvi, ne spremeni dejstev v zvezi z varčevanjem, še manj pa s skupnim premoženjem. Sicer pa je bila tožnica ves čas pooblaščena razpolagati z deviznim računom toženca (tega pooblastila ji ni nikoli preklical).

Napačna je tudi ocena verodostojnosti prič. Zgolj sorodstvo ne more biti razlog, da je priča neverodostojna. Sodišči prve in druge stopnje se sprašujeta, kako sta lahko stranki privarčevali toliko deviz, pri tem pa pozabljata, da jima je vse življenje stala ob strani tožničina mati, ki jima ni samo kuhala in skrbela za njune otroke, pač pa ju tudi finančno podpirala. Med strankama in njo je obstajal dogovor, da se bo stanovanjska hiša, v kateri so živeli, adaptirala. To je bil tudi razlog za intenzivno varčevanje.

Pravdni stranki sta živeli skupaj še po razvezi zakonske zveze in bili leta 1996 skupaj na dopustu v Čatežu. Med njima so bile celo intimnosti. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ekonomska skupnost razpadla že leta 1993. Tožnica in njena mati sta leta 1994 organizirali in izvedli praznovanje toženčevega petdesetega rojstnega dne. Sicer pa je tožnica jasno povedala, da je hotela toženca s tožbo za razvezo zakonske zveze samo prestrašiti, saj je izvedela, da ima drugo žensko. Tega zato tudi nista povedala ne doma, niti prijateljem. Vse do februarja 1997 sta živela kot mož in žena in v tem času imela tudi intimne stike. Stranki sta tako živeli v ekonomski skupnosti vse do toženčeve odselitve v letu 1997, ves ta čas sta imeli skupno gospodinjstvo in skupna sredstva ter sta skupaj varčevali. To, da je toženec leta 1993 tožnici preklical pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na tekočem računu, ne pomeni prenehanja ekonomske skupnosti. Kljub temu sta še naprej živela kot zakonca. Tudi zakonca R. nista zanikala dejstva, da sta se stranki še v letu 1996 razumeli ter skupaj dopustovali v Čatežu (pri čemer si nista delili računov za dopust, pač pa sta jih poravnali iz skupnih sredstev). Nepojasnjeno je, zakaj v skupno premoženje ne spada niti osebni avtomobil, in zakaj ni pomemben spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 419/99, v katerem toženec jasno zatrjuje, da sta stranki tudi v času po letu 1993 ustvarjala skupno premoženje v stanovanjski hiši tožničine matere.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, oziroma, ker se ni opredelilo do tistih, ki se nahajajo v spisu, ni utemeljen. Ne le zato, ker revidentka ne pove, katerih od 52 listin sodišče ni ocenilo (v tej zvezi le pavšalno navede: "v zvezi z nakupom deviz in načinom ustvarjanja premoženja"), in zakaj so te listine pomembne, oziroma katera konkretna dejstva naj bi dokazovale, marveč predvsem, kar so (prav tako) pavšalni in nediferencirani že njeni dokazni predlogi. Tožnica namreč ni pojasnila, katere njene trditve o konkretnih (pravno ali dokazno) pomembnih dejstvih naj bi posamezne listine dokazovale (čeprav bi to v skladu s prvim odstavkom 7. člena in 212. členom Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP/ morala storiti). Če je strankin dokazni predlog pavšalen in nediferenciran, oziroma če stranka sodišče "zasuje" z listinskim dokaznim gradivom (in pričakuje, da bo samo odbralo tisto, ki se mu zdi pomembno), mu v pravnem sredstvu ne more očitati, da ni storilo tistega, kar bi morala storiti stranka sama (prvi odstavek 7. člena in 312. člen ZPP). To, kar je v takem primeru dolžnost sodišča, je, da stranko pozove, naj dokazne predloge dopolni, tako, da jasno navede, katera dejstva naj bi posamezna predložena listina dokazovala (285. člen ZPP). Vendar tožnica sodišču ne očita napak pri materialnem procesnem vodstvu.

Brez pomena je tudi revizijska kritika dokazne ocene izpovedb prič (revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijska zatrjevanja, da sta stranki še leta 1996 skupaj dopustovali v Čatežu, da je hotela tožnica toženca z razvezno tožbo le prestrašiti, da sta vse do leta 1997 živela kot mož in žena, imela tudi intimne odnose ter da je bila tožnica ves čas pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na toženčevem deviznem računu (te trditve so bodisi revizijske novote /ki že spričo prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP niso dovoljene/, bodisi niso med tistimi, ki bi jih tožnica navedla do konca prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma pojasnila, zakaj tega do takrat brez svoje krivde ni mogla storiti /286. člen in 337. člen/). Na te trditve se zato revizijsko sodišče ni oziralo.

Za obstoj skupnega premoženja sta potrebni dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: 1. premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in 2. premoženje mora biti pridobljeno z delom. Zahteva, da mora biti premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, pomeni, da morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Če zakonca brez utemeljenih razlogov ne živita skupaj in zakonska zveza obstaja le formalno, premoženjska skupnost med njima ne obstaja. Že sama definicija zakonske zveze namreč obsega zahtevo po dejanskem obstoju življenjske skupnosti med zakoncema: Prvi odstavek 3. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 16/2004 - ZZZDR) določa, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. Če ta življenjska skupnost zaradi nesoglasij med zakoncema trajno preneha, ni več temeljnega namena oziroma poslanstva zakonske zveze. Zakonca nimata več volje za skupno življenje ter za sodelovanje v ekonomski in emocionalni skupnosti. V primeru, ko so s prenehanjem življenjske skupnosti med zakoncema prenehali, trajno in v celoti, tudi vsi bistveni elementi medsebojnih odnosov med zakoncema, kljub temu, da formalnopravno zakonska zveza še obstaja, zakonitega režima premoženjske skupnosti za premoženje, ki je bilo v tem času pridobljeno, ni mogoče uveljaviti.

Nujna komponenta življenjske skupnosti je tudi ekonomska skupnost to je, da imata zakonca skupen denar za skupno gospodinjstvo in za stroške v zvezi z njunim premoženjem. Oblike ekonomske skupnosti so lahko zelo pestre. Od bolj rahlih, ko vsak od zakoncev prispeva le določen del svojega zaslužka za skupno gospodinjstvo, do intenzivnih, ko zakonca združita vse svoje zaslužke in ko drug drugega pooblastita za razpolaganje s sredstvi na svojih bančnih računih. Vendar je za obstoj ekonomske skupnosti bistveno, da zakonca vsaj del zaslužka namenjata skupnemu gospodinjstvu (ki je pač nujen del vsake življenjske skupnosti).

V konkretnem primeru se je to tudi dogajalo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in to sprejelo tudi pritožbeno sodišče), je toženec določen del svoje plače prispeval za potrebe skupnega gospodinjstva. Tudi če je leta 1993 preklical pooblastilo tožnici za razpolaganje s sredstvi na njegovem tekočem računu, ekonomska skupnost zaradi tega še ni razpadla. Vzajemna pooblastila zakoncev za razpolaganje s sredstvi na njunih bančnih računih ne morejo predstavljati pogoja za nastanek skupnega premoženja. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s kogentnostjo določb o skupnem premoženju zakoncev (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), saj bi jih lahko zakonca (oziroma pogosteje le eden od njiju) preprosto obšla tako, da se ne bi pooblastila za razpolaganje z (vsemi) bančnimi računi.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje dejstvu, da je toženec leta 1993 tožnici preklical pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na tekočem računu ter dejstvu, da je od tedaj dalje za potrebe skupnega gospodinjstva prispeval le določen del svoje plače (s preostalim pa samostojno razpolagal) pripisali odločilen pomen pri presoji, ali med strankama že od leta 1993 dalje ni več obstajala življenjska in ekonomska skupnost, sta zmotno uporabili materialno pravo. Pojmu "življenjska skupnost", ki je bistven element zakonske zveze (prvi odstavek 3. člena ZZZDR), sta dali napačno vsebino. Ker zato nista ugotavljali, kdaj je življenjska (in ekonomska) skupnost pravdnih strank razpadla (ali šele z razvezo, ali pa že prej - npr. s toženčevo odselitvijo), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Kljub temu pa ni odveč opozoriti, da nosi trditveno in dokazno breme za prenehanje (razdor) življenjske skupnosti tisti, komur je to dejstvo v korist. Če namreč zakonska zveza obstaja, je logična (dejanska) domneva (ki pa ima seveda podlago v prvem odstavku 3. člena ZZZDR), da med zakoncema obstaja tudi življenjska skupnost (kot dejanski substrat zakonske zveze).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.