Jedro

Res je sicer, da v ZPP ni točno določeno, v katerem delu tožbe mora biti vrednost spornega predmeta navedena (praviloma v uvodu tožbe), vendar pa mora biti iz te navedbe jasno razvidno, da tožnik z njo določa vrednost spornega predmeta.

Z omejitvijo, ki jo ZPP določa za dovoljenost revizije nista kršeni določbi 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo revizijo tožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 19.10.1999, opr. št. Cp 1442/98. Ugotovilo je, da je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave premoženjskopravni zahtevek, vendar ne zahtevek, katerega predmet je denarni znesek. Zato bi tožnik moral v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo tožnik. Smiselno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je vrednost poravnave navedena v poravnavi sami z dne 30.10.1991. Vrednost je navedena tudi v tožbi in sicer na prvi in četrti strani, saj zakon ne določa, kje mora biti napisana (tožba z dne 30.12.1991). Nadalje je vrednost razvidna iz odločitve sodišča o tem, kakšno sodno takso naj plača tožnik. Sicer pa je Višje sodišče v Mariboru že 17.4.1992 s sklepom opr. št. Cp 517/92 odločilo, da gre za odplačni posel. Z drugačno obravnavo bi bil tožnik oškodovan za približno 2,000.000,00 SIT zamudnih obresti in ostalih stroškov.

Nadalje zatrjuje svoje nestrinjanje s sodno poravnavo in uveljavlja kršitev določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi z njeno veljavnostjo. Navaja še, da je zaradi različnih meril sodišče kršilo tudi človekove pravice in sicer 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru dovoli.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določbe pravdnega postopka, ko sta odločili, da revizija zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena.

Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom od sodišča zahteva, da razveljavi sodno poravnavo, ki je bila dne 30.10.1991 sklenjena pri Temeljnem sodišču v Mariboru, Enoti v Mariboru v zadevi I P 681/90, s katero se je tožnik zavezal, da bo tožencu na račun kupnine za dne 10.9.1990 prodan pianino znamke Pianoforte-Industrie-Compagnie Berlin (št. 1321) vrnil znesek 120.000,00 SIT najkasneje do 31.12.1991, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženec pa se je zavezal tožniku izročiti navedeni pianino najkasneje do 31.12.1991 pod pogojem, da mu bo vrnjena kupnina v navedenem znesku 120.000,00 SIT ter omenjeni pianino dostavljen do avtomobila toženca v ... S podrejenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal ničnost te sodne poravnave.

Res je, da je v besedilu sodne poravnave naveden tudi denarni znesek 120.000,00 SIT. Vendar plačilo navedenega zneska ni predmet tega zahtevka. Navedba obveznosti ene in druge stranke v tožbenem zahtevku v tem primeru pomeni le identifikacijo sklenjene sodne poravnave. Tožbeni zahtevek bi bil sklepčen tudi, če bi bilo v njem navedeno le sodišče, ki je sodno poravnavo izdalo, in številka ter datum te sodne poravnave. Zato veljajo za takšen zahtevek določbe ZPP, ki urejajo dovoljenost revizije za tožbeni zahtevek, ki je sicer premoženjskopravne, vendar ne denarne narave.

V premoženjskopravnih sporih je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo omejena. Če gre za premoženjski spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po tretjem odstavku 382. člena ZPP ta pravica odvisna od višine napovedane vrednosti spornega predmeta. To mora tožnik navesti v tožbi in ta je nato odločilna tudi za dovoljenost revizije (drugi odstavek 40. in drugi odstavek 186. člena ZPP).

Za denarni zahtevek gre vedno takrat, ko tožnik zahteva plačilo določenega denarnega zneska, ko je njegov tožbeni zahtevek dajatveni. V takem primeru je že iz tožbenega predloga razvidno, kolikšna je vrednost spornega predmeta. Ta se med pravdnim postopkom lahko tudi spremeni. Zato zakon v drugem odstavku 382. člena ZPP določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določena zneska. To pomeni, da mora v revizijskem postopku sporni znesek presegati v zakonu določeni mejni znesek. To pa lahko velja samo za dajatvene zahtevke.

Če gre za ugotovitveni, konstitutivni ali oblikovalni zahtevek, je sporno, ali neko razmerje obstoji ali ne, ali je veljavno ali ni. Za takšen primer gre v tej pravdni zadevi. Tožnik zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Zahteva torej ugotovitev neobstoja ali prenehanja določenega razmerja, ne pa plačila določene terjatve oziroma dajatve. Prav zato mu ZPP v drugem odstavka 186. člena ZPP nalaga, da mora v tožbi posebej opredeliti svoj pravni interes in sicer tako, da ga denarno oceni. Vrednost, ki jo navede, je sicer lahko enaka vrednosti ene od obveznosti, ki je razvidna iz tožbenega zahtevka, ni pa to nujno (lahko je manjša ali večja).

Res je sicer, da v ZPP ni točno določeno, v katerem delu tožbe mora biti vrednost spornega predmeta navedena (praviloma v uvodu tožbe), vendar pa mora biti iz te navedbe jasno razvidno, da tožnik z njo določa vrednost spornega predmeta. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na razloge Višjega sodišča v Mariboru v razveljavitvenem sklepu z dne 17.4.1992 opr. št. Cp 517/92. Kvalifikacija sodišča, da je sporna poravnava odplačni posel, sama po sebi še ne pove, kolikšna je vrednost spornega predmeta. Tudi odločitev sodišča, da mora tožnik plačati sodno takso v določenem znesku, ne more nadomestiti tožnikove obveznosti, da oceni vrednost spornega predmeta. Odločitev sodišča ima drugo podlago in drug namen (fiskalni).

Z omejitvijo, ki jo ZPP določa za dovoljenost revizije, končno tudi nista kršeni določbi 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava). Tožnik je v tem postopku obravnavan enako kot drugi tožniki, ki niso ravnali v skladu z navedenimi določbami ZPP. Zakonodaja pozna navedene omejitve že ves čas, odkar je postala revizija izredno pravno sredstvo (od leta 1977 dalje). Ker ustava jamči le dvostopenjsko sojenje (25. člen), je ureditev, ki omejuje možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev, v skladu z njo. Tudi sodna praksa se v daljšem obdobju ni spreminjala (primerjaj npr. pravni mnenji občnih sej Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993 - Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/93 in z dne 14.12.1994 - Pravna mnenja, št. II/94, str. 5).

Če pa revizija ni dovoljena, tudi ni pogojev za meritorno presojo sodb druge in prve stopnje, ki ju tožnik z revizijo izpodbija. Zato se revizijsko sodišče o veljavnosti sporne sodne poravnave ne sme izrekati.

Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje o dovoljenosti revizije pravilno odločili, je tožnikova revizija neutemeljena. Na podlagi 393. člena v povezavi s tretjim odstavkom 400. člena ZPP, jo je revizijsko sodišče moralo zavrniti.