Jedro

Če toženec nasprotuje spremembi tožbe, mora sodišče v vmesnem sporu odločiti, ali naj se sprememba tožbe dopusti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: delno spremeni tako, da je tožena stranka sedaj dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 1,352.400,00 SIT (kar sedaj predstavlja 5.643,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 1.350.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 5.633,45 EUR) od 15.6.2005 do plačila in od zneska 2.400,00 SIT (kar sedaj predstavlja 10,01 EUR) od 1.1.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 293.094,00 SIT (kar sedaj predstavlja 1.223,06 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 do plačila, pod izvršbo, delno razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti zneska 1,350.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 5.633,45 EUR) od 1.1.2002 do 14.6.2005 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1,352.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.400,00 SIT od 1.1.2002 do plačila in od zneska 1,350.000,00 SIT od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 15.6.2005 (datum izdaje sodbe) pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter ji povrniti 293.094,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 do plačila. V presežku za plačilo nadaljnjih 500.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se je pritožil tožnik, uveljavljal pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 500.000,00 SIT in stroške v priglašeni višini. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca o trajanju in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin ter o neugodnostih, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje. Zato je iz tega odškodninskega naslova tožniku prisodilo prenizko odškodnino, saj pravična odškodnina za to obliko škode znaša 1,400.000,00 SIT. Zaradi prenizko določene odškodnine za nepremoženjsko škodo je posledično napačno ugotovljen uspeh strank v postopku. Sodišče prve stopnje pa je očitno pomotoma v izreku izpustilo paricijski rok za izpolnitev obveznosti in klavzulo o izvršljivosti.

Prisodilni del sodbe pa izpodbija toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da odločitev prvostopnega sodišče v tem delu ustrezno spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču prve stopnje najprej očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kljub temu, da se toženec ni strinjal z razširitvijo obrestnega dela tožbenega zahtevka in sprememba tožbe ni bila dovoljena, odločilo o razširjenem tožbenem zahtevku. Ker v nasprotju z določili ZPP ni bilo odločeno o spremembi tožbe, ki ji je toženec nasprotoval, je nerazumljiv in pravno nesprejemljiv izrek prvostopne sodbe, s katerim je sodišče, ki lahko sodi le v okviru postavljenih zahtevkov, toženca obsodilo na plačilo obresti, v skladu z mnenjem Vrhovnega sodišča. Poleg tega za dovolitev razširitve tožbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, glede na to, da je tožnik tožbo spremenil šele tik pred koncem pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi ne obstojijo predpostavke za privilegirano spremembo tožbe. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje upoštevaje določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne bi smelo v obrestnem delu razsoditi v skladu z načelnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je obravnavano razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ, torej v času, ko je veljal še Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po mnenju pritožbe je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da stroški zdravniškega potrdila, ki je pomanjkljivo in v njem vsebovani podatki izhajajo iz ostalih dokaznih listin, predstavljajo potreben strošek postopka, zato jih toženec ni dolžan povrniti. Takšna odločitev je sprejeta brez navedbe pravne podlage in je tako niti ni mogoče preizkusiti. Toženec nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in navaja, da le ta ne ustreza dejansko nastali škodi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku, ki je pretiraval glede telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Poudarja, da tožnik ni utrpel poškodb, ki bi ga zaznamovale za daljše časovno obdobje oziroma zaradi katerih bi bil kakorkoli omejen v svojih aktivnostih. Prvostopno sodišče je pri tem neutemeljeno upoštevalo tudi čas od "padca", kar je očitno nek drug dogodek, do sojenja, kar je nedopustno obrestovanje.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. člen ZOR, na podlagi katerih sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Za škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 1,400.000,00 SIT prisodilo odškodnino v znesku 900.000,00 SIT, kar je upoštevaje pri njem ugotovljen obseg škodnih posledic in v primerjavi z višino odškodnin, prisojenih v zadevah s primerljivo škodo, primerna odškodnina. Prvostopno sodišče je svoje dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin (prestanih in bodočih) ter o neugodnostih, ki so bile povezane z zdravljenjem, oprlo na izvedensko mnenje izvedenca splošne kirurgije in travmatologije dr. A. K., dr. med., specialista kirurga, na katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, in sledilo izpovedbi tožnika, v delu, ko je le ta objektivizirana z ugotovitvami izvedenca, zato so drugačne pritožbene navedbe toženca v tem delu neutemeljene. Ob pravilni uporabi kriterijev iz 200. člena in 203. člena ZOR pa je tudi ustrezno vrednotilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel več poškodb (manjšo rano v predelu desnega uhlja, udarnino in površinsko odrgnino v predelu levega ramena, zlom VII in VIII rebra na levi strani prsnega koša, in udarnino leve ledvice), zaradi katerih je skupno približno štiri mesece trpel telesne bolečine (1 teden hude stopnje, 3 tedne srednje hude intenzivnosti in nadaljnje tri mesece lahke) ter naslednje neugodnosti: šest zdravniških pregledov, RTG slikanji, ultrazvočni preiskavi, tridnevno bolnišnično zdravljenje in jemanje analgetikov. Glede na to, da bo v bodoče ob spremembah vremena le občasno čutil lahke telesne bolečine, ob materialnopravno pravilni uporabi kriterijev o konkretizaciji in individualizaciji nepremoženjske škode ter ob primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah ni podlage za zvišanje prisojene odškodnine iz tega odškodninskega naslova, zato je potrebno pritožbo tožnika v tem delu zavrniti. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženca o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je prisojena odškodnina, kot je pojasnjeno že zgoraj, ustrezno umeščena v okvir pravične denarne odškodnine.

Višino prisojene odškodnine za strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vseh zahtevanih 450.000,00 SIT, izpodbija toženec kot previsoko. Ker pa pritožba ne vsebuje konkretiziranih pritožbenih navedb glede te oblike škode, je sodišče druge stopnje odločitev prvostopnega sodišča v tem delu preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca splošne kirurgije in travmatologije dr. A. K., dr. med., specialista kirurga, da je tožnik dve uri trpel strah, ki je bil ob samem napadu s strani toženca hud, saj se je tožnik zaradi okoliščin fizičnega napada nanj, ko je bilo prisotnih več napadalcev in ki so ga spremljale tudi grožnje z uporabo orožja, celo bal za svoje življenje, temu je sledil hud strah pred morebitnimi nadaljnjimi napadi, pri tožniku pa je bil prisoten tudi sekundarni strah, ki je trajal skupno približno tri do štiri mesece in sicer tri dni kot hud strah pred morebitnimi zapleti pri zdravljenju poškodbe reber in ledvice, ki bi lahko zahtevale tudi operativno zdravljenje, nato dva do tri tedne srednje hud strah zaradi bolečin v prsnem košu, nadaljnjih dva do tri mesece pa še kot zaskrbljenost za dokončno zdravljenje, ni podlage za znižanje odškodnine iz tega odškodninskega naslova. V dosojeni odškodnini so spoštovani kriteriji iz 200. člena ZOR in tudi ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za primerljivo škodo. Ker je v dosojenem znesku ustrezno ovrednotena tako vrsta in intenzivnost strahu (predvsem strahu od fizičnem napadu na tožnika), prav tako pa tudi njegovo trajanje, je potrebno pritožbo toženca tudi v tem delu zavrniti.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1,350.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 5.633,45 EUR) je torej pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Odškodnina je odmerjena glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (II. odstavek 189. člena ZOR), zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca o tem, da je v prisojeni odškodnini neutemeljeno upoštevana časovna odmaknjenost škodnega dogodka, pri čemer je prvostopno sodišče očitno pomotoma zapisalo besedo od "padca" namesto pravilno od "napada", kar pa ni v ničemer vplivalo na pravilnost njegove odločitve.

Zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo so v izpodbijani sodbi prisojene od 1.1.2002, čemur utemeljeno nasprotuje tožena stranka. V konkretnem primeru so bile zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo s tožbo zahtevane od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (v skladu s takrat veljavno sodno prakso). Tekom postopka in sicer s pripravljalno vlogo z dne 17.5.2005 pa je tožnik zahteval, da mu toženec plača zakonske zamudne obresti od te odškodnine od 1.1.2002, kar pomeni spremembo tožbe v smislu II. odstavka 184. člena ZPP, saj je bil tožbeni zahtevek v obrestnem delu povečan. Ker je bila tožba že vročena tožencu, je za takšno spremembo tožbe potrebna njegova privolitev (I. odstavek 185. člena ZPP),vendar je slednji na naroku za glavno obravnavo dne 15.6.2005, kot izhaja iz zapisnika o naroku na list . št. 79 spisa, izrecno nasprotoval razširitvi zahtevka glede zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na takšno jasno izraženo nasprotovanje spremembi tožbe, bi moralo prvostopno sodišče v vmesnem sporu odločiti, ali naj se sprememba tožbe dopusti. Ker v konkretnem primeru ni bil izdan poseben sklep dovolitvi spremembe tožbe (ki bi bila glede na okoliščine te zadeve smotrna) ter je bil postopek zaključen in izpodbijana sodba izdana na podlagi spremenjene tožbe, je podana pritožbeno uveljavljena kršitev določb postopka (184. člena do 186. člena ZPP), ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Zato je potrebno pritožbi toženca v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 1,350.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 5.633,45 EUR) od 1.1.2002 do 14.6.2005 (dan pred izdajo sodbe prvostopnega sodišča).

Sodišče prve stopnje pa je tožniku pravilno prisodilo tudi povračilo stroškov zdravniškega potrdila v višini 2.400,00 SIT, pri čemer res ni navedlo materialnopravne podlage za takšno odločitev, kar ni pomanjkljivost, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus tega dela odločitve. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče te stroške štelo kot premoženjsko škodo, (do povrnitve katere ima oškodovanec pravico v skladu 189. členom ZOR) in je iz razlogov sodbe razvidna tudi njena višina ter izkazanost z listinskim dokazom (priloženo potrdilo o vplačilu). Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenem navedbam o nepotrebnosti zdravniškega potrdila, saj le to izkazuje telesne poškodbe, zaradi katerih je vtoževana odškodnina za nepremoženjsko škodo in je bilo predloženo skupaj s tožbo (takrat mnenje izvedenca medicinske stroke še ni bilo izdelano) kot dokaz o nastanku nepremoženjske škode.

Zaradi neugoditve zahtevi tožnika po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni potreben poseg v odločitev o pravdnih stroških, nastalih v postopku pred prvostopnim sodiščem, v zvezi s katero tožnik navaja le, da je njegov uspeh v pravdnem postopku višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je upravičen do višje odškodnine, kot je bila dosojena z izpodbijano sodbo, vendar neutemeljeno.

Ima pa prav pritožba tožnika, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očitno pomotoma, ni določilo roka, v katerem mora tožena stranka izpolniti v sodbi naloženo dajatev (paricijski rok), zato je sodišče druge stopnje na podlagi 313. člena ZPP to pomanjkljivost odpravilo z delno spremembo izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te odločbe in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prisojeno odškodnino s pripadki v roku 15 dni (II. odstavek 313. člena ZPP)in pod pretnjo izvršbe.

Sodišče druge stopnje je presojalo pravilnost izpodbijane sodbe po stanju na dan njene izdaje, torej po stanju na dan 15.6.2005, zato je obveznost tožene stranke plačati odškodnino in pravdne stroške presojalo v takrat še veljavni valuti (v tolarjih).

Glede na navedeno sta pritožbi delno utemeljeni in sicer pritožba tožnika glede določitve paricijskega roka in pritožba toženca glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od nepremoženjske škode od 1.1.2002 do 14.6.2005, zato jima je je sodišče druge stopnje v teh delih ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in razveljavilo tako, kot je razvidno iz zgornjih razlogov in izreka te odločbe (I. odstavek 354. člena ZPP in 358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni najti nobenih kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi v okviru uradnega preizkusa.

V ponovljenem postopku bo potrebno najprej odločiti o spremembi tožbe glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer v skladu z določilom I. odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka namreč zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Če bo spremembo tožbe dovolilo, pa nato na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 presoditi utemeljenost takšnega razširjenega zahtevka.

Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli glede terjatve, zaradi uspeha le s sorazmerno majhnim delom svojih pritožb nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (I. in II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Določbe ZOR so bile uporabljene na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj gre za sporno razmerje (škodni dogodek z dne 28.3.1997) nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.