Jedro

Ker pritožba ne pove ničesar o tem, katero dejstvo naj bi bilo in iz katere listine naj bi bilo dejstvo napačno preneseno v obrazložitev izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa tega ne ugotavlja po uradni dolžnosti, je očitek o storjeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nekonkretiziran in zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140954/2015 z dne 18. 11. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 332.160,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2015 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2015 do plačila (točka I izreka) in toženki povrniti nadaljnje pravdne stroške 4.966,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka II izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je toženec po pregledu knjig in poslovne dokumentacije družbe V. d.d., sedaj pravnega naslednika, kot so mu v danem trenutku na voljo, ter po podanih informacijah poslovnih procesov, ki so mu na voljo, ugotovil, da na dan vložitve pritožbe zoper sodbo do tožnice nima neporavnanih zapadlih obveznosti, sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovilo in napačno presodilo, da toženec dolguje tožnici celoten iztoževani znesek. Toženec dodatno pojasnjuje, da je v družbi V. d.d., sedaj pravnem nasledniku, prišlo do bistvenih organizacijskih in kadrovskih sprememb, 2. 2. 2015 je bil novo konstituiran upravni odbor s predsednikom - tožencem, prenehalo je pooblastilo prejšnjemu predsedniku upravnega odbora R. S. in ostalima članoma, R. S. je kot direktor družbe samostojno in na lastno odgovornost vodil vse posle družbe, vključno z izpolnjevanjem obveznosti glede poplačila morebitnih obveznosti iz pogodb. Pretekli predsednik je med svojim mandatom užival popolno zaupanje upravnega odbora, kasneje izkazalo, da je bilo zaupanje neutemeljeno, ker je R. S. v času svojega mandata večkrat zlorabil svoj položaj. Družba ter toženec sta zoper preteklega predsednika upravnega odbora vložila kazensko ovadbo ter tudi odškodninsko tožbo za povračilo vse družbi nastale škode zaradi protipravnega in kaznivega opravljanja funkcije poslovodenja med svojim mandatom in po njem je R. S. lagal o opravljenih poslih, zlorabil svoj položaj za sklepanje poslov za svoj račun v imenu družbe ali brez pravne podlage, del škode, ki je nastala zaradi njegovega ravnanja, vključno z neplačevanjem obveznosti družbe, je R. S. že priznal s svojim podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2015. V skladu s povedanim pravna podlaga sklenjenih pogodb o kratkoročnem kreditu, to je predmetnih pogodb, ni jasna in veljavna. Sodišče je napačno odločilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bila med tožnico in družbo V. d.d. veljavno sklenjene tri kreditne pogodbe, s tem je sodišče zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je zatrjeval ter priložil obširne dokaze, da je pravna podlaga podpisanih pogodb sporna, ter da je pogodbe o kratkoročnem kreditu podpisal R. S. za svoj račun, ter da družba in toženec nista bila veljavno zavezana. Sodišče ni preverilo verodostojnosti podpisa domnevnega poroka - toženca, bistveni dokaz - izvedenec grafološke stroke - ki bi izkazal, ali gre za veljavno poroštvo, je zavrnilo. S tem je brez ustrezne in zadostne obrazložitve zavrnilo toženčev dokazni predlog, ni pojasnilo razlogov o nepotrebnosti ali nerelevantnosti, oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. V skladu s povedanim je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaznega predloga zaslišanja izvedenca grafološke stroke, do zavrnitve tega dokaznega predloga pa se je sodišče o sodbi le generično opredelilo. Ker sodišče ni dodatno obrazložilo zavrnitve dokaza toženca, je s tem močno poseglo v temeljno načelo kontradiktornosti v zadevi, dejansko stanje ni bilo nesporno, to je toženec večkrat prerekal, sodišče prve stopnje je dejansko stanje označilo za nesporno ter posledično kršilo prvi odstavek 454. člena ZPP.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbija, da toženec ni v nobeni od pripravljalnih vlog, vloženih tekom tega pravdnega postopka, niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, podal trditev, da podpisi na poroštvenih izjavah niso njegovi in tudi ni predlagal določitve izvedenca grafološke stroke. Tega ni storil, čeprav ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 7. 2016 pozvalo in mu določilo rok za predložitev dokazov in za dopolnitev navedb, ter ga opozorilo, da sicer njegovih kasnejših navedb ne bo upoštevalo. Ugotovilo je še, kar tudi pritožbeno ni izpodbijano, da takšnih navedb in dokaznega predloga toženec ni podal niti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki se ga je udeležil le njegov pooblaščenec, temveč je šele izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, da so podpisi na poroštvenih izjavah sporni.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafološke stroke ni podal pravočasno in tudi ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel podati že prej.

6. Pritožba neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem tudi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ta kršitev je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je zapisano v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami in zapisniki, ko torej sodišče vsebino dokazne listine napačno povzame, ko je torej v obrazložitvi sodbe napačno prenesen določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva.

Ker pritožba ne pove ničesar o tem, katero dejstvo naj bi bilo in iz katere listine naj bi bilo dejstvo napačno preneseno v obrazložitev izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa tega ne ugotavlja po uradni dolžnosti, je očitek o storjeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nekonkretiziran in zato neutemeljen.

7. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzeto natančno pojasnilo, da toženec ni kljub opozorilu pravočasno dopolnil niti trditvene niti dokazne podlage.

8. Očitek, da se je sodišče prve stopnje v sodbi le generično opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem grafologom, pomeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa prav tako ni utemeljen.

Glede na zgoraj povzete razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo toženčev dokazni predlog, je pritožbeno sodišče presodilo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje jasna, izčrpna in procesno pravilna. Ob pravilni ugotovitvi, da je dokazni predlog prepozen, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati še s presojo potrebnosti in primernosti dokaza z izvedencem grafološke stroke.

9. Pritožbeno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso uresničene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od drugih tistih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva: - da med strankama ni bilo sporno, ker toženec ni nasprotoval tožničinim trditvam, da so bile med tožnico in družbo V. d.d. sklenjene tri pogodbe o kratkoročnem kreditu, in sicer pogodba št. 1624741 z dne 10. 4. 2015 v višini 235.000,00 EUR z letno obrestno mero 5,30 %, pogodba št. 1599674 z dne 15. 7. 2014 v višini 82.500,00 EUR z letno obrestno mero 6 % in pogodba št. 1590731 z dne 25. 4. 2014 v višini 245.000,00 EUR z letno obrestno mero 6,5 %, - da sta pogodbeni stranki za zavarovanje obveznosti iz vsake kreditne pogodbe določili več sredstev zavarovanj, nista pa določili vrstnega reda, po katerem je tožnica upravičena uveljavljati zavarovanja, - da je dve predmetni kreditni pogodbi podpisal kot direktor in zakoniti zastopnik družbe V. d.d. R. S., eno pogodbo pa je kot zakoniti zastopnik in direktor iste družbe podpisal toženec, - da v tej pravdi uveljavlja tožnica zoper toženca plačilo neplačanih zapadlih kreditnih obveznosti iz naslova solidarnega poroštva, - da tožnica v drugem pravdnem postopku uveljavlja plačilo iz naslova kreditnih pogodb zoper kreditojemalca V. d.d., oziroma pravnega naslednika M., v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Celju, v katerem toženec ni pravdna stranka, - da je toženec trdil, da je pravna podlaga (zahtevka) sporna, ker je dve pogodbi podpisal prejšnji direktor, toženec pa ni prerekal podpisanih poroštvenih izjav, iz katerih izhaja solidarno poroštvo (da se je toženec zavezal kot porok in plačnik) toženca za obveznosti kreditojemalca iz navedenih vseh treh kreditnih pogodb, - da družba V. d.d. ni izpolnjevala obveznosti po kreditnih pogodbah, - da je tožnica z obvestilom z dne 6. 10. 2015 toženca kot poroka dne 14. 10. 2015 obvestila o stanju dolga, ki je na dan obvestila znašal 241.594,94 EUR, toženec je obvestilo prejel, - da dolg družbe V. d.d. na dan 30. 10. 2015 znaša 332.160,42 EUR, - da tečejo zakonske zamudne obresti od ugotovljene obveznosti od 31. 10. 2015 dalje do plačila, - da toženec z ničemer ni dokazal ugovora, da so bile plačane vse obveznosti po navedenih kreditnih pogodbah, trdil pa tudi je, da mu višina dolga ni znana in da se je s tožnico poskušal dogovoriti za reprogram obveznosti, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da zaradi odtujene dokumentacije ne ve, kakšna je njegova obveznost, - da toženec ni zatrjeval, da je obveznosti poravnal sam in ni konkretizirano prerekal višine tožbenega zahtevka, niti teka zahtevanih zamudnih obresti.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke: - da je neutemeljen toženčev ugovor litispendence, - da je sodišče kot nesporno štelo, da so bile (kreditne) pogodbe veljavno sklenjene, ker so navedbe o spornosti pogodb pavšalne, neobrazložene in neizkazane, zato ne zadostujejo za izpodbijanje, - da so veljavne poroštvene izjave in iz njih izhajajoče solidarno poroštvo toženca, - da porok kot plačnik odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev ali od glavnega dolžnika ali od poroka ali pa od obeh hkrati in da ima pravico izbire tožnica, - toženec kot solidarni porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, ki na dan 30. 10. 2015 skupaj z glavnico in nateklimi obrestmi znaša 332.160,42 EUR, od 31. 10. 2015 pa je dolžan plačati tudi zamudne obresti, - ker je s sodbo sodišča prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka, je toženec dolžan plačati tožnici tudi s sklepom o izvršbi odmerjene stroške 44,00 EUR in ji povrniti še nadaljnje pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici v višini 4.966,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če jih toženec ne bo plačal v 15 dnevnem roku za izpolnitev.

12. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljeno kot nesporno dejstvo, da so bile kreditne pogodbe veljavno sklenjene, je dejansko nekonkretizirano prerekano dejstvo, da so bile kreditne pogodbe veljavno sklenjene. Saj tako izhaja iz šeste alineje točke 10 te obrazložitve zgoraj povzetega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Nekonkretizirano (pavšalno) prerekano dejstvo namreč ni sporno dejstvo, vendar ta sicer netočna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve. Nekonkretizirano prerekanih dejstev ni potrebno dokazovati, kot ni potrebno dokazovati nespornih dejstev. Nekonkretizirano prerekana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

13. Ob neizpodbijanih ugotovljenih dejstvih, da je dve od predmetnih kreditnih pogodb podpisal R. S. kot zakoniti zastopnik kreditojemalca družbe V. d.d., eno od predmetnih kreditnih pogodb pa toženec sam tudi kot zakoniti zastopnik iste družbe, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča prve stopnje, da toženčeve navedbe o reorganizaciji družbe, kadrovskih spremembah in nepravilnostih ter kaznivih dejanjih prejšnjega direktorja za to pravdo niso pravno odločilne. Pravno odločilno dejstvo v razmerju do tožnice je le, da je predmetne kreditne pogodbe podpisal direktor, torej zakoniti zastopnik kreditojemalca in da je poroštvene izjave podpisal toženec kot porok in plačnik. V razmerju do tožnice sta na podlagi kreditnih pogodb družba V. d.d., na podlagi poroštvenih izjav pa toženec veljavno zavezana.

14. Toženec ni zatrjeval, da je izpodbil veljavnost predmetnih kreditnih pogodb in poroštvenih izjav. Sodišče prve stopnje bi sicer bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na ničnost teh (9. člen Obligacijskega zakonika), vendar pa toženec ni zatrjeval dejstev, ki bi utemeljevala ničnost predmetnih kreditnih pogodb in poroštvenih izjav. Upoštevaje določbe prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP pa je pravdno sodišče glede dokazovanja in ugotavljanja dejstev vezano na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank.

15. Neupoštevna je pritožbena navedba, da na dan vložitve te pritožbe kreditojemalec V. d.d., oziroma sedaj njegov pravni naslednik, nima neporavnanih zapadlih obveznosti do tožnice in da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo ter posledično napačno presodilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Če je bila obveznost po predmetnih kreditnih pogodbah poravnana v času po koncu glavne obravnave v predmetni pravdi, kakor je razumeti pritožbeno navedbo (da na dan vložitve te pritožbe kreditojemalec nima neporavnanih zapadlih obveznosti), to dejstvo ne more vplivati na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, ki je presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi ugotovljenih in znanih dejstev, ki so obstajala v času opravljene glavne obravnave in izdane izpodbijane sodbe. Če je terjatev do tožnice po izpodbijani sodbi dejansko poravnana, pa ne bo potrebno njeno uveljavljanje v izvršilnem postopku na podlagi te sodbe sodišča prve stopnje.

16. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 1012., 1013. in 1019. člena Obligacijskega zakonika, ki jih je tudi citiralo, zato glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnica pa ni priglasila pritožbenih stroškov, zato o teh ni odločeno.