Jedro

Iz podatkov sodnega spisa in pritožbenih navedb izhaja, da tožnik kljub pozivu na dopolnitev predloga za taksno oprostitev ni predložil ustreznih listin, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik ni izkazal zatrjevanega težkega premoženjskega stanja in je njegov predlog pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker tožnik kljub posebnemu pozivu sodišča prve stopnje ni predloži dokazil iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB1), iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do oprostitve plačila sodnih taks.

2. Tožnik z laično pritožbo predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev njegovi prošnji za taksno oprostitev. Sodne takse ni zmožen plačati. Ustrezne listine je že predložil v postopku za priznanje brezplačne pravne pomoči in v drugem postopku, na katerega se sklicuje. Da bi zadostil formalnim pogojem, pa pritožbi prilaga tudi listine, s katerimi dopolnjuje prošnjo za brezplačno pravno pomoč. V tem postopku ne gre le za taksno oprostitev, ampak za celotno njegovo zadevo, ki se nanaša na RTV naročnino, zato naj se njegove vloge ne obravnavajo ločeno. Dne 22. 4. 2008 je prejel poziv na dopolnitev prošnje za oprostitev plačila sodnih taks, poleg tega pa mu je isti sodnik enak poziv poslal tudi 23. 4. 2008. Na slednji poziv sodišča je odgovoril z vlogo z dne 9. 6. 2008, kateri je priložil tudi dokumente, za katere je menil, da jih je treba predložiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dne 1. 10. 2008 je začel veljati Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08), ki v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Vrhovno sodišče je zato v tem primeru, ko se je postopek začel pred uveljavitvijo ZST-1, pri odločanju uporabilo določbe ZST.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, mora v skladu s 13. členom ZST stranka izkazati obstoj pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, kar stori s predložitvijo v tretjem odstavku 13. člena ZST predpisanih listin (zadnja odločba o dohodnini stranke in njenih družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju). Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, kar s svojimi navedbami potrjuje tudi tožnik sam, kljub pozivu sodišča prve stopnje tožnik v zahtevanem petnajstdnevnemu roku, niti kdaj kasneje v obravnavanem postopku, ni predložil ustreznih listin v smislu tretjega odstavka 13. člena ZST. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik ni izkazal zatrjevanega težkega premoženjskega stanja, to je, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja, in je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrnilo.

6. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove pritožbene navedbe, da je ustrezne listine že predložil v zvezi s predlogom za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma v drugem upravnem sporu (U 203/2008) oziroma postopku, in tudi ne predložitev listin skupaj s pritožbo. Ker se tožnik niti v tožbi niti kdaj kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje v obravnavani zadevi ni skliceval na prej predložene listine oziroma na listine iz nekega drugega upravnega spora, ni utemeljeno pričakovati, da bo take listine iskalo sodišče po uradni dolžnosti, saj je po 13. členu ZST trditveno in dokazno breme za oprostitev plačila sodnih taks na stranki. Vrhovno sodišče pa pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more upoštevati listin, ki jih je tožnik priložil šele svoji pritožbi. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega prvostopnega sklepa se namreč presojata glede na dejansko in pravno stanje zadeve, ki je obstajalo ob odločanju sodišča prve stopnje, takrat pa listin, ki jih je tožnik priložil šele pritožbi, sodišče prve stopnje ni imelo. Kot nova dejstva in dokaze bi jih Vrhovno sodišče lahko upoštevalo le, če bi tožnik izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), česar pa niti ne zatrjuje.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.