Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom popravilo II. točko izreka delne sodbe in sklepa I U 62/2019-56 z dne 18. 1. 2022 tako, da je znesek 192.990,00 EUR, naveden na koncu povedi, nadomestilo z zneskom 143.990,00 EUR.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče pojasnilo, da so bile v izračun obveznosti v znesku 192.990,00 EUR pomotoma vključene tudi obresti od odpravljenega dela davčne obveznosti iz I. točke izreka delne sodbe in sklepa z dne 18. 1. 2022, s katero je sodišče tožbi delno ugodilo in prvostopenjsko odločbo davčnega organa odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero davka od prejete gotovine v znesku 500.000,00 EUR. V II. točki izreka je v preostanku tožbo zavrnilo in odločilo, da znaša odmerjeni davek 84.700 EUR, temu ustrezno pa je treba zmanjšati tudi celotno davčno obveznost, naloženo v plačilo (glavnica in obresti). Sodišče je v popravnem sklepu pravilno izračunalo navedeni znesek, pri čemer je upoštevalo zgolj obresti, ki se nanašajo na neodpravljeni del glavnice. Obresti je obračunalo za obdobje od 8. 5. 2007 do 4. 5. 2017 po 7 % obrestni meri od glavnice 84.700 EUR, tako da celotna obveznost znaša 143.990,00 EUR.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper popravni sklep vložila pritožbo. V njej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o znesku zamudnih obresti kršilo določbi 48. in 50. člena ZUS-1. V tožbi je namreč nasprotovala uporabi 95. člena Zakona o davčnem postopku1 (v nadaljevanju ZDavP-2) za čas od 8. 5. 2007 do 4. 5. 2017, ker je davčni organ navedeno zakonsko določbo uporabil retroaktivno. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je v III. točki izreka delne sodbe in sklepa prekinilo postopek v zvezi z odmero obresti (ker je obračun obresti po 95. členu ZDavP-2 za postopke, ki so tekli pred 1. 1. 2017, predmet ustavne presoje), samo izračunalo obresti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v zvezi z II. točko delne sodbe in sklepa odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes. To velja tudi za pritožbeni postopek. Na obstoj pravnega interesa, ki se kaže v tem, da bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom pomenil določeno pravno korist za stranko, ki je brez tega ne bi mogla doseči oziroma izboljšanje njenega pravnega položaja, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Posledica pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo je njeno zavrženje (343. in 365. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi.

8. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ob tem dodaja, da je pritožnica zoper navedeno II. točko izreka delne sodbe in sklepa vložila tudi predlog za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče pa jo je s sklepom X DoR 170/2022 z dne 18. 5. 2022 dopustilo prav glede vprašanja pravilnosti odmere obresti ob hkratni prekinitvi upravnega spora do odločitve Ustavnega sodišča.2 Navedbe iz obravnavane pritožbe bodo torej predmet revizijske obravnave.

9. Ker pritožnica ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da kadar davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka oziroma od poteka roka za vložitev davčne napovedi oziroma od dneva neupravičeno vrnjenega davka, iz razlogov, ki so na strani zavezanca za davek, do izdaje odločbe obračunajo obresti po obrestni meri 7 % letno. Za čas od izdaje odločbe do njene izvršljivosti ne tečejo obresti. 2 Revizija je bila dopuščena zaradi pravnega vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa izrecno odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2?