Jedro

Zavarovanec ni upravičen do povračila potnih stroškov, ki jih ima v zvezi s spremljanjem svojega otroka, ki se šola oziroma usposablja v Zavodu za usposabljanje slušno in govorno motenih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo območne enote tožene stranke Ravne na Koroškem z dne 21.5.1993, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo glede povračila potnih stroškov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičen do povračila potnih stroškov, ki jih ima v zvezi s spremljanjem svojega otroka S., ki se šola oziroma usposablja v Zavodu za usposabljanje slušno in govorno motenih, Maribor. Po določbi 40. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št.9/92 in 13/93 - ZZVZZ) ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stoškov, kadar uveljavlja pravice iz 1.,2.in 3. točke 23. člena tega zakona, če mora (med drugim) potovati k zdravniku ali v zdravstveni zavod v drug kraj. Tožnikov otrok je v navedenem zavodu prvenstveno zaradi usposabljanja oziroma šolanja, to je osnovnega izobraževanja in ne zaradi storitev medicinske rehabilitacije.

Tožnik v tožbi navaja, da je zmotno pravno stališče tožene stranke, da se tožnikov sin S. v omenjenem zavodu ne nahaja zaradi storitev medicinske rehabilitacije. Ta zavod je ne samo socialni in šolski zavod ampak tudi zdravstveni zavod. Tožnikov sin je v zavodu vključen v šolanje in rehabilitacijo, ker potrebuje redno specialno logopedsko obravnavo, ki mu jo nudijo logopedi z izvajanjem zdravstvenih storitev.Potreba po takih storitvah pa je razvidna tudi iz potrdila navedenega zavoda z dne 20.7.1993 (ki ga je tožnik priložil tožbi) ter iz izvida Univerzitetnega zavoda za rehabilitacijo, Ljubljana, ki se nahaja v upravnih spisih. Zato meni, da je po zakonu upravičen do povračila potnih stroškov. Sicer pa mu je tožena stranka oziroma njena območna enota do konca leta 1992 redno izplačevala te potne stoške. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna pravico do povrnitve uveljavljanih potnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Navaja, da vztraja pri razlogih svoje odločbe. Zavod, v katerem se nahaja tožnikov sin ni zdravstveni zavod, ampak je vzgojno - izobraževalni zavod, katerega dejavnost se financira iz republiškega proračuna. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št.9/92 - ZZDej) določa, kaj se šteje za zdravstvene dejavnosti. Na podlagi 8. člena tega zakona lahko tudi zavodi za usposabljanje in izobraževanje otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju opravljajo zdravstveno nego in rehabilitacijo za svoje oskrbovance. V tožnikovem primeru pa ne gre za zdavstveno rehablitacijo, torej za povrnitev funkcij oziroma sposobnosti, ki jih je zavarovanec že imel, temveč za habilitacijo, to je pridobitev oziroma usposobitev funkcij, ki jih zavarovanec nima oziroma jih nikoli ni imel. V vzgojnoizobraževalnem zavodu se tožnikov sin šola, ob tem pa lahko obiskuje tudi logopeda ali drugega pedagoškega delavca.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena v zvezi s 3. alineo 1.točke 1. odstavka 23. člena že citiranega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima zavarovana oseba pravico do povrnitve potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, če mora potovati v drug kraj k zdravniku ali v zdravstveni zavod. V obravnanem primeru je glede na tožbene navedbe, sporno samo vprašanje ali je zavod, v katerem se nahaja tožnikov sin, zdravstveni zavod. Po mnenju sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da gre za vzgojno - izobraževalni zavod in torej ne za zdravstveni zavod, ne glede na to, da ta zavod lahko po veljavnih predpisih (8.člen zakona o zdravstveni dejavnosti) za svoje oskrbovance opravlja zdravstveno rehabilitacijo in tudi drugo osnovno zdravstveno dejavnost, ki jo sicer opravljajo zdravstveni zavodi. Sodišče glede tega soglaša z že navedenimi razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo, zato teh razlogov ne ponavlja. Da zavod za usposabljanje otrok z motnjami v razvoju ni zdrastveni zavod temveč vzgojno -izobraževalni zavod, ki ga ustanavlja in financira republika, izhaja tudi iz več določb (2. odstavek 2., 4. odstavek 6.,4.točka 9., 3. odstavek 11., 2.odstavek 40. člena) zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št.12/91-I). Tožbene navedbe, da je tožnik do konca leta 1992 dobival povrnjene te potne stroške, niso relevantne za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, saj iz tožbe ne izhaja, da je območna enota tožene stranke to izplačevala na podlagi pravnomočne odločbe, s katero bi tožniku bila priznana pravica do povrnitve potnih stroškov.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori niso utemeljeni. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Uradni list RS, št. 1/91-I).