Jedro

Akt, s katerim Sodni svet odloči, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, je posamični akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika. Odločitev Sodnega sveta, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo predlagal v izvolitev v Državni zbor, je po tem, ko o vseh prijavljenih kandidatih prejme mnenje personalnega sveta in ministrstva, pristojnega za pravosodje, stvar njegove proste presoje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na svoji 138. seji dne 22.4.1999 odločila, da je na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS št. 6/99, izmed dveh kandidatk, na prosto sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, izbrana kandidatka M.Š.L. in predlagana v izvolitev Državnemu zboru RS.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja kršitev Zakona o sodniški službi, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da ji tožena stranka sklepa, izdanega v obliki neobrazloženega dopisa, na njeno zahtevo ni dopolnila z obrazloženo odločbo, ki bi jo bilo mogoče učinkovito izpodbijati, saj je bilo odločeno o pravici tožnice kot kandidatke na razpisano sodniško mesto. Tožena stranka je kljub temu, da je bila seznanjena, da bo tožnica sprožila upravni spor, predlagala drugo kandidatko Državnemu zboru in ni zahtevala prekinitve postopka izvolitve do pravnomočnosti odločbe Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Nadalje navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98 - ZSS), saj izbrana kandidatka sodniške službe do izbire ni opravljala, sama pa jo opravlja že več let. Prav tako ni bila seznanjena z mnenji personalnega sveta in Ministrstva za pravosodje. Ve sicer, da bi lahko zahtevala vpogled v obe mnenji, vendar zaradi neodložljivih zaslišanj in obravnav tega ni storila. Nadalje meni, da je Sodni svet pri prerekani odločitvi prekoračil dana mu pooblastila, saj ni upošteval kriterijev iz 29. člena ZSS in da je svojo odločitev oprl na navedeni mnenji, za kateri pa obstoji upravičen dvom v njuno verodostojnost. Nazadnje še navaja, da tožena stranka očitno ni upoštevala mnenja Sveta sodnikov za prekrške glede nje.

Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in izdajo ugotovitvene odločbe, s katero se ugotovi, da sklep tožene stranke, ki ni izdan v obliki obrazložene odločbe, pomeni poseg v njene ustavne pravice. Plačilo stroškov postopka naj sodišče naloži toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožničina tožba ni utemeljena, saj so pred glasovanjem člani Sodnega sveta RS prejeli in proučili gradivo, in sicer obe kandidaturi, dokazila, ki sta jih predložili kandidatki, mnenje personalnega sveta o obeh kandidatkah in mnenje Ministrstva za pravosodje. Presonalni svet je dal prednost kandidatki M.Š.L., s čemer se je strinjalo tudi Ministrstvo za pravosodje. Po opravljeni razpravi so člani tožene stranke glasovali, izid glasovanja pa je pokazal, da je bila soglasno izglasovana kandidatka M.Š.L. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je kot akt, zoper katerega je vložena tožba, štelo sklep sodnega sveta z dne 22.4.1999, ne pa obvestila, ki je bilo tožnici poslano dne 3.5.1999. Iz določb 15. do 19. člena ZSS in določbe 130. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list št. 33/91, 42/97 - URS) izhaja, da postopek izvolitve v sodniško funkcijo poteka v treh fazah in da v vsaki od teh faz odloča drug državni organ: v prvi vrsti Ministrstvo za pravosodje (4. odstavek 15. člena ZSS), v drugi fazi tožena stranka, v tretji fazi pa, kolikor je podan predlog tožene stranke, Državni zbor. V drugi fazi volilnega postopka, ki je relevantna v tem upravnem sporu, odloča tožena stranka o dvojem: o vprašanju, ali prijavljeni kandidat izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto, ter o vprašanju, katerega izmed kandidatov, glede katerega ugotovi, da pogoje izpolnjuje, bo predlagala v izvolitev, torej izbrala.

Gledano z vidika pravne narave akta, s katerim odloči o prvem vprašanju (kolikor je njeno stališče negativno), ter akta, s katerim odloči o drugem vprašanju, gre za dvoje različnih aktov. Z negativnim aktom o prvem vprašanju tožena stranka kandidatu odreče pravico do nadaljne udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo. Takšen akt, katerega vsebina je istovetna negativni (zavrnilni) upravni odločbi, je dokončen upravni akt, saj je z njim odločeno o pravici posameznika, proti njemu pa ni dopustna pritožba. O zakonitosti takšnega akta odloča sodišče v upravnem sporu (1. odstavek 157. člena URS).

Drugačna pa je pravna narava akta, s katerim tožena stranka odloči, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo za razpisano sodniško mesto, bo predlagala v izvolitev Državnemu zboru. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika, temveč za akt o izbiri. Ta akt je pravni akt, saj (praviloma) samo na njegovi podlagi lahko pride do izvolitve v sodniško funkcijo. Gre za posamični akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena URS). Ker je tožnica v tožbi zatrjevala kršitev ustavnih pravic, je sodišče njeno tožbo presojalo meritorno in ugotovilo, da je neutemeljena.

Z aktom o izbiri enega kandidata je odločeno o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za to sodniško mesto. Iz navedenega sledi, da ZSS posebnega akta o neizbiri nepredlaganih kandidatov ne pozna, zato z neizdajo odločbe o neizbiri ni bil kršen zakon niti niso bile kršene ustavne pravice.

Odločitev tožene stranke, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo predlagala v izvolitev v Državni zbor, je po tem, ko o vseh prijavljenih kandidatih prejme mnenje personalnega sveta in ministrstva, pristojnega za pravosodje, stvar proste presoje tožene stranke. Tožena stranka je namreč organ, ki edini predlaga sodnike v izvolitev (člen 130 URS) in ki tudi edini predlaga razrešitev sodnika. Vezan ni niti na oceno ustreznosti kandidata, ki jo da personalni svet. ZSS pa nikjer ne določa, da imajo kandidati, ki so že opravljali sodniško delo, prednost pred drugimi kandidati.

Sodišče še pripominja, da je glede narave spornega sklepa neutemeljeno tožničino sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 134/95 in 132/96. Zadevi namreč nista primerljivi, saj v citiranih zadevah ni šlo za izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, ampak za spor o tem, ali kandidatka izpolnjuje pogoje.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bil izpodbijani postopek zakonit, saj je tožena stranka pred sporno odločitvijo za obe prijavljeni kandidatki pridobila tako mnenje ministrstva, pristojnega za pravosodje, kot tudi mnenje personalnega sveta.

Tožnici tudi ni bila kratena nobena ustavna pravica. Sodnik namreč nima pravice biti izvoljen, čeprav izpolnjuje vse pogoje, ki jih zakon zahteva za izvolitev za sodnika, prav tako nima pravice biti predlagan v izvolitev. Pri tem se ni mogoče sklicevati na določbo 3. odstavka 49. člena URS, saj ta ustavna določba le pravi, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Sodnika je pri predlaganju in izvolitvi treba obravnavati kot nosilca sodne funkcije. Za vsako funkcijo pa je bistveno, da samo izpolnjevanje pogojev za izvolitev še ne zadostuje.

Sodišče o predlogu za povrnitev stroškov postopka ni odločalo (3. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS), pa tudi tožnica v sporu ni uspela.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.