Jedro

V reviziji tožeče stranke očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ni podana. Sodišče druge stopnje, ki je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ni pa v svoje razloge povzelo tudi izpovedbe vodje tehnične službe (da se okenskih kril pri oknu, pri katerem se je tožnica poškodovala, ni dalo sneti), ni drugače ugotovilo dejanskega stanja. Sprememba dejanskega stanja bi bila podana v primeru, če bi sodišče druge stopnje spremenilo odločilno dejstvo, na katerem temelji sodba prve stopnje. Če pa pritožbeno sodišče dopolni sodbo prvega sodišča ali spremeni nekatere njegove ugotovitve, ki za samo odločitev niso pravno pomembne, ker ne predstavljajo dejanske podlage sodbe, sodišče ne ravna v nasprotju z določilom iz 1. točke 373. člena ZPP. Predvsem je treba opozoriti, da s stališčem, da je tožnica čistila okna tako, "da so zgornja krila oken delavci tožene stranke sneli in jih je očistila na tleh" ni drugače ugotovilo dejanskega stanja glede načina, kako je tožnica običajno ravnala v preteklih letih. S tem pa sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskih ugotovitev sodbe prve stopnje glede okoliščin, v katerih je do škodnega dogodka prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd ... ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo dne 15.3.1993, ko je pri čiščenju zgornjega okenskega krila padla z višine 3,5 m na dvorišče in se hudo telesno poškodovala.

Odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila ustreznih delovnih pomagal in je tudi ni poučila, da lahko delo na taki višini odkloni. Čeprav se je tožnica čiščenja tako visokih okenskih kril lotila na neustrezen in nevaren način (s tem, da je na zunanjo okensko polico in radiator postavila stol in stopila nanj), sodišče prve stopnje v njenem ravnanju ni zaznalo elementov hude malomarnosti. Zato ji je v celoti priznalo uveljavljano odškodnino za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine 300.000,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 2,640.000,00 SIT, za strah 180.000,00 SIT in za skaženost 150.000,00 SIT ter za gmotno škodo - 181.523,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodninsko odgovornost tožene stranke ocenilo z deležem 70 %, 30 % pa predstavlja prispevek tožnice same k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Ob upoštevanju 30 % soodgovornosti tožeče stranke je ustrezno znižalo prisojeno ji denarno odškodnino za vse vtoževane oblike škode, razen za škodo iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem delu in glede stroškov postopka je prvostopno sodbo razveljavilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). S spremembo dokazne ocene izpovedbe priče, vodje tehnične službe, je pritožbeno sodišče, potrditvah revizije, v nasprotju z določbo 1. točke 373. člena ZPP brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje. S tem je kršilo načelo neposrednosti, saj je tožnici odvzelo možnosti, da bi nepravilne dejanske ugotovitve izpodbijala s pravnimi sredstvi; protispisnost ugotovitev pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Nesprejemljivi so tudi zaključka sodišča druge stopnje, da je podana soodgovornost tožnice zato, ker ni odklonila nevarnega dela. Če delavec ne izkoristi pravice odkloniti delo, nevarno za življenje in zdravje, ne more imeti ta opustitev za posledico njegove soodgovornosti za nastalo škodo. Po stališču revizije je za njen nastanek v danem primeru podana izključno odgovornost tožene stranke, ki tožnici ni zagotovila varnega dela z ustreznimi delovnimi pripomočki in napravami. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da sodbo prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Revizija je bila skladno določilu 3. odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V okviru preizkusa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni bila storjena.

V reviziji tožeče stranke očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ni podana. Sodišče druge stopnje, ki je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ni pa v svoje razloge povzelo tudi izpovedbe vodje tehnične službe (da se okenskih kril pri oknu, pri katerem se je tožnica poškodovala, ni dalo sneti), ni drugače ugotovilo dejanskega stanja. Sprememba dejanskega stanja bi bila podana v primeru, če bi sodišče druge stopnje spremenilo odločilno dejstvo, na katerem temelji sodba prve stopnje. Če pa pritožbeno sodišče dopolni sodbo prvega sodišča ali spremeni nekatere njegove ugotovitve, ki za samo odločitev niso pravno pomembne, ker ne predstavljajo dejanske podlage sodbe, sodišče ne ravna v nasprotju z določilom iz 1. točke 373. člena ZPP. Predvsem je treba opozoriti, da s stališčem, da je tožnica čistila okna tako, "da so zgornja krila oken delavci tožene stranke sneli in jih je očistila na tleh" ni drugače ugotovilo dejanskega stanja glede načina, kako je tožnica običajno ravnala v preteklih letih. S tem pa sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskih ugotovitev sodbe prve stopnje glede okoliščin, v katerih je do škodnega dogodka prišlo.

Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve sodišča druge stopnje ni mogoče mimo pravno odločilnih dejstev, ugotovljenih v postopku (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožnica se je poškodovala, ko je sklenila za čiščenje zgornjega dela okenskega krila uporabiti stol, ki ga je postavila tako, da sta dve nogi stali na radiatorju, dve pa na pločevinasti zunanji polici. Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo v trenutku, ko je nameravala spremeniti položaj rok, ob zanihanju nepritrjenega stola izgubila ravnotežje in padla v globino. Tožničin padec je bil torej v prvi vrsti pogojen z uporabo stola na način, ki ni zagotavljal minimalne varnosti in samo značilnostjo delovnih operacij pri čiščenju okna.

Odločitev obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke je materialnopravno pravilna. Kadar se delo opravlja, kot v danem primeru, na višini in na način, da je delavec oviran pri gibanju in v prisiljeni drži, predstavlja nevarno dejavnost. Takšna značilnost dela daje podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti delodajalca za posledice nevarnih pogojev dela (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR, v zvezi z 174. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR). Zato se za škodo o dejavnosti iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ugotovilo prispevek tožeče stranke k nastanku škode in s tem delež njene odškodninske soodgovornosti. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Prav to pa je bilo ugotovljeno pri odločanju na obeh stopnjah. Tožnica je za čiščenje zgornjega okenskega krila uporabila stol, ki sam po sebi ne velja za nevarno stvar. Vendar je s tem, da ga ni postavila na trdno in zanesljivo podlago, temveč na radiator in okensko polico, privolila v nevarnost, izhajajočo s takšnim načinom uporabe. Tožnica bi se tudi kot dolgoletna in usposobljena čistilka mogla in morala zavedati nevarnosti padca, ki ji grozi zaradi uporabe na višino postavljenega nestabilnega stola. Njeno tveganje je bilo zato večje od običajnega in je presegalo nevarnost, s katero se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Pozornost na takšno nevarnost je tožnica iz neopravičljivih razlogov docela opustila, s tem pa je privolila v nastanek škodnih posledic. Z izbiro takšnega načina in postopka čiščenja okna (pri čemer ni pravno odločilno, ali se je dalo sneti ali ne) je tožnica zanemarila potrebno pozornost in pazljivost pri delu, kot jo v zavarovanje življenja in zdravja samega delavca in drugih delavcev predpisuje 3. odstavek 36. člena ZTPDR. Zato se tožeča stranka ne more otresti svoje odgovornosti za nastanek škode v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje.

Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).