Jedro

Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič zato, da bi potrdile resničnost trditev glede naročil in izvedbe storitev. V ugovoru pa ni določno trdila, katere storitve naj ne bi bile izvršene, in katera naročila dana. Trditve v to smer bi lahko podale šele priče. Takšen dokaz bi bil nedovoljen raziskovalni dokaz. Pritožbeno sodišče takšne kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati tudi zato, ker bi tožena stranka zatrjevano kršitev lahko grajala že na naroku za glavno obravnavo, pa tega ni storila.

Izrek

I. Pritožba zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana odločba v tem delu potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 356,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2. Tožeča stranka je v nadaljevanju postopka v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2015 dopolnila tožbo. V njej je tudi zmanjšala zahtevek. Zahtevala je plačilo za opravljene storitve od marca do junija 2015. 3. Tožena stranka ni vložila niti ene pripravljalne vloge niti se ni udeležila edinega naroka za glavno obravnavo.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki postopka 28. 3. 2007 sklenili Pogodbo o vzdrževanju. št. 2007/3 (priloga A2). Njen predmet je bilo vzdrževanje strežnikov in sistemske opreme v poslovnih prostorih tožene stranke. Dogovorili sta se za plačilo v višini 1.464,00 EUR z DDV. in dodatno še za plačilo v višini 85,40 EUR mesečno za FTP dostop. Ta pogodba je vključevala 5 ur dela na vzdrževanju mesečno. Plačilo za vzdrževanje je bilo dogovorjeno kot pavšalni znesek, ki se ni prenašal v naslednji mesec. Stranki spora sta sklenili tudi Dodatek št. 4 k Pogodbi št. 2007/3. V njem je bil dogovorjen dodatni pavšal za vzdrževanje strežnikov tožene stranke, ki je obsegal najem in vzdrževanje datotečnega strežnika QNAP, najem in vzdrževanje poštnega strešnika MAIL in dodatne 3 ure dela za potrebe vzdrževanja namiznih in prenosnih računalnikov v višini 1.165,10 EUR (z DDV; prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 9). Tožena stranka je sicer trdila, da je bil opravljen sestanek s tožečo stranko 12. 6. 2015, na katerem se naj bi stranki dogovorili, da se pogodba prekine z junijem. Tožeča stranka je temu nasprotovala. Vse storitve je tožeča stranka opravila. Preplačila in popusta tožena stranka ni dokazala. Vse storitve so bile opravljene. Odpovedi tožena stranka ni dokazala. Odpovedni rok je znašal po Pogodbi o vzdrževanju št. 2007/3 tri mesece. Tožeča stranka je bila v vsakem primeru upravičena do plačila za storitve v času od marca do junija 2015. 5. Zahtevkom tožeče stranke je zato prvostopenjsko sodišče ugodilo na temelju 619. člena OZ. To je storilo tako, da je pustilo 1. odstavek sklepa o izvršbi v veljavi, kolikor se je nanašal na glavnico v znesku 11.508,38 EUR in na zakonske zamudne obresti od 5.5.72,58 EUR od dne 30. 5. 2015 naprej in od zneska 5.935,80 EUR od 17. 7. 2015 naprej. V preostanku pa je zaradi umika tožbe razveljavilo točko 1 izreka sklepa o izvršbi in je v tem delu ustavilo postopek.

6. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila tožbo tožena stranka. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da naj bi Dodatek št. 4 k Pogodbi o vzdrževanju št. 2007/3 ne obstajal, ker ga ni v spisu in da naj bi tudi nikoli ne bil sklenjen. Tožena stranka naj bi tudi ugovarjala, da ni bila dolžna plačati storitev, domnevno dogovorjenih v Dodatku št. 4, to pa je bilo šest krat po 1.165,10 EUR mesečno. Tožena stranka naj bi glede tega predlagala zaslišanje treh prič, ki pa naj bi jih prvostopenjsko sodišče ne zaslišalo. Stranki se naj bi po koncu leta 2014 dogovorili, da se "neporabljene", pavšalno zaračunane ure iz enega meseca prenesejo na drug mesec. Mesečno naj bi bilo tako v povprečju opravljenih 3,8 ur in ne 5 ur. Tudi v tem delu "dodatno opravljenih storitev" naj bi bila tožba neutemeljena. Tožena stranka se naj bi s tožečo stranko dogovorila, da dodatnih storitev ne bo zaračunavala. Tak naj bi bil tudi dogovor na sestanku 12. 6. 2015, ko sta se stranki dogovorili, da se računi stornirajo, oziroma obračunajo kot "popust".

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je navedla, da ni pomembno, da tožeča stranka Dodatka št. 4 k pogodbi o vzdrževanju ni predložila, ker so ostale trditve glede samega dodatka neprerekana. Tožena stranka naj bi že v teku prvostopenjskega postopka ne "substancirala dokazov" z zaslišanjem predlaganih prič. Tožena stranka niti ni konkretno nasprotovala trditvam tožeče stranke iz dopolnitve tožbe, opustitev dokaza z zaslišanjem prič pa ni grajala na samem naroku za glavno obravnavo, saj se ga niti ni udeležila. V nadaljevanju odgovora na pritožbo je tožeča stranka še navedla trditve tožene stranke, za katere je menila, da so bile nedopustne nove pritožbene trditve.

8. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Prvostopenjska odločba je sodba in sklep, ki ima tri točke. Pritožba je vložena le zoper sodbo, torej zoper točki II in III prvostopenjske odločbe.

9. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo (in sklep) pa v izpodbijanih točkah II in III izreka potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o terjatvi tožeče stranke za plačilo opravljenega dela (619. člen OZ) in za najem naprav (1. odstavek 587. člena OZ). Tožeča stranka je namreč opravila storitve po Pogodbi št. 2007/03, kot tudi po Dodatku št. 4 k Pogodbi št. 2007/3. Tožena stranka ni dokazala, da je katerokoli od obeh pogodb odpovedala, niti ni dokazala, da storitve niso bile opravljene.

11. Pritožba se nanaša predvsem na storitve, opravljene na temelju Dodatka št. 4 k Pogodbi št. 2007/3. Z navedenim dodatkom sta se stranki dogovorili za dodatni pavšal za najem in vzdrževanje strežnikov tožene stranke.

12. Tožeča stranka je trdila, da je bila z Dodatkom št. 4 sklenjena pravzaprav posebna, dodatna pogodba, s katero je bila dopolnjena Pogodba št. 2007/3. Vsebina pogodbe je del dejanskega stanja, obstoj dejstev v zvezi z vsebino pogodbe je tožeča stranka zatrjevala. Tožena stranka vsebine pogodbe ni niti prerekala, torej velja vsebina pogodbe za dokazano (212. člen ZPP). Smiselno isto velja tudi za trditev, da sta stranki pogodbo "Dodatek št. 4" sklenili. S tem je tožeča stranka pravzaprav zatrjevala, da sta stranki dosegli soglasje glede njegove vsebine. Ker tožena stranka nasprotnih dejstev ni niti navedla, tožeči stranki ni bilo treba predlagati dokazov, saj nezanikana dejstva veljajo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP).

13. Nezanikana so tako tudi dejstva o tem, da se je z Dodatkom št. 4 tožeča stranka zavezala k opravi dodatnih storitev, tožena stranka pa k plačilu pavšalnega zneska.

14. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem tožeča stranka meni, da sodišče brez razloga ni zaslišalo P, M in T. Tožena stranka je predlagala zaslišanje teh prič zato, da bi potrdile resničnost trditev glede naročil in izvedbe storitev. V ugovoru pa ni določno trdila, katere storitve naj ne bi bile izvršene, in katera naročila dana. Trditve v to smer bi lahko podale šele priče. Takšen dokaz bi bil nedovoljen raziskovalni dokaz. Pritožbeno sodišče takšne kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati tudi zato, ker bi tožena stranka zatrjevano kršitev lahko grajala že na naroku za glavno obravnavo, pa tega ni storila (2. stavek 1. odstavka 286.b člena ZPP). Sicer pa tožena stranka celo niti ni uspela dokazati, da je katero od pogodb odpovedala; celo če bi jo, pa je znašal odpovedni rok 3 mesece (1. odstavek 29. člena Pogodbe št. 2007/3). Tožeča stranka je z računi št. 00340, 00375, 00467 in 00581 zahtevala plačilo za storitve, opravljene od marca do junija 2015, torej še v času, še preden bi domnevna odpoved sploh začela učinkovati, plačilo pa je bilo celo dogovorjeno kot pavšalni znesek.

15. Da se naj bi stranki konec leta 2014 dogovorili, da se neopravljene, vendar pa v okviru pavšalnega zneska zaračunane ure opravljanja storitev prenesle na drug mesec, in da so bile opravljene tako v povprečju le 3,8 ur mesečno in ne 5 ur, je tožena stranka začela trditi šele v pritožbi. Smiselno isto velja tudi za trditev, da je tožeča stranka poskušala prodati terjatve družbi C. Pritožnica ni navedla navedla razloga, zaradi katerega novih dejstev ali dokazov ni brez svoje krivde mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe. Takšne trditve so zato neupoštevne. Sicer pa ni tožena stranka (takrat še kot dolžnica) predlagala izvedbe nobenega dokaza glede svojih trditev, da naj bi bila pogodba sporazumno razvezana 12. 6. 2015 niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

16. Stranki tudi nista dogovorili popusta. To izhaja že iz trditev tožene stranke. Tožena stranka namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni trdila, da sta se stranki na sestanku 12. 6. 2015 dogovorili za popust. Trdila je, da je dolžnik pozval upnika, da mu zagotovi popust za vse preveč zaračunane storitve. Upnik naj bi obljubil, da bo naslednjih nekaj dneh izračunal in javil višino popusta. Morebiten dogovor o popustu bi pomenil, da je bil Dodatek št. 4 spremenjen z novo pogodbo, namreč pogodbo o popustu. Trditve tožene stranke niti niso bile, da je bil popust dogovorjen, temveč le, da je upnik dolžnika pozval, naj mu da popust, ki pa mu ga dolžnik končno ni dal. Tožeča stranka pa je obstoj takšnega dogovora sploh izrecno zanikala (pripravljalna vloga z dne 28. 12. 2015, str. 2 = l. št. 36).

17. Glede ostalih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, namreč glede višine terjatev, izkazanih s posameznimi računi, ki jih pritožba niti ne izpodbija, se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v r. št. 13 do 15 prvostopenjske sodbe in sklepa.

18. Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločitev prvostopenjskega sodišča o zamudnih obrestih (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 16). Presodilo je, da je odločitev pravilna (1. odstavek 299. in 378. člen OZ).

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

20. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka sicer ni upravičena do posebne nagrade za pregled prvostopenjske sodbe in sklepa in za posvet s stranko. Upravičena pa je do povrnitve nagrade za delo odvetnika v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 OT (tar. št. 21 (1) in tar. št. 18 Odvetniške tarife) in do povrnitve materialnih stroškov v višini 12,5 OT, in do DDV od vsote obeh postavk.

21. Skupaj je tožeča stranka upravičena torej do povrnitve nagrade v višini 292,61 EUR brez DDV oziroma 356,99 EUR z DDV. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.