Jedro

S tem, ko je tožena stranka le soglašala s predlogom tožeče stranke, da umika svoj predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, pa ni umaknila tudi predloga, ki ga je sama podala v odgovoru na tožbo. Zato ni mogoče reči, da je predlog tožene stranke, ki ga je ponovila res na drugem naroku za glavno obravnavo, prepozen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 695.807,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2002 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 166.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva zamude do plačila. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba za kasko zavarovanje. Tožniku je nastala škoda v prometni nezgodi dne 17.6.2002, na njegovem osebnem avtomobilu in to škodo mu je tožena stranka po zavarovalni pogodbi dolžna povrniti.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov pa zakonu. V pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi mnenje izvedenca B., kajti tudi to ima svojo dokazno vrednost, čeprav ga sodišče prve stopnje v tem postopku ni postavilo. Upoštevati bi ga moralo kot listino, iz katere izhajajo določene navedbe. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala tudi imenovanje novega izvedenca cestno-prometne stroke, katerega je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo kot prepoznega in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tega predloga utemeljilo s tem, da je tožnik na drugem naroku umaknil dokaz z izvedencem in da je tožena stranka izrecno soglašala s tem, da tožnik umakne ta dokazni predlog. Tožena stranka resnično ni imela nič proti temu, da tožnik svoj dokaz z izvedencem umakne, vendar tožena stranka s tem ni izrecno umaknila tudi svojega dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, kot to napačno sklepa prvostopno sodišče. Tožena stranka je svoj dokaz z izvedencem pravočasno predlagala v odgovoru na tožbo in ga ni izrecno umaknila. Gre za ključne dokaze, ki so pravno relevantnega značaja za konkretno pravdo, zato je tako sklepanje prvostopnega sodišča povsem nedopustno. Prvostopno sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje L.B. kot prepoznega, saj je zaslišanje tega, tožena stranka pravočasno predlagala na prvem naroku. Tožena stranka je v predlogu za zaslišanje L.B. pred imenom uporabila njegov strokovni izraz "izvedenec" vendar ni nikjer opredelila, v kateri funkciji naj ga sodišče zasliši. Če je to za prvostopno sodišče bilo sporno, bi moralo v materialno-procesnem vodstvu obravnave to vprašanje razčistiti, saj ji na istem naroku, na katerem je zavrnilo zaslišanje izvedenca B., zaslišalo cenilca D.F., v fukciji priče, čeprav tožena stranka tega ni predlagala. Tožena stranka med obema dokaznima predlogoma ne vidi nobene razlike in če je prvostopno sodišče zaslišalo cenilca D.F. kot pričo, toženi stranki ni jasno, zakaj je bil predlog za zaslišanje L.B. zavrnjen, še posebno, ker bi le-ta lahko pojasnil vse sporne navedbe glede predhodnih poškodb na vozilu tožnika. Tožnik je namreč izvedencu L.B. trdil, da o predhodni poškodovanosti svojega vozila ne ve ničesar in mu glede tega tudi nič ni znanega. Zanimivo je dejstvo, da se je tožnik na glavni obravnavi spomnil, da je bilo vozilo uvoženo iz Italije kot poškodovano in da se je tožnik tega spomnil šele po predložitvi carinske deklaracije o uvozu vozila, katero je sodišču predložila tožena stranka in iz katere je razvidno, da je vozilo ob uvozu bilo rabljeno in poškodovano. Zanimivo je tudi to, da se je tožnik po letu in pol spomnil, kateri deli na vozilu so bili predhodno poškodovani, čeprav pred tem ni vedel ničesar. Tožena stranka je mnenja, da je verodostojnost takih tožnikovih izjav vprašljiva, saj ni jasno, zakaj bi sicer taka dejstva izvedencu prikrival. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti in pretehtati dokazno vrednost tako očitno spremenjenih tožnikovih navedb, ne pa da jim je povsem nekritično sledilo in verjelo. Tožena stranka je mnenja, da je tudi verodostojnost izjav priče B.N. vprašljiva, saj je iz zaslišanja priče vidno, da gre za tožnikovega dolgoletnega prijatelja in da ima zaradi tega očiten interes, da tožnik v pravdi zmaga, zato je potrebno njegovo izjavo jemati z rezervo. Ravno tako tožnik navaja, da se je nesreča zgodila pri Brezovici, priča pa izjavlja, da se je nesreča zgodila pri G. Prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo višino škode in je pri tem nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da storitev, popravilo vozila s strani servisa R., ki je predračun izdelal, ni bila opravljena, prvostopno sodišče nikakor ne bi smelo priznati DDV-ja, saj za to ni imelo nikakršne podlage. Napačno je ocenilo tudi o obrestnem zahtevku, saj je obresti na podlagi pozitivnih predpisov začnejo teči po poteku 14-dnevnega roka, ko sta ugotovljena temelj in višina obveznosti tožene stranke. Dan izdaje predračuna v konkretni pravdi ni mejnik, od katerega bi začele teče zakonske zamudne obresti. Poleg tega pa tožnik ni izkazal, da bi škodo odpravil in da mu je s tem nastala čista denarna škoda.

Pritožba je utemeljena.

Zaradi dvoma, da je škoda na tožnikovem avtomobilu nastala tako, kot je to opisal v tožbi tožnik, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala kot dokaz izvedeniško mnenje izvedenca L.B., po potrebi pa imenovanje novega izvedenca cestno-prometne stroke. Sodišče prve stopnje pa je predlog tožeče stranke za postavitev novega izvedenca cestno-prometne stroke zavrnilo in sicer zato, ker je štelo, da je prepozen. Nič ni narobe, če je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zahtevala zaslišanje "izvedenca" L.B., na drugem naroku pa je predlagala zaslišanje istega kot priče, saj gre za isti dokazni predlog, glede na to, da L. B. v tem postopku ni bil imenovan za izvedenca in bi bil lahko zaslišan kot priča. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, katerega pa je na drugem naroku za glavno obravnavo umaknila in tožena stranka je s tem soglašala. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je tožena stranka s tem umaknila tudi svoj predlog za postavitev izvedenca, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, zato je ponovni predlog tožene stranke, ki ga je podala na drugem naroku za glavno obravnavo zavrnilo češ, da je ta prepozen. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki ga v pritožbi izrecno napada tožena stranka, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča napačno. S tem, ko je tožena stranka le soglašala s predlogom tožeče stranke, da umika svoj predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke pa ni umaknila tudi predloga, ki ga je sama podala v odgovoru na tožbo. Zato ni mogoče reči, da je predlog tožene stranke, ki ga je ponovila res na drugem naroku za glavno obravnavo, prepozen. Tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo predlog za zaslišanje L.B. kot priče, zato ker je smatralo, da je tudi ta predlog prepozno podan, ni pravilno. Tožena stranka je predlagala zaslišanje izvedenca L.B. na prvem naroku za glavno obravnavo in ne šele na drugem naroku, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Oba dokazna predloga, katera je podala tožena stranka sta pravočasna in dejstvo je, na kar pritožba tudi pravilno opozarja, da zato, ker ju sodišče prve stopnje ni izvedlo, je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Še vedno je po oceni pritožbenega sodišča sporno, kako se je prometna nesreča zgodila, posebej zato, ker priča B.N. ni izpovedal enako kot tožnik, in tudi (ne) ve, kje se je prometna nesreča zgodila. Tožnik pa je tudi najprej povedal, da ne ve ničesar o predhodni poškodovanosti svojega vozila, nato pa se je na glavni obravnavi, ko je tožena stranka predložila carinsko deklaracijo spomnil, da je bilo njegovo vozilo ob uvozu poškodovano. Na to okoliščino pritožba izrecno opozarja in ker je pritožba tožene stranke iz navedenih razlogov utemeljena je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri, izvedene dokaze oceni, posebej pa izpoved tožnika in priče B.N. ter nato o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).