30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-8575/03 z dne 30. 8. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenskih Konjicah št. P-475/03 z dne 15. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter uporabo prava. Zatrjuje, da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP). Z odločbo o prekršku naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Pritožnik zatrjuje, da količina alkohola na kilogram krvi ne more biti dokazana z meritvijo alkohola v izdihanem zraku. Navaja, da podpis zapisnika o preizkusu ne more pomeniti priznanja krivde ali strinjanja z vsebino. Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetje družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do poštenega sojenja.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom pred sodnikom za prekrške, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.V delu, ko pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve organov za postopek o prekrških in njihovo presojo o obstoju posameznih znakov prekrška, mu je treba pojasniti, da je to stvar dokazne presoje, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Dokazna ocena in presoja je v izpodbijanih odločbah obrazložena in ji kot taki ni mogoče odreči razumnosti. Senat za prekrške v obrazložitvi odločbe posebej opozarja na četrti odstavek 116. člena ZVCP, ki določa, da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku. Za ugotavljanje psihofizičnega stanja voznikov se uporablja elektronski alkotest. V primeru, da se preizkušanec ne strinja z rezultatom preizkusa, se odredi strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, če pa se preizkušanec strinja, je tak zapisnik o opravljenem preizkusu dovoljen dokaz v postopku o prekršku, ki ga prvostopenjski organ ocenjuje skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Po mnenju Senata za prekrške ocena prvostopenjskega organa za postopek o prekršku, da je pritožnik obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren, temelji na obdolženčevem strinjanju z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom (obdolženec je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal brez pripomb) in na podlagi njegovega zagovora, kjer je storitev prekrška priznal. Takšni odločitvi, ki sta jo Sodnik za prekrške in Senat za prekrške oprla na ustrezne določbe ZP in ZVCP, ni mogoče očitati arbitrarnosti in nezakonitosti.

5.Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja (23. člena Ustave) kot tudi kršitev določbe 66. člena Ustave, tega pa z ničimer ne utemelji, zato Ustavno sodišče navedenih kršitev ni moglo preizkusiti.

7.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa se ne nanaša na posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine.

8.Ker z izpodbijanima odločbama niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer