Jedro

Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano, je upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

Določanje cen predstavlja tisto usklajeno ravnanje, ki ima tako negativne posledice za konkurenco, da se ga vedno šteje za ravnanje s protikonkurenčnim ciljem.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 3062 - 13/2022-184 z dne 22. 12. 2022 odpravi v delu, ki se nanaša na podjetje A., d. o. o., in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da so se podjetja B., d. o. o., (v nadaljevanju B.), C., d. d., (v nadaljevanju C.), D., d. d., (v nadaljevanju D.), E., d. o. o., (v nadaljevanju E. ) in A., d. o. o., (v nadaljevanju tožnik ali A. ) dogovorila in si izmenjala informacije o odkupni ceni ... in po tem tudi usklajeno ravnala pri določanju odkupnih cen ..., in sicer podjetja A., D., C. in E. v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 13. 10. 2020, podjetje B. pa v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 6. 11. 2020, to je do prejema zahtev Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija, toženka ali upravni organ) za posredovanje podatkov. S tem so omenjena podjetja neposredno ali posredno določala odkupne cene za ..., kar predstavlja omejevalni sporazum in usklajeno ravnanje med podjetji, katerega cilj je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije in na znatnem delu notranjega trga Evropske unije (v nadaljevanju EU), kar bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami EU. Tako so kršila prvi odstavek 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1,1 ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe) in prvi odstavek 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (1. točka izreka, v nadaljevanju PDEU). Odločila je, da morajo podjetja, navedena v 1. točki izreka, če tega še niso storila, s kršitvijo nemudoma prenehati (2. točka izreka). V nadaljevanju je še ugotovila, da v postopku izdaje odločbe niso nastali stroški postopka (3. točka izreka) in odločila, da se izrek odločbe objavi na njeni spletni strani (4. točka izreka).

2.Iz razlogov izpodbijanega akta izhaja, da so se stranke postopka 6. 7. 2020 sestale v F., kjer so razpravljale o bodočih odkupnih cenah .... Na njem je direktor B. naznanil, da bo podjetje v letu 2020 določilo 10 EUR/t nižje odkupne cene ... glede na leto 2019. Stranke postopka, ki predstavljajo največje odkupovalce ... na območju Republike Slovenije, so na sestanku sklenile sporazum o nekonkuriranju na trgu odkupa ... oziroma so si izmenjale informacije o bodočih odkupnih cenah ... z namenom odpraviti negotovost na tem trgu. V skladu s tem dogovorom so tudi ravnale, saj so po sestanku sprejele in objavile cenike odkupa... za leto 2020. Njihove cene, ki so bile nižje kot leta 2019, se niso razlikovale oziroma so se razlikovale zgolj minimalno. To dokazuje obstoj skupne volje za dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje. Druge možne razlage za tako podobnost oziroma enakost cen toženka ne najde. Ugotavlja, da je stik med strankami nedvoumno izkazan. Ker se od sestanka niso javno distancirale, toženka šteje, da je izkazala vse elemente, ki morajo biti po ustaljeni sodni praksi izpolnjeni za ugotovitev obstoja omejevalnega sporazuma2 in usklajenega ravnanja.3 Ker iz okoliščin primera izhaja, da bi lahko kršitev vplivala na trgovanje med državami članicami, so stranke postopka kršile tudi člen 101(1) PDEU.

3.Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, naj jo sodišče v celoti odpravi in ustavi postopek oziroma podrejeno, naj jo sodišče odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in kasnejših vlog tožnikov na list. št. od A1 do A3 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Glede zatrjevanih kršitev pravil postopka

O kršitvi pravice do izjave

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog bistvenih kršitev pravil postopka, predvsem kršitev pravice do izjave in pravice do obrambe v postopku pred Agencijo, pri čemer poudarja, da se odločba ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih stranki ni bila dana ustrezna možnost izjave. Navaja, da mu je Agencija z nerazumno kratkimi roki (zlasti v času dopustov), z odloženim oziroma omejenim vpogledom v spis ter s prekomernim in površnim zakrivanjem podatkov bistveno otežila pripravo učinkovite obrambe, poznejša "sanacija" z obvestilom o pomoti pa kršitve ni odpravila. Dalje zatrjuje, da je Agencija v odločbi uporabila nova dejstva oziroma stališča, o katerih tožnik pred izdajo odločbe ni bil obveščen, ter da se je do njegovih dokazov in navedb (npr. o različnosti odkupnih cen) opredelila šele v odločbi. Tožnik očita tudi neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov (zaslišanje prič) in s tem onemogočeno postavljanje vprašanj, s katerimi bi lahko izpodbil ključne elemente očitanega usklajenega ravnanja. Poleg tega izpostavlja, da se Agencija v odločbi sklicuje na pravni vir, ki ni javno dostopen in se ne nahaja v spisu, zaradi česar strankam ni bila omogočena učinkovita kontrola razlogov odločitve; vse navedeno pa po njegovem predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Toženka v zvezi s temi očitki odgovarja, da je upoštevala čas sodnih počitnic in da je povzetek o relevantnih dejstvih (PRD) izdala šele konec avgusta. Dodatno utemeljuje, da je bil postavljeni rok 30 dni primeren za tožnikovo izjavo, saj naj bi bil tožnik že predhodno seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami. Dodaja, da je postavljeni rok tudi v skladu z upravnopravno prakso toženke. Pojasnjuje, da je tožniku omogočila pravočasen vpogled v spis, saj mu ga je omogočila ob izdaji PRD. Toženka zavrača trditve o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ter da tožnik z določenimi dejstvi ne bi bil seznanjen pred izdajo izpodbijane odločbe.

Presoja sodišča

Sodišče uvodoma zavrača vse tožbene trditve, ki se nanašajo na domnevno prekratek rok, ki ga je toženka postavila za podajo odgovora na povzetek relevantnih dejstev. Te očitke tožnik podaja v celoti pavšalno, saj nikjer ne navede, kakšne trditve oziroma katere dokaze je želel podati, pa jih zaradi prekratkega roka ni mogel. Teh trditev ne poda niti v upravnem sporu. Poleg tega sodišče dodaja, da bi tožnik lahko zaprosil tudi za podaljšanje roka na maksimalnih 45 dni iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1, pa tega ni storil. Posledično so vse tožbene navedbe o vročanju v poletnem času, prekratkem roku in kasnejšem vpogledu v spis neutemeljene. Enako velja tudi za trditve, da je toženka posegla v tožnikovo pravico do učinkovite obrambe, ker je nekatere dele pridobljene dokumentacije zmotno označila za tajne in jih je šele naknadno predložila strankam v postopku z Obvestilom o pomoti. Tožnik ponovno ne poda niti ene konkretne navedbe o tem, kako naj bi ta napaka toženke vplivala na zakonitost postopka oziroma do katerih delov dokumentacije ali ugotovitev Agencije se ni uspel pravočasno opredeliti. Vse (sicer izjemno obširne) trditve ostajajo na ravni izrazite posplošenosti. Tožnik tudi ne more očitati procesne kršitve, ker toženka ni zaslišala prič, katerih zaslišanja tožnik sam ni predlagal. Če bi želel pričam postavljati vprašanja, kot to trdi v tožbi, bi moral njihovo zaslišanje kot dokaz sam predlagati v upravnem postopku. Nadalje tožnik zatrjuje, da mu toženka ni predložila nejavnega pravnega vira, na katerega je oprla svojo odločitev. Tožnik v tožbi ne pojasni, kateri pravni vir naj bi to bil in kje v odločbi ga je toženka uporabila, zato se sodišče do teh trditev ne more opredeliti.

Toženka tudi pravilno zavrne tožnikove navedbe in dokaze o tem, da je njegova odkupna cena ... v določenem delu odstopala od cen njegovih konkurentov. Ta odločitev temelji na pravilni materialnopravni razlagi pojma prepovedanega usklajenega ravnanja, kot jo je v svoji sodni praksi zavzelo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU)4, kar je obširneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

O kršitvi načela materialne resnice

Tožnik zatrjuje, da naj bi bila vrsta odločilnih dejstev ugotovljena napačno ali nepopolno, toženka pa naj ne bi izvedla potrebnih preveritev (npr. dodatnih analiz trga, preverjanja cenovnih gibanj, preveritve pomena kakovostnih razredov oziroma parametrov pri odkupnih cenah ipd.). V tem okviru izpostavlja, da je toženka pri dokazovanju obstoja domnevnega dogovora uporabljala "skrbno izbrane" primere in fragmentarne podatke, pri čemer naj bi prezrla ali relativizirala okoliščine, ki kažejo na neodvisno oblikovanje cen in poslovnih odločitev. Posebej problematizira zaključke o tem, ali so bila odstopanja v cenah in razmerjih med cenami dejansko posledica sporazumnega ravnanja ali pa posledica običajnih tržnih dejavnikov, kakovostnih razredov in drugih objektivnih parametrov. Kot primer navaja tudi očitek, da toženka ni ustrezno opredelila in utemeljila relevantnega geografskega trga, ter da so sklepi o (ne)konkurenčnosti in o "negotovosti" na trgu nepodprti oziroma notranje nekonsistentni. Očita še, da je toženka v postopku razpolagala z zaupnim gradivom in se nanj opirala, hkrati pa naj bi bil tožniku onemogočen dejanski vpogled v bistvene dele teh dokumentov (zaradi redakcij), zaradi česar se do njih ni mogel vsebinsko opredeliti. Po njegovem stališču bi morala toženka bodisi razkriti bistveno vsebino (vsaj v obsegu, ki omogoča učinkovito izjavo) bodisi dokazov, katerih vsebine stranka ne more spoznati, ne bi smela uporabiti kot podlage za odločitev.

Toženka v zvezi s temi očitki odgovarja, da je dokazno breme v primeru sklicevanja na tretji odstavek 6. člena ZPOmK-1 na tožniku. Glede podatkov, za katere tožnik trdi, da mu niso bili predloženi, toženka navaja, da nanje svoje odločitve ni oprla.

Presoja sodišča

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi morala toženka raziskati dejansko stanje v smeri, ali je lahko očitano usklajeno ravnanje koristno za potrošnike, in v zvezi s tem izvesti analizo trga. V primeru usklajenega ravnanja, pri katerem pride do določitve cen, četudi gre zgolj za informacijo, ki odpravlja negotovost glede ravnanja konkurenta na trgu,5 gre za tako škodljivo ravnanje na konkurenčnem trgu, da ugotavljanje dejanskih posledic na trgu ni potrebno.6 Tak sporazum oziroma posredovanje informacij ima protikonkurenčni cilj že, če so negativne posledice zgolj možne, zato jih ni treba neposredno ugotavljati.7 Takšno domnevo vzročnosti (med usklajenim ravnanjem in negativnimi posledicami za trg) pa mora sodišče (posledično tudi toženka) upoštevati po izrecnem navodilu SEU.8 To pa pomeni, da toženka ni imela nobene dolžnosti raziskovati ali ugotavljati dejstev, ki bi bila v korist tožniku. Vsa dejstva za lastno razbremenitev odgovornosti bi moral navesti in zanje predložiti dokaze tožnik sam.

Neutemeljene so tudi trditve, da je toženka razpolagala z razbremenilnimi dokazi, ki jih ni želela razkriti. Sodišče je že pojasnilo, da bi razbremenilne dokaze moral predložiti tožnik sam, poleg tega pa iz tožbe niti ni jasno, zakaj ne bi mogel sam razpolagati s podatki o odkupni ceni lastne ..., ki jo je dobavil podjetju G. . Zatrjevani padec cen ... izdelkov zaradi usklajenega ravnanja udeležencev kartela (kamor po navedbah tožnika spada tudi sam) bi lahko in moral dokazati tožnik. Nenazadnje pa takšnih neposrednih trditev (da je maloprodajna cena ... izdelkov padla zaradi sklenjenega kartelnega dogovora) v tožbi niti ne poda.

O pomanjkljivostih odločbe

Tožnik navaja, da je toženka v odločbi podala več medsebojno nezdružljivih trditev, zaradi katerih naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kot primer izpostavi, da toženka ni jasno in nedvoumno opredelila, ali mu očita sporazum ali usklajeno ravnanje, čeprav gre za različni pravni kvalifikaciji z različnimi elementi. Nadalje izpostavlja protislovja glede vprašanja razbremenitve odgovornosti (enkrat naj bi dopuščala razbremenitev z dokazom neodvisnega ravnanja, drugič pa naj bi trdila, da ravnanja ni mogoče opravičiti v nobenem primeru) ter protislovja glede (ne)smiselnosti izvedbe analiz na podlagi konkretnih podatkov o odkupnih cenah (enkrat naj bi toženka priznala, da bi bilo širšo analizo mogoče izvesti, hkrati pa naj bi jo označila za nerelevantno, nato pa tožniku očitala, da je predstavil le "skrbno izbrane primere"). Kot nadaljnje protislovje izpostavi ravnanje toženke glede pravice do izjave: trdila naj bi, da so bile že zahteve za posredovanje podatkov dovolj jasne, obenem pa naj bi navajala, da so bili potrebni dodatni telefonski pogovori za pojasnjevanje zahtev. Kot zadnje protislovje izpostavi, da toženka po eni strani priznava, da je bil tožnik seznanjen s tržnimi gibanji (ker je cene prilagajal tržnim dejavnikom), po drugi strani pa mu ne priznava, da je cenik oblikoval na podlagi tržnih razmer. Tožnik navaja tudi, da toženka ni podala celovite obrazložitve glede sestanka 6. 7. 2020 (na katerem naj bi udeleženci kartela določili odkupne cene) in ne pojasni, na katerem dokaznem sredstvu utemeljuje trditev, da je do dogovora o cenah dejansko prišlo. Nadalje očita, da je toženka pavšalno opredelila relevantni geografski trg. Končno problematizira še zaključek, da naj bi izjava A. A. "odpravila negotovost" na trgu.

-Toženka v zvezi s temi očitki odgovarja, da glede na prakso Splošnega sodišča EU ni treba posebej opredeliti, ali gre za omejevalni sporazum ali usklajeno ravnanje. Dodaja, da bi se lahko tožnik razbremenil sodelovanja v protikonkurenčnem dogovoru le z javnim distanciranjem. Ponovno utemeljuje, da so bile vse zahteve za posredovanje podatkov jasne. Dodaja, da je uspešno izkazala stik med strankami usklajenega ravnanja in njihovo kasnejšo uskladitev cen. Nadalje poudarja, da ji v obravnavanem primeru ni bilo treba opredeliti upoštevnega trga, saj zadostuje že opis panoge, kljub temu pa naj bi ga tudi zadostno opredelila. Ugotovila je namreč, da slovenski pridelovalci ... to v veliki meri prodajajo kupcem v Italiji in Avstriji, posledično pa sama bližina odkupnega mesta naj ne bi bila bistvenega pomena, kot to trdi tožnik. S svojim ravnanjem, tj. določitvijo odkupne cene, naj bi udeleženci usklajenega ravnanja pridelovalce ... prisilili, da ... prodajo na njihovem najbližjem odkupnem mestu. Prav tako so parametri kakovosti ..., na podlagi katerih se ta razporedi po razredih z različno odkupno ceno, pri vseh odkupovalcih v bistvenem podobni. Presoja sodišča

-Sodišče bo najprej ob uporabi sodne prakse SEU podalo pravilno materialnopravno razlago usklajenega ravnanja in načinov, po katerih lahko udeleženci kartela dokazujejo, da pri dogovoru niso sodelovali. Po 6. členu ZPOmK-1, ki je veljal v času, ko naj bi stranke postopka sklenile prepovedani sporazum oziroma usklajeno ravnale, so bili prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek). Zlasti je bilo prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje (prva alineja drugega odstavka). Enako določa člen 101(1) PDEU, po katerem so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja.

-SEU je v svoji sodni praksi pojasnilo, da pojmi "sporazum", "sklepi podjetniških združenj" in "usklajeno ravnanje" s subjektivnega vidika zajemajo oblike usklajevanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Zato se merila, ki jih je postavilo SEU za presojo, ali je cilj ali posledica nekega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, uporabljajo ne glede na to, ali gre za sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje. Pri usklajenem ravnanju gre za obliko usklajevanja med podjetji, ki se sicer ne nadaljuje do sklenitve pogodbe v pravem pomenu, vendar ima za posledico, da se konkurenca, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomesti s praktičnim sodelovanjem. Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano, je upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. V takšnem primeru se dogovor med podjetji že zaradi svoje narave obravnava kot škodljiv za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga, posledic usklajenega ravnanja pa ni treba preučevati. Bistveno je torej, da ima usklajeno ravnanje potencialni protikonkurenčni cilj, dejanski vpliv nanjo pa ni bistven.

-Nadalje za ugotovitev protikonkurenčnega cilja po presoji SEU zadostuje že enkratna izmenjava informacij (stik) med podjetji, ki jim omogoča, da se seznanijo s položajem na trgu in poslovno strategijo konkurentov. Za ugotovitev usklajenega ravnanja torej ni nujno, da pride do večkratnih stikov ali do formaliziranega dogovora; zadošča že enkratna izmenjava konkurenčno občutljivih informacij med konkurenti, če je objektivno zmožna zmanjšati ali odpraviti negotovost glede bodočega ravnanja na trgu. Iz tega sledi, da je izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili konkurence, če zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga. Šteje se, da ima izmenjava informacij, ki lahko odpravi negotovost pri zainteresiranih osebah glede datuma, obsega in načinov prilagajanja razmeram na trgu, protikonkurenčni cilj. Prepovedano tudi ni le usklajeno ravnanje, ki bi imelo neposreden vpliv na cene, ki jih plačajo končni uporabniki. Nasprotno ima lahko usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj, če "neposredno ali posredno določa nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja". Obstoj protikonkurenčnega cilja usklajenega ravnanja ni odvisen od obstoja neposredne zveze med tem ravnanjem in potrošniškimi cenami.9 Pri tem pa ravno določanje cen predstavlja tisto usklajeno ravnanje, ki ima tako negativne posledice za konkurenco, da se ga vedno šteje za ravnanje s protikonkurenčnim ciljem.10 V primeru, da se ugotovi obstoj protikonkurenčnega cilja usklajenega ravnanja, se vzpostavi domneva, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju o tem, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti.11

-Imajo pa podjetja, udeležena v kartelu, možnost dokazovati, da med usklajenim ravnanjem in njihovim ravnanjem na trgu ni vzročne zveze (torej da pri usklajenem ravnanju niso sodelovala). Način tega dokazovanja je odvisen od vrste sestankov, na katerih je prišlo do izmenjave informacij med konkurenčnimi podjetji. Če je do te izmenjave prišlo na tajnem sestanku, lahko podjetje domnevo vzročne zveze ovrže le z javnim distanciranjem ali naznanitvijo pristojnim organom.12 V primeru, da ne gre za tajni sestanek, pa javno distanciranje ali naznanitev pristojnim organom nista edina načina, da podjetje ovrže domnevo o svojem sodelovanju pri kršitvi, temveč je mogoče v ta namen predložiti tudi druge dokaze.13 Enako lahko podjetje z drugimi dokazi izkazuje tudi kasnejše prenehanje sodelovanja pri usklajenem ravnanju (navedeno se uporabi le pri dolgotrajni kršitvi).

-Sodišče meni, da je toženka z ugotovitvijo, da je A. A. izjavil, da bo v letu 2020 znižal odkupno ceno ... za 10 EUR na tono, pravilno ugotovila, da je med udeleženci spornega sestanka prišlo do izmenjave informacij, ki je odpravila negotovost med konkurenti glede njihovega ravnanja ob upoštevanju razmer na trgu ... v letu 2020. Takšno ravnanje, ki se neposredno nanaša na določanje odkupnih cen na horizontalni ravni, ima jasen protikonkurenčni cilj, zato se vzpostavi domneva, da so prejemniki te izjave navedeno upoštevali pri svojem nadaljnjem ravnjanju na trgu ter da je takšno ravnanje negativno vplivalo na konkurenčni trg.

-Na podlagi navedenega so neutemeljeni tožnikovi očitki, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se mu očita usklajeno ravnanje ali sklenitev sporazuma. Po stališču SEU gre v obeh primerih za istovrstno prepovedano ravnanje, ki ima enake posledice, če se zanj ugotovi obstoj protikonkurenčnega cilja. Tožnik tudi zmotno meni, da bi morala toženka ugotoviti, da so udeleženci sestanka na njem določili svoje cenike, saj po praksi SEU zadošča že izmenjava informacij. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek, da A. A. s svojo izjavo ni natančno določil končnih cen za vsak kakovostni razred .... Po presoji sodišča izjava o splošnem znižanju odkupnih cen ... za 10 EUR na tono povsem zadošča, da so prejemniki te izjave lahko v zadostni meri in z zadostno natančnostjo predvideli bodoče ravnanje svojega konkurenta na trgu .... S tem pa je bila za prejemnike izjave dosežena odprava negotovosti o ravnanju konkurenta, ki je sicer poglavitni del dobro delujočega trga. Navedeno pomeni, da je usklajeno ravnanje udeležencev sestanka imelo protikonkurenčni cilj.

Tožnik nato v tožbi podaja vrsto nekonkretiziranih očitkov o nejasnosti izpodbijane odločbe, čeprav ne pojasni, kako konkretno naj bi domnevne nejasnosti vplivale na zakonitost odločbe. Tožnik nadalje neutemeljeno problematizira določitev upoštevnega trga. Toženka po presoji sodišča v zadostni meri pojasni, da se v primeru, ko je protikonkurenčen že cilj sporazuma, pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša. Pri sporazumih o trgovanju je treba opredeliti le upoštevni proizvodni in geografski trg oziroma trge, na katere se sodelovanje neposredno nanaša (tj. trg oziroma trge, katerim pripada proizvod, ki je predmet sporazuma).14

Glede nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja

Tožnik navaja, da je toženka ključne zaključke o obstoju usklajenega ravnanja gradila predvsem na posrednih indicih in razširjeni razlagi izjav, pri čemer naj bi iz dokazov ne izhajalo, da je bil dosežen dogovor oziroma usklajena praksa glede odkupnih cen .... Izpostavlja, da naj bi toženka napačno rekonstruirala pomen srečanja dne 6. 7. 2020 (po tožnikovem stališču običajnega srečanja brez dogovarjanja o cenah) ter da vsebine izjav udeležencev ne bi smela razlagati kot potrditve dogovora, temveč kvečjemu kot splošne izjave o razmerah na trgu. Tožnik navaja, da je toženka posameznim izpovedbam prič pripisala pomen, ki ga te ne nosijo, oziroma da naj bi iz konteksta izločala dele izjav ter na njihovi podlagi napravila sklepe, ki niso logično nujni. Po tožnikovem mnenju zato odločba temelji na domnevah in interpretacijah, ne pa na neposrednih, zanesljivih dokazih o konkurenčnopravno prepovedanem dogovarjanju. Tožnik nadalje navaja, da je odkupne cene oblikoval samostojno in da je to izkazal s konkretno poslovno dokumentacijo (npr. internimi evidencami, tehtalnimi listi, računi, naročili, korespondenco), iz katere naj bi izhajalo, da so se cene razlikovale po dobaviteljih, kakovosti, količinah in časovnih obdobjih. Dodaja, da takšna variabilnost cen in poslovnih pogojev ni skladna s trditvijo o stabilnem ali sistematičnem usklajevanju. Navaja tudi, da je cenovna dinamika posledica objektivnih tržnih dejavnikov (svetovne in regionalne cene ..., sezonskost žetve, zaloge, logistika, kakovostni razredi in posebne razmere v letu 2020), ki naj bi jih toženka prezrla ali obravnavala poenostavljeno. Poudarja, da bi morala toženka te okoliščine vsebinsko ovrednotiti in pojasniti, zakaj ne zadoščajo kot alternativna, zakonita razlaga ravnanja. Tožnik navaja tudi, da je odločba pomanjkljivo obrazložena, ker se toženka do več njegovih konkretnih navedb in dokazov ne opredeli določno, temveč jih zavrne pavšalno oziroma formalno, brez jasne razlage dokazne nerelevantnosti ali neverodostojnosti. Po tožnikovem stališču to vodi v metodološko nepopolno dokazno oceno.

Toženka v zvezi s tem navaja, da je dovolj, da na protikonkurenčnem sestanku sodeluje oseba, ki je pooblaščena za delovanje v imenu podjetja. Pri tem namen sestanka ni bistven, pomembno je le, da pride do protikonkurenčnega dogovora. Toženka dodatno pojasnjuje, da tudi, če bi stranke usklajenega ravnanja upoštevale izjavo A. A., dano na formalnem sestanku (... konferenci), to ne izključuje protipravnosti njihovega ravnanja. Stranke bi se morale od take podaje informacij javno distancirati. Ponovno poudarja tudi, da je že samo dogovarjanje med konkurenti o ceni prepovedano in da samih učinkov na cene ali trg ni treba konkretno ugotavljati. Nenazadnje pa tožnik pomembnih razlik v ceni niti ni uspel izkazati. Toženka še navaja, da se tožnik ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na ravnanje strank, ki niso bile del upravnega postopka. Glede cenikov drugih odkupovalcev pa navaja, da gre za manjše odkupovalce, ki večinoma sledijo cenam, ki jih postavijo največji odkupovalci ... v Republiki Sloveniji (torej prejemniki sporne izjave). Presoja sodišča

Tožnikovo utemeljevanje, da naj bi se osebe spornega sestanka v F. udeležile kot fizične osebe in ne kot predstavniki podjetij, ni utemeljeno. Na sestanku so se nesporno izmenjale informacije, ki so pomembne za poslovanje podjetij, katerih predstavniki so se udeležili sestanka. V takšnem primeru ni mogoče več zatrjevati, da so se prisotne osebe sestanka udeleževale v zasebni sferi. Nenazadnje pa tožnikovo zatrjevanje, da ni šlo za uradni, prijavljeni ali celo javni sestanek, še dodatno izkazuje tajno naravo sestanka.

Sodišče ponovno izpostavlja, da po praksi SEU ni treba, da bi udeleženci na tajnem sestanku neposredno določili končne cene, saj zadošča že posredovanje informacij, iz katerih je razvidno bodoče ravnanje konkurenta na trgu. To pa je izjava A. A. omogočala.

Pravilno pa tožnik izpostavlja, da se toženka ni v zadostni meri opredelila do dejstva, da je A. A. vsebinsko enako izjavo podal že predhodno na javni ... konferenci. Na domnevno tajnem sestanku je to isto izjavo le ponovil. Od tega je namreč odvisna uporaba materialnega prava glede bistvenih pogojev, ki jih mora tožnik izkazati, da ovrže domnevo vzročne zveze, da je prejeto informacijo uporabil pri svojem nastopanju na trgu, konkretno pri določitvi lastne odkupne cene za ... v letu 2020. Če je podjetje sodelovalo pri tajni izmenjavi konkurenčno občutljivih informacij, sodna praksa kot tipičen in posebej učinkovit način izpodbijanja domneve sodelovanja in uporabe prejetih informacij izpostavlja javno distanciranje (oziroma naznanitev pristojnim organom). Kadar pa je informacija posredovana na drugačen način (zlasti javno oziroma vsem udeležencem dogodka), javno distanciranje ni nujno edini možni dokaz; naslovnik lahko domnevo izpodbija tudi z drugimi dokazi neodvisnega tržnega ravnanja. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava odločilno dejstvo, ali je bila sporna informacija na ... konferenci posredovana javno ali pa selektivno v krogu konkurentov.

V primeru, da je bilo podjetje seznanjeno z občutljivo poslovno informacijo, držijo toženkine navedbe, da je v skladu s sodno prakso SEU javno distanciranje nujno pri dokazovanju, da podjetje ni sodelovalo pri usklajenem ravnanju. SEU je presodilo, da se na podlagi udeležbe podjetja na protikonkurenčnem sestanku vzpostavi domneva nezakonitosti te udeležbe, za izpodbijanje katere mora podjetje dokazati javno distanciranje, ki ga morajo kot takega dojemati tudi drugi udeleženci.15 Navedeno pa velja le pri tajnih sestankih. SEU je glede izmenjave informacij, do katere pride na drugačen način (tj. ne na tajnem sestanku), odločilo, da lahko prejemnik informacije dokazuje, da ni sodeloval pri usklajenem ravnanju, tudi na druge načine. Javno distanciranje v takšnem primeru pomeni le enega izmed mogočih dokazov o tem, da je podjetje neodvisno delovalo na konkurenčnem trgu.16

Toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z načinom (krajem) izmenjave informacij navaja:17 - da ni sporno, da so B., D. in A. v odgovorih na PRD navedla, da je A. A. že na "formalnem sestanku" v okviru ... konference napovedal, da bo podjetje v letu 2020 določilo za 10 EUR/t nižje odkupne cene ... in - da to ne spremeni dejstva, da so se stranke z namenom sklenitve prepovedanega omejevalnega sporazuma istega dne sestale še na "neformalnem sestanku" v F., po tem sestanku pa so sprejele in objavile cenike odkupa ....

Nadaljuje, da glede na to upravičeno ugotavlja, da so stranke na neformalnem sestanku sklenile sporazum o nekonkuriranju oziroma si izmenjale informacije o bodočih odkupnih cenah .... Četudi bi uporabile informacije o bodočih odkupnih cenah, ki jih je podjetje B. naznanilo na formalnem sestanku, to ne izključuje protipravnosti ali krivde strank za protipravno ravnanje. Stranke bi se po mnenju toženke v skladu z ustaljeno sodno prakso morale javno distancirati od kateregakoli sestanka (formalnega ali neformalnega) in od pridobljenih informacij ter javno zagotoviti, da bodo ravnale neodvisno od pridobljenih informacij, česar pa niso storile. Zato sodi, da za predmetno zadevo ni relevantno, na katerem sestanku so stranke prejele informacije o bodočih odkupnih cenah ..., saj toženka vrste kršitve ne ugotavlja, temveč zgolj dejstvo, da se od prejetih informacij niso nemudoma javno distancirale.

S tem je toženka po presoji sodišča zmotno razlagala materialno pravo. Štela je namreč, da to, na kakšen način je prišlo do izmenjave informacij, ni pomembno, saj bi tožnik v vsakem primeru lahko dokazoval, da ni sodeloval pri očitanem usklajenem ravnanju, le z javnim distanciranjem. Ob upoštevanju že citirane sodne prakse SEU sodišče nasprotno meni, da ni mogoče spregledati ali zanemariti okoliščine, da je bila ista informacija posredovana tudi na javni ... konferenci. Za namene možnosti tožnikovega dokazovanja, da je na trgu deloval neodvisno in samostojno kljub prejeti informaciji, je pomembno, s kom oziroma na kakšen način so se na ... konferenci informacije delile ter ali je bilo to tajno ali javno.

Pri tem sodišče izrecno poudarja, da ima toženka načeloma prav, ko trdi, da bi tudi upoštevanje informacije, podane na ... konferenci (formalnem sestanku), in osnovanje usklajenega ravnanja na njeni podlagi prav tako predstavljalo protipravno ravnanje z jasnim protikonkurenčnim ciljem ter vzpostavitvijo domneve o njegovem negativnem vplivu na konkurenčni trg. Vendar pa se toženka moti, ko meni, da je način dokazovanja posameznega udeleženca takšnega sestanka, da v omejevalnem sporazumu ni sodeloval, enak, kot če gre za tajni (neformalni) sestanek, tj. le z javnim distanciranjem. SEU je izrecno presodilo, da temu ni tako in da lahko v primeru, da informacija ni bila posredovana med konkurenti na tajnem sestanku, posamezni prejemniki takšne informacije svoje neodvisno nastopanje na konkurenčnem trgu dokazujejo tudi na druge načine.

Toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljala okoliščin, v katerih je bila na ...konferenci podana izjava A. A., in ni obrazložila, kako se ta izjava odraža v presoji kasnejšega sestanka v gostilni. Iz izpodbijane odločbe tako ne izhaja, ali je bila izjava dana javno (vsem udeležencem) ali pa je bila dejansko posredovana v omejenem krogu konkurentov. Ker je od narave posredovanja informacije odvisen način izpodbijanja domneve o uporabi prejetih informacij, je bilo dejansko stanje v tem delu pomanjkljivo ugotovljeno.

Iz tega razloga iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kaj šteje toženka za bistveno pri tožnikovi seznanitvi s sporno informacijo in zakaj kljub izrečeni izjavi na ... konferenci zaključuje, da je bila ta prejeta na kasnejšem tajnem sestanku v gostilni. Posledično ni mogoče presoditi, kateri dokazi so pravno relevantni pri tožnikovem dokazovanju, da ni sodeloval pri očitanem usklajenem ravnanju. Sodišče tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja ne more presoditi, ali bi morala toženka upoštevati tožnikove izjave in dokaze o tem, da je lastno odkupno ceno ... določil neodvisno od prejete sporne informacije na podlagi gibanja cen ... na tujih borzah, zalog ... in izračuna stroškov pridelave tone ... (ki ga je opravil G. ), ali pa ne (ker ni izkazal javnega distanciranja od prejete izjave).

Glede zmotne uporabe materialnega prava

Glede materialnega prava tožnik navaja, da očitano ravnanje ni (zadostno) izkazano kot omejevanje konkurence "po cilju" oziroma da toženka ni utemeljila, zakaj bi že sama narava očitanih stikov in informacij pomenila takšno kršitev. Tožnik navaja, da bi bila ob odsotnosti neposrednih dokazov o dogovoru potrebna bistveno strožja presoja dokazov in po potrebi tudi poglobljena analiza učinkov na trg, česar pa toženka ni opravila oziroma ni prepričljivo utemeljila. Tožnik navaja še, da toženka uporablja ekonomske pojme in sklepanja (npr. o domnevni "ravnotežni ceni" oziroma škodi za konkurenco) abstraktno, brez konkretne navezave na dejansko strukturo in delovanje trga, zato naj ne bi bila izpolnjena zahteva po prepričljivi in preverljivi utemeljitvi odločilnih zaključkov.

Toženka v zvezi s tem navaja, da je v zadostni meri obrazložila, da je v obravnavanem primeru šlo za usklajeno ravnanje z namenom, da udeleženci ravnanja odpravijo negotovost na trgu glede določanja odkupnih cen .... To pa predstavlja prepovedan sporazum oziroma usklajeno ravnanje na trgu odkupa ..., udeleženci pa so največji odkupovalci ... v Republiki Sloveniji. V takšnih primerih toženka ni dolžna ugotavljati učinkov teh ravnanj na trg. Nadalje po njenem tudi ni bistveno, ali so udeleženci takšnega ravnanja nato informacijo uporabili ali ne. Za morebitno uporabo izjeme iz tretjega odstavka 6. člena ZPOmK-1 je dokazno breme na tožniku, ki mu ni zadostil.

Presoja sodišča

Očitano ravnanje se je neposredno nanašalo na določitev odkupne cene .... Usklajeno ravnanje, ki temelji na posredovanju informacije o višini odkupne cene med konkurenti na istem trgu, ima po presoji sodišča jasno izkazan protikonkurenčni cilj. Vse navedeno je toženka v zadostni meri izkazala v izpodbijani odločbi. Posledično (kar je bilo v tej sodbi že pojasnjeno) ugotavljanja konkretnih učinkov na konkurenčni trg ni treba izvesti. V tem delu ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Do tega pa je prišlo pri tožnikovi možnosti izpodbijanja te domneve (tj. o tožnikovem sodelovanju pri usklajenem ravnanju). Toženka ima tudi prav, da bi moral tožnik izkazati dejstva, ki bi utemeljevala uporabo izjeme iz tretjega odstavka 6. člena ZPOmK-1, in da to ni toženkina naloga.

Sklepno

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zaradi zmotne uporabe predpisa je ostalo neraziskano, ali so bile informacije posredovane javno ali tajno. Iz tega razloga ni jasno, s kakšnimi navedbami in dokazi lahko tožnik izkazuje, da ni sodeloval pri usklajenem ravnanju.

Toženka bo morala potem, ko bo izvedla vse pravno relevantne dokaze, opraviti vestno in skrbno presojo vsakega dokaza oziroma indica posebej in vseh skupaj ter o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče še pripominja, da se tudi po stališču Splošnega sodišča dokazi ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota, s katero je treba pravno zadostno dokazati, da je stranka sodelovala pri kršitvi.18 Sodišče poudarja, da je javno distanciranje kot pogoj za izpodbijanje domneve praviloma ključno pri tajnih protikonkurenčnih sestankih. Kadar pa je informacija posredovana drugače (zlasti javno), sodna praksa SEU dopušča tudi druge načine dokazovanja neodvisnega ravnanja na trgu. Zato je ugotovitev narave posredovanja informacije predhodno vprašanje, ki ga mora toženka razrešiti.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).-------------------------------1 Ur.l. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 - odl.US, 63/13 - ZS-K, 33/14, 76/15, 23/17. 2 Glej 141. točko obrazložitve obrazložitve. 3 Glej 142. točko obrazložitve obrazložitve. 4 Glej npr. sodbo v zadevi C-8/08 T-Mobile z dne 4. 6. 2009 (39. točka). 5 Glej sodbo SEU v zadevi C-8/08 T-Mobile z dne 4. 6. 2009 (41. točka). 6 Glej sodbo SEU v zadevi C-67/13 P Groupement dec cartes bancaires z dne 11. 9 . 2014 (49. in 51. točka). 7 Glej sodbo SEU v zadevi C-32/11 Allianz Hungaria z dne 14. 3. 2013 (38. točka) in sodbo C-307/18 Generics z dne 30. 1. 2020 (32. točka). 8 Glej sodbo SEU v zadevi C-8/08 T-Mobile z dne 4. 6. 2009 (53. točka). 9 Vse navedeno izhaja iz sodbe SEU v zadevi C-8/08 T-Mobile z dne 4. 6. 2009 (23. do 59. točke). 10 Glej sodbo SEU v zadevi C-67/13 P Groupement dec cartes bancaires z dne 11. 9 . 2014 (49. in 51. točka). 11 Glej sodbo SEU v zadevi C-286/13 P Dole food z dne 19. 3. 2015 (127. točka). 12 Glej sodbo SEU v zadevi C-634/13 P Total marketing services z dne 17. 9. 2015 (22. točka). 13 Glej sodbo SEU v zadevi C-74/14 Eturas z dne 21. 1. 2016 (46. točka). 14 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 70/2010 z dne 15. 6. 2010 in Sporočilo Komisije - Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju (229. točka). 15 Združene zadeve C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, tč. 81, C-510/06, tč. 120, T-566/08, tč. 372. 16 Glej sodbo SEU v zadevi C-74/14 Eturas z dne 21. 1. 2016 (46. točka). 17 Glej 182. tč. izpodbijane odločbe. 18 Glej T-191/06, tč. 245 in 246.