Jedro

Pritožnik ima prav, da je ogroženost oškodovanca prepovedana posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in kot taka njen zakonski znak, vendar nima prav, da je v dejanju kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ta zakonski znak izostal. Pritožnik je spregledal, da predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja kot je razviden v izreku izpodbijane sodbe celoto, zato bi bilo njegovo stališče pravilno le tedaj, ko ta znak kaznivega dejanja ne bi bil naveden niti v abstraktnem in niti v konkretnem delu izreka ali ko bi v abstraktnem delu bil ta znak premalo določen oz. določljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega M. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. čl. KZ in mu je, na podlagi 51. čl. KZ, izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. ter 8. tč. drugega odstavka 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oziroma plačilnim nalogom.

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 29. čl. Ustave Republike Slovenije ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da očitano kaznivo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. čl. KZ, ker v opisu, tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ogroženost oškodovanca ni konkretizirana. Pri tem se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. I Ips 148/2006 z dne 8. junija 2006, pri čemer nadalje meni, da je stališče Višjega sodišča v Kopru v sodbi opr.št. Kp 223/2007 z dne 21. novembra 2007, kot ga je (že) zavzelo v obravnavani zadevi, v nasprotju s stališčem v prej navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. 6. Obravnavano kaznivo dejanje pomeni napad na varnost druge osebe. Objekt varstva te določbe je občutek osebne varnosti. Kaznivo dejanje je podano, ko storilec z resno grožnjo, da bo napadel življenje ali telo oškodovanca ogroža njegovo varnost. Grožnja mora biti naperjena zoper oškodovančevo življenje ali telo ter mora biti resna, kar pomeni, da mora objektivno dajati vtis resnosti oziroma biti objektivno zmožna doseči ogroženost drugega. Pritožnik ima torej prav, da je ogroženost oškodovanca prepovedana posledica obravnavanega kaznivega dejanja in kot taka njen zakonski znak, vendar nima prav, da je v dejanju kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ta zakonski znak izostal. Pritožnik je spregledal, da predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja kot je razviden v izreku izpodbijane sodbe celoto, zato bi bilo njegovo stališče pravilno le tedaj, ko ta znak kaznivega dejanja ne bi bil naveden niti v abstraktnem in niti v konkretnem delu izreka ali ko bi v abstraktnem delu bil ta znak premalo določen oz. določljiv. Iz opisa, kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek, da je obdolženec "_ogrozil varnost_ druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da je dne 13. februarja 2004 v P. _v prepiru_ z R. H. _le-temu_ _zapretil_: "saj sem si nabavil pištolo in bo kmalu konec". Opisano obdolženčevo ravnanje ni mogoče tolmačiti drugače kot tako, da je bila z besedami, ki jih je obdolženec izrekel R. H. ogrožena varnost slednjega, pri čemer je občutek ogroženosti kot posledica kaznivega dejanja zaobsežena v abstraktnem in konkretnem delu sodbenega izreka kot celote. Občutek ogroženosti in resnosti grožnje izkazuje narava izrečenih besed v povezavi z zatrjevanimi dejstvi, da so bile besede izrečene v prepiru z oškodovancem ter da jih je obdolženec oškodovancu zapretil (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda "zapretiti" pomeni "napovedati komu kaj neprijetnega, hudega"), zato ni dvoma, da opis inkriminiranega ravnanja obdolženca vsebuje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. čl. KZ. Drugih okoliščin, ki bi še izkazovale občutek ogroženosti (prestrašenosti) oškodovanca, pa v izrek sodbe ni potrebno navajati in sodijo v dokazno oceno dejstev in okoliščin na podlagi katerih sodišče sklepa na resnost grožnje, ki pri oškodovancu povzroči občutek ogroženosti. Tako je v obravnavanem primeru sodišče upoštevalo še večletna nesoglasja in spore med obdolžencem in oškodovancem, dejstvo da je oškodovanec o možnosti napada nanj takoj seznanil svojega sodelavca K. C. ter da je takoj dejanje naznanil policiji. Iz zgoraj obrazloženega je nadalje razvidno, da niso sprejemljive pritožbene navedbe, da iz "samih besed, katere naj bi obdolženec izrekel kritičnega dne, ni mogoče potegniti gotovega zaključka, da so te bile namenjene oškodovancu, kakor tudi ne, da te predstavljajo grožnjo oškodovancu". Po oceni pritožbenega sodišča izrečene besede, tako kot so umeščene v opis obravnavanega kaznivega dejanja, ni mogoče razumeti (tudi) tako kot to ponuja pritožnik, to je, da "bo s pištolo kaj storil sebi (samomor)", saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da iz sodbenega izreka izhaja, da so bile besede izrečene v prepiru z oškodovancem in je obdolženec na ta način zapretil oškodovancu. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno obrazložilo zaključek, da so bile izrečene besede resna grožnja namenjena prav oškodovancu.

7. Preizkus pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje razumno presodilo tako zagovor obdolženca kot tudi izpovedbo oškodovanca in priče K. C., nato je, upoštevajoč tudi druga dejstva in okoliščine, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, opravilo skrbno presojo izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo ovrglo pritožnikovo oceno o neverodostojnosti izpovedbe priče - oškodovanca R. H. in priče K. C. (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi izjavo D. Č. je sodišče prve stopnje pravilno umestilo v dokazno oceno, pri tem je tudi ravnalo pravilno, ko ni ugodilo dokaznim predlogom pritožnika, o čemer ima izpodbijana sodba prepričljive razloge, ki jih pritožnik ne more izpodbiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, tudi ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe kot to trdi pritožnik in tudi zaradi tega dejansko stanje ni zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov v celoti zadostilo kriterijem iz ustavosodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da pritožnik materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, nadaljnje izvajanje dokazov bi bilo zaradi jasnosti zadeve odveč. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi s tem sodišče prve stopnje navedlo na četrti strani izpodbijane sodbe, nasprotna pritožbena izvajanja tega ne morejo izpodbiti. Tudi očitek pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o zaključku, da "se je obdolženec zavedal očitanega kaznivega dejanja in ga tudi hotel storiti", ni točna. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so izpostavljena večletna nesoglasja in spori med obdolžencem in oškodovancem, da so bile inkriminirane besede zapretene oškodovancu v prepiru ter sama narava inkriminiranih besed, je več kot očitna podlaga (razlogi) za zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu dokazana tudi subjektivna stran obravnavanega kaznivega dejanja.

8. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. čl. ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno dolžino preizkusne dobe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 9. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. čl. ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. čl. ZKP).

10. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. čl. v zvezi s 95. čl. ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.