Jedro

Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.

Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.

Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117361/2014 z dne 9. 9. 2014 v prvem in tretjem odstavku glede zneska 73.147,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 147.553,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 9. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni (III. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače je kot neutemeljeno zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 4.306,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navedla je sicer, da se pritožuje zoper III., IV. in V. točko izreka, vendar pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da se pritožuje le zoper obsodilni del (III. in V. točka izreka). Predloga odločitve ni podala.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 147.553,00 EUR z obrestmi na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker je ocenilo, da je tožena stranka navedeni znesek, ki naj bi po njenih trditvah predstavljal izplačilo premalo izplačanih plač in dobička, prejela neupravičeno, saj je bil navedeni znesek izplačan toženi stranki brez pravne podlage, brez soglasja nadzornega odbora, v nasprotju z določbami Akta o vodenju podjetja A., d. o. o. in brez sklepa o delitvi dobička.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka očitala toženi stranki, da je storila več davčnih prekrškov ter kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, nevestnega gospodarjenja, ponareditve listin in poslovne goljufije. Tožbeni zahtevek pa je primarno temeljila na trditvah o neupravičeni obogatitvi. Trdila je, da si je toženec v času, ko je bil direktor in zaposlen pri tožeči stranki, denar izplačeval brez pravne podlage in brez soglasja oziroma odobritve nadzornega odbora, zato ji je izplačane zneske dolžan vrniti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Istočasno je trdila, da vtoževani znesek za tožečo stranko predstavlja škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

7. Obogatitveni zahtevek načeloma ne more konkurirati z odškodninsko tožbo, če je ravnanje, s katerim je nastalo prikrajšanje, protipravno in so podani tudi drugi elementi civilnega delikta.1 Čeprav je torej pravo neupravičene obogatitve subsidiarno v razmerju do odškodninskih zahtevkov, pa predstavlja nekakšno varnostno mrežo za preprečevanje nepravičnih rezultatov.2 Pritožbeno sodišče je že pojasnilo (v sklepu I Cpg 688/2017 z dne 8. 11. 2018), da ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi pa je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.

8. Pritožnik trdi, da bi za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene obogatitve tožeča stranka morala dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, medtem ko je tožena stranka obogatena ter da mora med prikrajšanjem in okoriščenjem obstajati vzročna zveza.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili zneski v višini 220.700,00 EUR toženi stranki res izplačani, saj je to potrdil toženec sam, iz česar izhaja, da je prišlo do premika premoženja. Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek3, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.4 Pritožnik šele v pritožbi trdi, da bi sodišče prve stopnje glede neupravičene obogatitve moralo ugotavljati korist, ki jo tožena stranka še ima v času sodne odločbe. Zato njegovih trditev, ki so tudi sicer povsem pavšalne, ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da so v danem primeru podani vsi elementi dejanskega stanu neupravičene pridobitve (23. točka obrazložitve) in sicer obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, tudi odsotnost pravnega temelja. Pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, da je samo vpogledalo v uradne evidence stečaja in ugotovilo, kaj izhaja iz otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice z dne 28. 1. 2019, ni relevantnega pomena, saj ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na otvoritveno poročilo, niso bile odločilne za presojo prikrajšanja tožeče stranke.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka za izplačila dela plač in dobička v znesku 147.553,00 EUR ni imela soglasja nadzornega odbora, ki bi ga ta moral dati v skladu z Aktom o vodenju podjetja A., d. o. o. Glede na navedeno in ker je toženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke izražal tudi njeno voljo, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na načelo „volenti non fit iniuria“ (191. člen OZ), češ da zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja.

12. Sodišče prve stopnje ni spregledalo soglasja večinskega lastnika B. B., ki je bil hkrati tudi prokurist tožeče stranke, k zatrjevanemu načinu izplačevanja toženi stranki, saj je navedlo, da četudi to drži, dovoljenje B. B. ne more zadoščati, da se lahko opraviči nezakonito nakazilo (32. točka obrazložitve), s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.5 Izplačila tožencu, ki so bila izvedena brez pravne podlage (to je izplačila plač, za katera ni podlage v Individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja A., d. o. o. in izplačila dobička, za katera ni podlage v sklepu nadzornega odbora), namreč ne morejo konvalidirati s sklepi nadzornega odbora. Zato tudi ni odločilno, ali so se vsa sporna izplačila izvajala na podlagi navodil in odredb B. B. ter C. C. Prav tako ni odločilno, da je bil toženec od leta 2008 dalje imetnik le 5 % poslovnega deleža tožeče stranke.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo poslovanje tožeče stranke znano tako toženi stranki kot tudi C. C. in B. B. ter tudi zunanji računovodkinji D. D., še ne kaže na odsotnost pravnega temelja za neupravičeno obogatitev, kot to trdi pritožnik.

14. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve ni odločilno, ali je bila ravno tožena stranka tista, ki je odrejala sporna plačila, ali sta ta plačila odrejala tudi B. B. in C. C. oziroma ali je B. B. ta nakazila tudi odobril. Toženec mora namreč ne glede na to, kdo je odrejal sporna plačila, tisto, kar je pridobil brez pravne podlage, tožeči stranki vrniti. Sodišču prve stopnje se glede na navedeno tudi ni bilo treba posebej opredeljevati do elektronskega sporočila C. C. z dne 4. 1. 2011 in elektronskega sporočila z dne 10. 11. 2010, kot tudi ne do elektronskega sporočila B. B. z dne 22. 7. 2010. Da je bil način izplačevanja plač in dobička takšen, kot je tožena stranka zatrjevala ter da so vsi zgoraj omenjeni to vedeli, je navsezadnje sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, vendar zaključilo, da za takšna izplačila, razen glede zneska 73.147,00 EUR, ni bilo pravne podlage.

15. Tožena stranka je res navedla, da so bila posamezna vtoževana nakazila v celoti pobotana z obveznostmi upnika do dolžnika iz naslova neizplačanih plač, regresov, potnih stroškov in regresa za malice, vendar teh svojih trditev, razen glede dela izplačila plač v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ni izkazala. Zneskov regresa, potnih stroškov in dodatka za malico pa tožena stranka niti ni konkretizirala.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do Akta o vodenju podjetja A., d. o. o. in določbe Akta, na katere opozarja pritožnik, pravilno uporabilo.

17. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do rokopisa „Opomnik za sestanek E. E. - C. C. - D. D.“ z dne 18. 3. 2009 in ga ocenilo, saj je navedlo, da tega niso podpisali člani nadzornega odbora ter da ni izkazano, da so v njem navedeni predlogi bili potrjeni (34. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, ne izhaja, da je nadzorni odbor soglašal z izplačilom spornega dobička oziroma da je navedeno izplačilo potrdil. Poleg tega iz navedenih listin izhajajo le ugotovitve o višini dobička ter predlogi za delitev tega, ne izkazujejo pa listine, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da so bili sprejeti tudi sklepi o delitvi dobička, ki bi jih moral sprejeti nadzorni odbor. Ker o spornih izplačilih ni odločal nadzorni odbor oziroma ker zanje ni bilo pravne podlage, tudi ni odločilno, ali je ta nakazila izvedla tožena stranka sama oziroma ali jih je izvedla po nalogu oziroma s soglasjem B. B. in C. C. Civilnopravni obligacijski zahtevek za izročitev denarnega zneska, ki izhaja iz pravice do deleža pri razdelitvi bilančnega dobička, namreč nastane šele, ko so izpolnjena določena dejstva v skladu z zakonom in pogodbo: 1. bilančni dobiček mora obstajati in biti ugotovljen; 2. družbeniki morajo odločiti, ali se bilančni dobiček razdeli in kolikšen del se razdeli med družbenike; 3. z merili ali s sklepom o razdelitvi mora biti natančno določeno, kolikšen del pripada določenemu družbeniku.6

18. Zmotno je torej stališče pritožnika, da dejstvo, da se v spisu ne nahaja sklep o delitvi dobička, ne predstavlja nezakonitosti izplačila. Glede na navedeno pritožnik ne more biti uspešen s trditvijo, da tožeča stranka trditvam tožene stranke o višini dobička in njenemu izplačilu ni nikoli nasprotovala.

19. Pritožnik nadalje trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločitve davčnega organa v sklepu opr. št. DT 001, z dne 4. 4. 2014, kjer naj bi DURS ugotovil, da tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar oziroma naj bi organ že tu ugotovil, da ima tožena stranka protiterjatev do tožeče stranke ter zato tudi računov niso sprejeli v kompenzacijo. Navaja, da je DURS preveril trditve in dokaze tožene stranke in ugotovil, da so resnični.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je upravni organ v zgoraj navedenem postopku do vprašanja obstoja terjatev tožene stranke do tožeče stranke opredelil le kot o predhodnem vprašanju v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če upravni organ obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Zato se pritožnik v utemeljitev trditev, da njegove nasprotne terjatve obstajajo, ne more sklicevati na zgoraj navedeno odločbo davčnega organa.

21. Pritožnik trdi, da je tožena stranka z vlogo z dne 24. 9. 2014 z naslovom „Dostava listin“ predložila pogodbo o zaposlitvi dolžnika v dveh izvodih in zahtevo za plačilo dolga iz naslova manj izplačanih plač ter pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža. Vendar navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka notarske listine opr. št. SV-... ni nikoli predložila v spis niti ni te listine navedla kot dokazni predlog. Vlogi z dne 24. 9. 2014 je tožena stranka priložila le „Zahtevo za plačilo dolga iz naslova manj izplačanih plač in pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža“ in „Pogodbo o zaposlitvi dolžnika“. Tudi ni res, da tožeča stranka slednjemu ni nikoli ugovarjala. Tožeča stranka je namreč navedla, da naj bi ji bila potrditvah tožene stranke domnevno dolžna iz naslova odsvojitve deleža, da tožeča stranka o tem ne more soditi in ji ni razumljivo, zakaj bi toženi stranki iz tega naslova bila kaj dolžna ter da je tudi v tej zadevi dokazno breme na strani tožene stranke, ki naj svojo zahtevo podkrepi z dokazi, in naj jih obrazloži (dopolnitev tožbe z dne 5. 5. 2015). Tožena stranka kljub navedenim pripombam tožeče stranke Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ni predložila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da znesek v višini 59.255,55 EUR ni s popolnoma ničemer izkazan ter da se zato ne more pobotati s terjatvijo tožeče stranke.

22. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da so s strani tožene stranke zatrjevane obveznosti tožeče stranke do nje iz naslova neizplačanih plač, regresov, potnih stroškov in regresa za malice, res pobotane (kot je to trdila) ter da tudi morebitnega pobotnega ugovora ni postavila.

23. Tožena stranka je v vlogi z dne 21. 11. 2016 v zvezi z navedbo, da so se odprte postavke do tožene stranke delno zapirale s fiktivnimi fakturami s strani družbe E. d. o. o. v znesku 29.300,00 EUR ter da gre zgolj za računovodsko zapiranje navedenih postavk, predlagala zaslišanje priče D. D., češ da naj bi bilo navedeno tej priči poznano. Kako naj bi izpovedba navedene priče, v kolikor bi potrdila zatrjevano, vplivala na pravilnost odločitve, pritožnik ne pojasni. Izpovedba priče pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi prinesla drugačne odločitve.

24. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ker ni upoštevalo navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožena stranka podala v okviru prve pripravljalne vloge z dne 20. 12. 2019, saj so bili ti podani šele v ponovljenem postopku, po razveljavitvi prve v tej zadevi izdane sodbe, torej bistveno po prvem naroku za glavno obravnavo, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je na naroku dne 9. 1. 2020 pojasnila, da je dokaze predložila „po temeljitem pregledu dodatnih dokaznih listin“. Šele v pritožbi trdi, da tega ni mogla storiti prej, ker da gre za listine, ki so v izključni domeni oziroma posesti tožeče stranke.

25. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je na naroku dne 19. 12. 2016 pooblaščencu tožeče stranke naložilo, da v roku 15 dni sodišču v dveh izvodih dostavi dokazilo o tem, da je tožena stranka dejansko plačala tožeči stranki v letu 2008 znesek v višini 11.700,00 EUR oziroma če s tem dokazilom ne razpolaga, podatke o prometu na njenem računu za obdobje med 1. 3. 2008 in 30. 5. 2008. Ugotovilo je, da pooblaščenec tožeče stranke dokazila ni dostavil ter da je na naroku 23. 1. 2017 pojasnil, da po evidenci tožeče stranke tožena stranka tega denarja ni nikoli vrnila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da s tem ni izkazano oziroma dokazano, da je tožena stranka znesek v višini 11.700,00 EUR res vrnila. Dokazno breme v zvezi s tem je, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v celoti na toženi stranki, saj tožena stranka ni pojasnila, tega ne pojasni niti v pritožbi, zakaj s potrdilom o nakazilu ne razpolaga. Zato se ne more sklicevati na določbo petega odstavka 227. člena ZPP, po kateri se v primeru, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano.

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka nasprotovala višini posameznih obračunov plač, ki jih je napravila tožena stranka, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2016. Navedla je, da tožena stranka napačno tolmači izračune plač, da za leto 2006 izhaja, da je bilo premalo izplačane plače za 29.021,00 EUR in ne za 52.625,82 EUR, kot to zmotno navaja tožena stranka. Nadalje je navedla, da se tožena stranka opira na postavko plače po pogodbi, pozablja pa, da je dejansko plača odvisna od fiksnega in variabilnega dela, da zaradi negativnega poslovanja podjetja variabilnega dela v letu 2006 ni bilo in je plača predstavljala le fiksni del, ki pa je znašal zgolj 60 % plače po pogodbi. Enak zaključek naj bi veljal za leto 2007, kjer predloženi izračun izkazuje celo preplačilo plače v višini 3.249,00 EUR. Prav tako je za leto 2008 po predloženem izračunu premalo izplačana plača zgolj v znesku 23.353,00 EUR oziroma 20.114,00 EUR, saj se je upoštevalo preplačilo iz leta 2007 v višini 3.249,00 EUR, in ne 31.861,00 EUR, kot naj bi to zmotno trdila tožena stranka. Tožeča stranka je trdila, da iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja dejansko prenizko izplačilo plač v višini 49.135,00 EUR. Poleg tega je trdila, da je iz predloženih listin jasno razvidno, da si tožena stranka nikoli ni nakazovala minimalne plače, saj se njeni letni prihodki gibljejo med 70.000,00 EUR in 100.000,00 EUR, kar je tudi bilo predloženo DURS-u. 27. Pritožnik torej zmotno navaja, da tožeča stranka višini posameznih obračunov plač nikoli ni konkretno nasprotovala. Tožeča stranka se je v utemeljitev svojih navedb, da so izračuni tožene stranke napačni, sklicevala na izračune plač, ki jih je predložila tožena stranka, pripravila pa tožeča stranka. Nanje se je utemeljeno oprlo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, kakšna plača bi toženi stranki po posameznih letih morala biti izplačana oziroma koliko znašata neizplačana razlika oziroma preplačilo. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je pri izračunu plač kot verodostojnejše štelo tabele, ki jih je pripravila tožeča stranka in ne izračun, kot ga je pripravila tožena stranka. Z razlogi sodišča prve stopnje v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ni torej res, da tožeča stranka višini posameznih obračunov plač nikoli ni konkretno nasprotovala ter da so njene navedbe zgolj pavšalne, kot tudi ni res, da je sodišče prve stopnje samo, mimo morebitnega ugovora tožeče stranke, brez da bi se slednja do posameznih višin zatrjevanih formalno izplačanih plač sploh opredelila, ugotavljalo in izračunavalo, katera višina plače bi bila bolj primerna.

28. Pritožnik oporeka oceni sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok začel teči šele 1. 3. 2011, ko je C. C. postala direktorica tožeče stranke. Vztraja pri trditvi, da je zastaralni rok začel teči (kljub ugovoru, da niso podani pogoji za neupravičeno obogatitev), takoj po posameznem izplačilu, saj so bila izplačila izvedena ob vednosti in soglasju B. B. in C. C. in zgolj prenehanje funkcije tožene stranke kot direktorja družbe ne pomeni začetka teka zastaralnega roka. Trdi, da bi bila tožba zaradi neupravičene obogatitve lahko zoper njega vložena tudi pred prenehanjem funkcije, torej pred 1. 3. 2011. Navaja, da so vsi, družba kot tudi nadzorni odbor, ki so ga sestavljali tožena stranka, B. B. in C. C., nesporno vedeli za posamezna nakazila toženi stranki, kar nenazadnje izhaja tudi iz dokazov oziroma so jih oni odredili in dejansko izvedli ter da sta si na enak način izplačevala plačo tudi B. B. in C. C. Navaja, da sta bila B. B. in C. C. tudi ves čas vtoževanega obdobja prokurista v družbi in tako z vsem seznanjena ter da tako ni mogoče sprejeti stališča, da je zastaralni rok začel teči šele 1. 3. 2011, ko je C. C. postala direktorica tožeče stranke. Navedeni presečni dan po njegovem v ničemer ne spremeni dejstva, da so družba, nadzorni odbor in vsi navedeni akterji za posamezna izplačila vedeli že bistveno prej. Še celo več, na enak način sta si plače in dobiček izplačevala tudi B. B. in C. C., kar naj bi izhajalo iz priloženih elektronskih sporočil in zapisov.

29. Zahtevki iz naslova neupravičene pridobitve na podlagi 190. člena OZ zastarajo v petletnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.7 8 Zastaranje po splošnem pravilu iz prvega odstavka 336. člena OZ začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, pa ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja.9 Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda.10 Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti.11 Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.12

30. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta C. C. in B. B. za vsa vtoževana izplačila izvedela že pred 1. 3. 2011, torej v obdobju, ko je bila tožena stranka še direktor tožeče stranke in zato tožeča stranka zoper njega ni mogla vložiti odškodninske tožbe. Pritožnik navedenega stališča ne sprejema, češ da sta bila C. C. in B. B. člana nadzornega odbora ter v spornem obdobju tudi prokurista in sta bila z vsemi izplačili seznanjena, poleg tega pa sta si tudi sama na enak način kot toženec izplačevala plače in dobiček.

31. Prav slednje po presoji pritožbenega sodišča kaže, da ni bilo mogoče pričakovati, da bi B. B. kot predsednik nadzornega odbora ali C. C. ter B. B. kot prokurista vložila tožbo proti tožencu že pred 1. 3. 2011, ko je tožencu prenehala funkcija direktorja tožeče stranke. Odločilen za začetek teka zastaralnega roka je namreč nastop realne možnosti uveljavljanja zahtevka. Takšna možnost pa je v okoliščinah danega primera nastopila 1. 3. 2011. Šele takrat sta nova zakonita zastopnica in kasneje zakoniti zastopnik tožeče stranke tudi lahko dobila natančnejši vpogled v višino vseh izplačil in v vso dokumentacijo, kar jima je omogočilo, da sta ugotovila, katera izplačila tožencu so bila brez pravne podlage. Pri tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka pravna oseba, ki je bila prikrajšana zaradi ravnanj njenega zakonitega zastopnika, to je osebe, ki izraža njeno voljo in ščiti (bi morala ščititi) njene interese. Zato tek časa, v primeru kot je obravnavani, vse do prenehanja njegovega pooblastila za zastopanje, ne more iti v njeno škodo. Sodna praksa v spornem obdobju pa tudi glede obsega pooblastil prokurista (ali lahko zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi) ni bila enotna. Šele z novelo ZGD-1I, ki velja od 8. 8. 2015, je bilo v tretjem odstavku 35. člena ZGD-1 dodano besedilo, da v okviru prvega odstavka 35. člena ZGD-1 prokurist zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi.13

32. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele 1. 3. 2011, ko je postala direktorica tožeče stranke C. C. 33. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

34. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

35. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VS RS sodba II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015. 2 Damjan Možina, Pravni letopis 2015, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, stran 244. 3 Prim. Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2018, stran 105. 4 Prav tam, stran 116. 5 Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2014, stran 89. 6 Prav tam, stran 877. 7 V petletnem roku zastara tudi odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). 8 Tožeča stranka je trdila tudi, da vtoževana škoda izvira iz kaznivega dejanja poslovne goljufije, oškodovanja upnikov, ponareditve listin, nevestnega gospodarjenja, pri čemer gre za veliko premoženjsko korist in je zato zastaralni rok 20 let, vendar pa trditev o kaznivih dejanjih ni substancirala, saj ni navedla vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj. 9 Ob upoštevanju trenutka premika premoženja bi zastaral del vtoževane terjatve v višini 77.700,00 EUR z obrestmi. 10 Damjan Možina, Pravni letopis 2015, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, stran 228. 11 Prav tam, stran 227. 12 Prav tam, stran 228. 13 Prim. tudi Odločbo Ustavnega sodišča Up-1177/2012 z dne 28. 5. 2015.